Srečanje je organiziral Zavod Vipavski Križ v sodelovanju z Društvom prijateljev poti sv. Jakoba. Pri izvedbi srečanja je pomagala skupina romarjev iz Vipavske doline, ki se tedensko srečujejo in pri katerih se je razvila ideja za takšno srečanje. Popolnoma naključno se je to srečanje zgodilo nekaj dni po 15. oktobru, ki je razglašen za svetovni dan hoje.
Zakaj caminovci in kaj sploh je Camino?
Camino je skrajšano poimenovanje za romanje v Santiago de Compostela (v izvirniku: El camino de Santiago). Imenuje se po sv. Jakobu, imenovanem tudi Veliki Jakob. Sv. Jakob je bil eden izmed dvanajstih Jezusovih učencev, ki je oznanjal krščansko vero in je umrl mučeniške smrti. Iz samostana na Sinaju so v 8. stoletju njegove kosti rešili v Španijo, nato pa se je za grobom za več let izgubila vsaka sled. V začetku 9. stoletja se je nekemu menihu na samotnem kraju ob reki Flavii več dni prikazovala čudna svetloba. Na tistem kraju so odkrili kapelico in kamnito grobnico, v kateri so prepoznali izgubljeno relikvijo sv. Jakoba. Po drugi zgodbi naj bi do mesta, kjer je ležal grob, vodila zvezda, zaradi česar je kraj dobil rimsko ime Campus Stellae – Prizorišče zvezde, iz katerega je pozneje nastalo ime Compostela. Na kraju, kjer so našli relikvijo sv. Jakoba, so zgradili cerkev, ki je bila posvečena 25. julija leta 816 in bila porušena v 10. stoletju v napadih Mavrov. Na istem mestu so nato zgradili katedralo, v katero so prihajali in še vedno prihajajo romarji iz vse Evrope, pa tudi z drugih celin.

Santiago de Compostela je že od 12. stol. razglašen za sveto mesto in je poleg Rima in Jeruzalema najpomembnejši romarski cilj kristjanov. V Santiago se stekajo starodavne romarske poti iz vse Evrope. Najbolj znana in obljudena je francoska smer (Camino Frances), ki se začne na francoski strani Pirenejev v kraju St. Jean Pied de Port in je dolga 800 kilometrov. Camino Frances poteka po trasi nekdanje trgovske rimske ceste, ta pa natančno pod ozvezdjem Rimske ceste, po katerem so se trgovci orientirali ponoči. Od leta 1987 je ta pot označena kot prvi evropski kulturni itinerar. UNESCO je razglasil Camino za Evropsko kulturno pot z obrazložitvijo, da je ta pot "pribežališče tolerantnosti, učenja in solidarnosti, dialoga in zbliževanja".

Druge poti, ki vodijo po Španiji do Santiaga, so še: Camino de Norte, ki se začne v Irunu (725 kilometrov), Camino Mazarabe ali Via De La Plata z začetkom v Sevilli (990 kilometrov), portugalska smer, ki se začne v Portu (250 kilometrov), Camino Ingles z začetkom v Ferrolu (115 kilometrov), Camino Finisterra (87 kilometrov) in še nekatere druge.

Sv. Jakob, po galicijsko Jaxobo, je zavetnik Španije, romarjev, vojakov in delavcev ter priprošnjik za lepo vreme in dobro letino. Na slikah je upodobljen kot apostol s knjigo in kot romar v pelerini, s popotno palico, školjko, torbo in klobukom. Zakaj školjka? Kot dokaz, da je romar dejansko prišel do Santiaga, ki leži blizu morja, je prinesel domov za spomin jakobovo školjko, ki jih je vse polno ob Atlantskem oceanu. Jakobova školjka je simbol Camina. Eden od najbolj prepoznavnih znakov Camina je poleg školjke rumena puščica, markacija, ki kaže romarjem smer poti.

