Zdi se, da je tu poleg kmetijstva in gozdarstva ravno turizem ena osrednjih gospodarskih panog. In v tem trdem svetu Trente, ki je skupaj z dolino Soče dolgo veljala za enega najrevnejših predelov na Goriškem, Ivan Jelinčič kot izrazit hribovski človek trmasto vzdržuje dragoceno ravnovesje med zaščiteno naravo, kulturno dediščino in svojim bivanjem. Načrtno ohranja enakovredno partnerstvo med naravo in človekom ter pri tem neguje ljudsko izročilo in kulturno krajino doline Soče, ki tudi po njegovi zaslugi ohranja njej lastno podobo.

Ivan je prva otroška leta preživel v Čadrgu. V vasi, ki leži na podolgovati, izredno prepadni terasi nad levim bregom reke Tolminke, kamor je vse do začetka prejšnjega stoletja vodila samo ozka steza čez mostiček na dnu korit Tolminke. Šele s Hudičevim mostom, ki je bil sprva lesen, je vas dobila cestno povezavo z dolino. Prvi avto (fičko) pa je v Čadrg pripeljal šele sredi novembra leta 1966.

"Ko je iz Tolmina prišel veterinar v Čadrg, je pred njim hodil njegov sin in s palico meril širino kolovoza, da je ta avto lahko prišel v sredino vasi Čadrg. Potem pa so se začeli z udarnim delom betonirati klanci, ki so bili nemogoči. Nekdanjo stezo smo širili v cesto, kajti samo s konji smo lahko nosili večje tovore v vas," se Ivan spominja svojega otroštva v Čadrgu, kjer je leta 1910 živelo 219 duš, danes pa jih gori vztraja dobrih 50. To so bili časi velikih družin in bajtarjev, ki so obdelovali majhne kmetije.

Čadrg, vas Ivanovega otroštva, še danes nima ne cerkve ne pokopališča, niti gostilne ali trgovine. Zaradi nevarne in zelo ovinkaste ceste, ki vodi do Tolmina, pa je zaradi nenehnih kamnitih plazov v zraku ves čas nevarnost, da bo Čadrg zdaj zdaj izbrisan s svojih strmih pobočij.

V Trenti ostaneš, če si vanjo zatrapan

Ivan se je pozneje s starši preselil v Tolmin, po končani srednji gozdarski šoli pa se je kot revirni gozdar zaposlil v Trenti. Tedaj se je po divji reki Tolminki še spravljal les v dolino, kar je pri gozdarjih zahtevalo izjemne napore.

"V Trento sem prišel leta 1971, sredi zime, 1. februarja, ko je bilo v dolini 80 centimetrov snega, višje pa še več. Ampak marca nisem več hotel iz Trente domov. So me hoteli premestiti v Baško grapo, da bi bil bliže doma, pa sem rekel, da iz Trente ne grem. V to dolino sem se zatrapal, ta dolina ima svoj čar, ne glede na letni čas. In človeka zasvoji. Tu ostaneš, če si zatrapan. Trenta je divja, po duši pa zelo mehka."

Prvi, ki so prišli v Trento, so bili verjetno lovci in pastirji, dokumentirana naselitev doline pa sega v 15. stoletje, ko sta se začela fužinarstvo in železarstvo. Po nekaterih virih naj bi prvi stalni prebivalci prišli iz Južne Tirolske, Poadižja; o tem naj bi pričalo tudi ime doline, ki spominja na ime mesta Trento – Trident. Drugi pa menijo, da je ime Trenta ostanek kulturne dediščine alpskih staroselcev.

Koze preč!

Ivan je v vas Soča pod Bavškim Grintovcem kot mladi gozdar prišel v času, ko je vse druge odnašalo ven in ko se je dolina Soče praznila. Še posebej po potresni apokalipsi, ki je 6. maja leta 1976 prizadela Posočje in pri tem dosegla moč med 8. in 9. stopnjo po Mercallijevi lestvici. Tako imenovani "furlanski potres" je bil uvrščen med hujše naravne nesreče prejšnjega stoletja v Evropi. Pod furlansko goro San Simeone je bilo uničenih več kot 5600 stanovanjskih in gospodarskih objektov, prizadetih pa je bilo okoli 10.000 Slovencev. Na slovenski strani je brez domov ostalo več kot 2000 ljudi.

In v takšnem duhu časa je v Trento, ki je tedaj veljala za malodane nedostopno dolino, prišel Ivan. Ostal je kljub posledicam potresa, kljub samoti, odročnosti, dolgim zimam, navidezni "siromašiji" in odmaknjenosti od civilizacije.

"Takrat so se preživljali z ovčerejo in nekaj s kozjerejo. Toda koze so se v 50. letih opuščale, njihova paša v gozdu pa je bila prepovedana. Koze so tedaj preganjali celo z milico, streljali so jih po gozdu. 'Koze preč!' so rekli oblastniki. Celo se je zgodilo, da so trije domačini, lastniki koz iz Trente, hoteli protestno oditi v Beograd do Tita, da se pritožijo, ker oni brez koz ne morejo živeti. Koze so se namreč pasle skozi celo zimo in pojedle ne samo grmovje, ampak tudi vso podrast. Toda ko so koze pregnali, je padlo število živali skoraj na polovico in marsikatera planina se je tudi zato zaprla. Se je pa tedaj počasi že začel razvijati turizem v Trenti – žal pa se ni zgodila povezava med ovčerejo in turizmom. Hlevi so se tedaj prodajali za počitniške hiše, domačije pa za majhen denar."