Večina romarjev prehodi Camino peš, veliko jih pot prekolesari, nekaj jih tudi prejezdi. Med romarji je v zadnjem času kar nekaj otrok in družin ter invalidov na invalidskih vozičkih. Ne manjka tudi štirinožnih pasjih prijateljev, ki pa v romarskih zavetiščih niso preveč zaželeni. Marsikdo čaka do upokojitve in se takrat napoti na to dolgo pot. Nekateri prehodijo v enem kosu celotni Camino, drugi le posamezen del in se naslednjič vrnejo, da dokončajo pot. Med romarji je skoraj polovica žensk. Najlepše in najbolj doživeto romanje je, če se na pot odpraviš sam, mnogi pa romajo v skupini, s prijatelji ali se pridružijo tistim, ki jih srečajo na poti.

Pot sv. Jakoba obstaja tudi v Sloveniji. Pravzaprav so tri poti: osrednja šentjakobska pot po Dolenjski in Primorski, prekmursko-štajerska pot in gorenjsko-višavska pot. Vse te poti je uredilo Društvo prijateljev poti sv. Jakoba ali kot si sami ljubkovalno rečejo kar jakobčki, ki sta ga l. 1999 ustanovila Marjeta in Metodij Rigler iz Ljubljane. Riglerja sta bila med prvimi Slovenci, ki sta preromala Camino Frances. O svoji poti sta napisala knjigo Blagor vama, uboga reveža, pozneje pa sta napisala še tri vodnike po slovenski Jakobovi poti.

Zahvaljujoč spletu se večina slovenskih romarjev med seboj že kar dobro pozna, saj se družijo v facebook skupini Pot sv. Jakoba – Camino Slovenija, ki šteje kar 1.725 članov. Na tej strani si romarji izmenjujejo izkušnje in informacije o Caminu, objavljajo zapise o svojih poteh, obujajo spomine in širijo idejo Camina v širši družbeni prostor.

K sv. Jakobu v Kompostelo so v preteklosti romali mnogi slovenski predniki. Med najbolj znanimi romarji je bil Ulrik II. Celjski, ki je tja romal l. 1430. Romanje k sv. Jakobu opisuje l. 1834 tudi France Prešeren, ki pravi:

"Mars'kteri romar gre v Rim, v Kompostelje,
Al' tja, kjer svet' Anton Jezusa var'je,
Trsat obišče al' Svete Lušarje,
Enkrat v življenju al' Marij'no Celje ..."

Jože Lavtižar je pred dobrimi stotimi leti za znameniti Mohorjev koledar zapisal: "Tudi slovenska dežela Tebe pozna Kompostela, priča popotnik naj ta, ki je na Kranjskem doma."

Leto, v katerem je 25. julij na nedeljo, velja za sveto leto sv. Jakoba. Romarjem, ki romajo k sv. Jakobu v svetem letu, naj bi bili odpuščeni vsi grehi. Leto 2010 je bilo zadnje sveto Jakobovo leto, naslednja bodo l. 2021, 2027 in 2032.

V uradu za romarje v Santiagu de Compostela vodijo statistiko romanj, vendar so v teh številkah zajeti le romarji, ki po končanem romanju dvignejo kompostelo – potrdilo o opravljeni poti. Podatki torej niso popolnoma točni, saj se marsikateri romar ne prijavi v uradu in ne dvigne kompostele, predvsem tisti, ki poti ne končajo v Santiagu.

Statistika romanj preteklih let kaže naslednje število romarjev, ki so dvignili kompostelo:

L. 2006 103.777 romarjev, od tega 140 Slovencev,

L. 2007 114.026 romarjev, od tega 167 Slovencev,

L. 2008 125.141 romarjev, od tega 229 Slovencev.

L. 2009 145.877 romarjev, od tega 357 Slovencev,

L. 2010 272.135 romarjev, od tega 441 Slovencev,

L. 2011 183.266 romarjev, od tega 510 Slovencev.

L. 2012 192.488 romarjev, od tega 373 Slovencev,

L. 2013 215.880 romarjev, od tega 367 Slovencev,

L. 2014 237.983 romarjev, od tega 506 Slovencev,

L. 2015 262.515 romarjev, od tega 413 Slovencev,

L. 2016 277.854 romarjev, od tega 486 Slovencev.

L. 2017 301.036 romarjev, od tega 624 Slovencev.

V dobi letal, ki so postala dostopna vsem, in dobi hitrih avtomobilov in vlakov je hoja z lastnimi nogami podobna pisanju z gosjim peresom. Pa vendar nekateri hodijo in romajo. So pohodniki in so romarji. Vse več jih je. Kaj žene ljudi, da se še dandanašnji odpravijo peš po več sto kilometrov dolgi poti in se za mesec dni ali več odmaknejo od vsakdanjega vrveža, divjega tempa življenja in le hodijo, hodijo?

Beseda romar zveni morda religiozno, a je primernejša od besede pohodnik, popotnik, ker ima globlji pomen. Nekateri menijo, da je med popotništvom in romanjem velika razlika. Če hodiš, še ne pomeni, da si romar, pomeni samo, da rad hodiš. Romanje naj bi imelo večji duhovni naboj od pohodništva. Da bi se lahko imenoval romar, moraš romati, doživeti pot tudi v duhovnem in ne le v športnem smislu, kot premikanje nog in merjenje korakov. Romar na poti odkriva duhovne razsežnosti lastnega notranjega sveta. A dandanes ljudje redko romajo v prvobitnem smislu, izključno zaradi vere, in tudi ne zato, da bi se spokorili ali očistili grehov. Bolj ustrezen izraz je, da obiskujejo romarske poti, zato se razlikovanje med romanjem in pohodništvom manjša. Beseda romar skriva v sebi starodavni spomin na dolge prašne ceste, utrujene noge v pošvedranih čevljih, dolgo raševinasto ogrinjalo, širokokrajni klobuk in simbolno jakobovo školjko. Pot je sreča, je sreča-nje.

Eden izmed udeležencev srečanja caminovcev (ne želi se izpostavljati) definira pojem romarja takole: "Za mene je romar tisti, ki se poda na sveti kraj peš in se pri tem povsem prepusti božji volji. Ne skrbi ga, kaj bo jedel, kje bo spal ali kakšno vreme ga čaka. (To seveda ne pomeni, da se mu ni treba na pot skrbno pripraviti). Na poti obiskuje cerkve, ne iz radovednosti ali umetniških del, ki so morda v njej, temveč zato, da bi pozdravil Gospoda. Tudi ne obiskuje in si ne ogleduje turističnih zanimivosti. To ne bi bilo romanje, ampak turizem. Romar ne roma v svojo slavo. Mojo definicijo lahko tudi zavrnete rekoč – vsi mi smo romarji, romarji v večno domovino."

Takšnih romarjev je danes malo. Vendar pa veliko ljudi še vedno roma iz verskih razlogov in so pravi romarji ali pa približek zgornjega opisa "pravega" romarja.

Ljudje hodijo tudi zato, ker radi hodijo, ker se radi družijo z ljudmi, spoznavajo druge kraje in običaje na drugačen način, z druge, bolj počasne perspektive. Spoznavajo kulturo, zgodovino, folkloro, srečujejo in spoznavajo druge ljudi, najdejo stik z naravo, sami s sabo. Nekateri si želijo izboljšati kakovost življenja, narediti obračun s preteklostjo, premisliti korake za naprej. S hojo in romanjem se da čas preživljati drugače, stran od potrošniške mrzlice in ponorelega časa. Za nekatere pa je žal Camino zgolj le modna muha, športni izziv, del potrošništva, resničnostni šov, s katerim se velja pohvaliti.

V miru in tišini gozdov in polj, v jutranji zarji in v zahajajočem dnevu vidi romar/popotnik/pohodnik na svoji Poti stvari, ki jih v neskončnem vsakdanjem hitenju in ujetosti v pasti kariere in beganja za višji življenjski standard nima časa opaziti: lepo rožo, mlado žabico, zlato klasje, zrel sadež, zeleno barvo listov, v bršljan odeto kapelico, opojni vonj grma, odsev potujočih oblakov v mirni gladini reke. Prisluhne glasovom narave, ptičjemu petju, šumenju reke, zvoku tišine, drug drugemu in samemu sebi. Vsak dan znova se z veseljem prebudi v nov dan, se nasmehne ali pa tudi nakremži od bolečin in žuljev, oprta nahrbtnik in se odpravi peš novim dogodivščinam in srečanjem naproti.

Med romarji v Vipavskem Križu sta tudi Vladimir Žumer in njegova žena Franceska. Od leta 2008 sta skupaj trikrat preromala Camino Frances, dvakrat Camino del Norte, portugalski Camino, dvakrat Via De La Plata. Pravkar sta se vrnila s portugalskega Camina in Camina spiritual. Vladimir je po upokojitvi sam preromal še številne druge poti, med drugim je šel peš od Zgornje Bele v Auschwitz, Katowice in Czestohovo in peš z Zgornje Bele v Rim. Na Caminu je bil kar 19-krat.

Franceska pravi: "Zame je vsaka pot posebna in drugačna. Nobena ni ponovljiva, vsaka prinese svoje izkušnje, vpoglede vase in na življenje, primarno in sekundarno družino, prijatelje in bežne znance, tujce, ki jih srečam na poti. Nekateri ostanejo zavestno pomembno zapisani in vplivajo na moje življenje, številne sem gotovo pozabila, a v trenutku možganskega klika se spomini obudijo! Čas Camina je čas, ko se poglobim vase, se sprejemam, se linčam in miselno kaznujem, si odpuščam in se hrabrim, predvsem pa mi prinaša nove ideje, ki jih kasneje uresničujem. Camino je postal najin način življenja, doživljanja, sodelovanja, osebne in skupne rasti kot zakoncev. To rada poudarim, ker je drugače živeti skupaj s partnerjem v domačem okolju kot na poti. Na Caminu se vse potencira – prepiri in nesoglasja, žalost in veselje, porazi in zmage, bolezen in zdravje, sreča in ljubezen."

Vladimir pa pove, da sta zanj hoja in romanje način življenja, predvsem meditacija, a le takrat, kadar hodi sam. Na poti se mu vrtijo filmi življenja od najzgodnejših let otroštva. To niso samo filmi. To so tudi pogovori z ljudmi, ki so bili del njegovega življenja. Spoznavanje napak in krivic, ki jih je morda kdaj povzročil ljudem in globoka prošnja po odpuščanju. Zanj je Camino očiščenje. Katarza! Camino je zanj odkrivanje in spoznavanje novih ljudi, je čas in priložnost za pogovor z ljudmi.

Viktorija Kante se je letos odpravila na Camino s svojo celotno družino: z možem, dvema hčerkama (14 in 16 let) in sinom (10 let). To je njen četrti Camino. Na svojem profilu na Facebooku piše: "Za nami je res ena neprecenljiva izkušnja. 21 dni, 24 ur na dan stalno skupaj. Prve dni sta hčeri z možem marširali spredaj. Midva s sinom sva med potjo obdelala vse mačke, pse, rože, storže, ptičja peresa, polže ... in sva zaostajala kakšnih 5 km po navadi. Prepevala sva Petelinček je na goro šel in po mili volji kikirikala med potjo. Kdaj sva zapela tudi Poln kufer Challe Salleta "jaz ne morem tko, jaz nemooooreeem tko naaapreeeej", ampak sva z enourno zamudo pricapljala do alberga, ko se je ravno odprl. Sem se ob njem zavestno naučila biti malo bolj potrpežljiva. Ko smo se ulovili v caminoritem, smo vsi hodili skupaj. Nekih problemov z motivacijo res ni bilo. Tudi zjutraj so otroci relativno takoj vstali, nataknili čevlje, pojedli kos kruha in hajdi v nov dan!"