Reja koz je bila zaradi pogozdovanja prepovedana že v 16. stoletju, pozneje je pašo v gozdovih z zakonom prepovedala Marija Terezija in nič drugače ni bilo pod francosko upravo leta 1810. Pravo katastrofo pa je povzročila 1. svetovna vojna, ko so morali ljudje v izgnanstvo, številne kmetije v Posočju pa so zaradi nenehnih bojev in pomanjkanja ljudi propadle. Koze so bile leta 1953 z zakonom prepovedane tudi v Jugoslaviji. Ljudje so jih skrivali po gozdovih ali jih vse leto puščali v nedostopnih stenah, eno izmed čred pa so domačini skrili celo v drežniško cerkev in jo tako rešili pred izumrtjem.

Naša tisočletna tradicija je dodana vrednost, ki nam pomaga preživeti

Ja, Trenta je zelo poseben in "trd" svet, to ni samo idilična podoba krajine, kot smo je vajeni v vlogi turista. Zato je pomembno, kako se upravlja biosferna območja. Ker se s pravilno zaščito prostora tudi ohranjajo kulturna krajina, ljudsko izročilo in dediščina prostora. Biosferna območja so ljudje, ki živijo in delajo znotraj varovanega in zaščitenega prostora. In zdi se, da je kombinacija kmetijstva in turizma najbolj idealna kombinacija za preživetje domačinov. Gozd tudi v dolini Soče prihaja vse bliže vasem, pokrajina se zarašča in turizem brez živinoreje in kmetijstva je obsojen na propad. Pokrajina se že zdaj zarašča in vse bolj se izgublja prvotna podoba doline.

"Če mene vprašate, zaščita prostora včasih naredi več škode kot koristi. Če pogledamo nazaj, ko so ae zaščitile doline Triglavskih jezer. Prva stvar, ki so jo prepovedali, je bila paša. In s tem se je zgodilo to, da se je pokrajina, ki jo je človek ustvaril s pašo, začela spreminjati. Če mi danes kdo reče, da je premalo živine, mu rečem: "Ne, premalo ljudi je." Ker če ni ljudi, nima kdo pokositi, nima kdo pripraviti krme za ovce. Ta navezava ovčereje, izdelave sira in turizem je za našo družino nekaj idealnega. Ko se to poveže, pride do sinergije. Naša tisočletna tradicija sirarstva je dodana vrednost, ki nam pomaga preživeti. Ponosni moramo biti na to, kar so nam predniki zapustili. To so bovška ovca, bovški sir, slana skuta, ovčja salama, frika, ovčji pršut."

Širše območje Julijskih Alp je sicer izvorno območje za vsaj tri slovenske avtohtone pasme domačih živali: drežniško kozo, bovško ovco in kravo ciko.

Zaščitena biosferna območja brez ljudi so mrtvo tkivo

Ivan se je začel ukvarjati s turizmom leta 1987, ko je skupaj z ženo začel poleti oddajati sobe in v tistem času se je njegova družina za nekaj mesecev preselila kar nad drvarnico. Ivan pa je bil tudi eden prvih, ki se je priučil izdelovati ovčji sir po tradicionalnem receptu, ki je bil prvič zapisan že v 14. stoletju.

Se pa Trenta Ivanove mladosti spreminja. Dosti dediščine je že izginilo, toda želim si verjeti, da so ti prostori nova črna za mlade, ki se jim življenje v mestih vedno bolj draži in kjer vedno bolj izginja skupnost. Toda Ivan mi pravi, da je skrivnost v ljudeh.

"Če ljudje, ki živijo v tem prostoru, ne bodo videli možnosti in priložnosti tu stati, obstati in delati, potem vsa filozofija zaščitenih območij propade. Zaščitena območja so zame umetna tvorba, če v njih ni ljudi. Ljudje so tisti, ki začnejo in nadaljujejo razvoj. Brez ljudi je pokrajina mrtev prostor."

Najin pogovor Ivan zaključi s staro prerokbo. Josip Abram - Trentar je bil primorski duhovnik kraških korenin. Med službovanjem v Tolminu in Trenti je postal navdušen planinec – od tod tudi vzdevek Trentar, s katerim je podpisoval svoje gorniške in literarne spise. Takrat se je seznanil z Juliusom Kugyjem in se skupaj z Jakobom Aljažem na drugi strani Triglavskega pogorja posebno zavzemal za to, da bi Julijske Alpe ostale slovenske.

"Ravno on je Trenti napovedal, da bodo tu ostali samo še volkovi in medvedi. In zadnja krava, ki bo še ostala v dolini, bo imela zlati zvonec. Upam, da se njegova prerokba ne bo uresničila."