Ivan Gričnik je avtor dveh knjig o Caminu. Na letošnjega – portugalskega sta se odpravila skupaj z ženo Darjo. Piše: "Prve misli za novo knjigo so se že rodile. Prvi plus romanja z ženo: ni treba prati oblačil, ker jih pere žena. Drugi plus: ni treba prati posode v skupnih kuhinjah, ker jo opere žena. Tretji minus: boleče mišice in kolena lahko masiraš samo ženi." Na koncu poti pa zapiše: "Končno sva se le ustavila. Naredila sva skoraj 400 km. Kaj naj rečem za zadnje poglavje v knjigi? Hvaležna sva za Pot, ki naju je poklicala, hvaležna za vse težave, ki sva jih uspešno premagala, in hvaležna za soromarje. Kako je že rekel Nejc Zaplotnik? Kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v srcu."

Romarka Vanja je nekoč zapisala: "Življenjski camino je bistveno težji kot tisti v Španiji. Tam vsaj veš, v katero smer moraš iti, in veš, da vse, kar moreš narediti, je to, da zjutraj vstaneš, obuješ čevlje, naložiš svoje življenje na hrbet in kreneš na pot. Če bi bilo tako enostavno tudi sicer, če bi bile v življenju vedno rumene puščice, če bi vedel, da če boš hodil, boš prišel na pravi cilj, bi bilo vse lažje. Na poti odložiš nekatera bremena preteklosti in dobiš moč za nov tovor."

In takšnih zgodb je bilo to soboto na srečanju v Vipavskem Križu slišati še mnogo. Vsak romar ima svojo zgodbo. Vsak romar bi lahko o svojem romanju napisal knjigo. Nekateri v šali celo pravijo, da vsak, ki se vrne s Camina, napiše svojo knjigo. V Sloveniji pa je trenutno izšlo več kot 30 knjig na temo Camina. Med prvimi knjigami, ki so izšle pri nas na to temo, sta bili knjigi Shirley MacLaine in Paola Coelha, zaradi katerih je postal Camino priljubljen in celo moden.

Srečanja caminovcev v Vipavskem Križu se je udeležilo več kot 200 romarjev iz cele Slovenije. Rumene puščice, simbol in markacija Camina, so romarje usmerjale že od izvoza z avtoceste naprej. Na kamnitem portalu ob vstopu v Vipavski Križ je romarje pričakal napis Dobrodošli romarji – Santiago v Vipavskem Križu. Že od izvoza z avtoceste so udeležence srečanja do tja usmerjale rumene puščice. Romarji so se najprej udeležili romarske maše v samostanski cerkvi. Po maši so si pod vodstvom Ljuba Žgavca ogledali cerkev in slišali precej zanimivosti o samem kraju in o Janezu Svetokriškem ter si ogledali kapucinski samostan sv. Frančiška s čudovito in dragoceno knjižnico. Kot se za srečanje ljudi, ki imajo radi hojo, spodobi, so se romarji nato odpravili na kratko krožno pot okrog Vipavskega Križa, potem pa je sledilo druženje. Romarje so nagovorili Ivan Gričnik, Rado Sluga in Staša Lepej Bašelj, avtorji knjig o Caminu. Daljši govor sta imela romarski legendi Marjeta in Metodij Rigler, ki sta prisotne povabila, naj se pridružijo Društvu prijateljev poti sv. Jakoba, pomagajo markirati in vzdrževati Jakobove poti po Sloveniji in širiti duh in idejo Camina. Program sta povezovala Silva Vidmar in Ronči Rodman. Udeleženci so si lahko ogledali razstavo vseh knjig, ki so v Sloveniji izšle na temo Camina, in kakšno knjigo tudi kupili.

Stiskanju rok, objemom, smehu, obujanju spominov, kovanju novih načrtov in poti ni bilo konca in kraja.

Enkrat romar, za vedno romar. Vedno več jih je, ki hodijo po tej Poti, po Caminu. Po Poti, ki povezuje in združuje, tke prijateljstva in vezi.

Srečanje caminovcev v Vipavskem Križu je bilo prvo, a ne zadnje. Naslednje bo menda ob letu osorej v Slovenskih Konjicah. Buen camino.