Otroške igre in igrače so stare prav toliko kot človeštvo. Arheološke izkopanine iz časa starejše železne dobe nam pričajo, da so se otroci nekoč igrali le s predmeti, ki so jih našli v naravi. Privlačili so jih posebni kamni, palice, školjke in pesek.

Otroška igra je kulturno univerzalni pojav, njen pomen pa se skozi stoletja spreminja, ugotavljajo študenti Fakultete za družbene vede v Ljubljani. "O otroški igri so razmišljali že stari Grki. Sprva je prevladovalo mnenje, da je igranje izguba časa, pozneje pa se je uveljavilo načelo, da je igra pogoj za zdravo življenje otrok. Skozi igro otroci spoznavajo zakone družbe in krepijo medsebojne odnose. Med igranjem se otrok pravzaprav uči," pove študentka Anja Reven.

Stare družabne igre in igrače na Slovenskem
Stare igre in igrače na Slovenskem je izjemno zanimivo področje materialne kulture, ki so ga pred kratkim raziskovali tudi študenti Fakultete za družbene vede. Pri predmetu Zgodovina slovenske kulture, ki ga izvajata izredni profesor dr. Aleš Gabrič in asistentka dr. Natalija Majsova, so s pomočjo intervjujev in drugih kvalitativnih raziskovalnih metod ugotavljali, kako so se otroške igrače in družabne igre na Slovenskem spreminjale skozi čas.

Med najbolj priljubljene igrače v 19. in začetku 20. stoletja nedvomno spadajo konjički, punčke, piščalke, vlaki, lesene kocke in žoge. Etnologinja Tanja Tomažič ugotavlja, da je bila prav žoga ena izmed pomembnejših igrač, ki je v 20. stoletju postajala vedno bolj zanimiva in splošna, veljala je celo za pravi statusni simbol. Z njo so se igrali tako v mestih kot na vasi, kjer so žoge izdelovali kar iz cunj.

Da je materialna kulturna dediščina iger in igrač na Slovenskem bogata, pričajo tudi ugotovitve študenta Sebastiana Pepelnaka, ki vsebujejo bogat nabor izjemno zanimivih starih iger. Ste že slišali za rinsce talem (ali rinčke talat/prstan deliti), dober skrij, med dvema ognjema, zemljo krast, špano, skret podirat, šnapc, lustig, durek, domine, a je kaj trden most?, šviga švaga, slepe miši, kavbojce in indijance, partizane in nemce, marjanco, kozo klamf, metanje podkev in črnega Petra? Najverjetneje pa so vam igre, kot so skrivalnice, lovljenje, izrezovanje piščalk med pašo, igranje s psom, sankanje s plastičnimi vrečami in taborjenje v gozdu brez staršev dokaj poznane.

Glavna atrakcija je bila igra s sovrstniki
Način igre se je do danes precej spremenil. Otroci se veliko več kot včasih igrajo v notranjih prostorih, na voljo imajo neskončno število igrač, skupinsko igro pa zamenjuje individualna prisotnost na spletnih družbenih omrežjih. Najverjetneje so kritične pripombe o sodobnih načinih otroške igre na mestu, saj raziskovalci pri današnjih otrocih že opažajo zaostanek v njihovi motorični razvitosti in na jezikovnem področju.

Britanska antropologinja Jay Griffits denimo ugotavlja, da se otroci najbolje razvijejo ob igri v naravi. Prav tako, kot so se otroci igrali včasih: "Vsi sogovorniki so na moje vprašanje, ali so se igrali zunaj ali v hišah, odgovorili, da so se več igrali v naravi, ob cestah, okoli hiš, na podeželju na skednjih ali na podih, v blokovskih naseljih med stanovanjskimi bloki," je ugotovil študent Luka Mlakar, ki je raziskoval kulturo interaktivnih iger, ki so se jih otroci v različnih obdobjih 20. stoletja v Sloveniji igrali vsakodnevno. Kaj je vzrok za takšno spremembo? Kot glavno razliko med otroštvom v 21. in otroštvom v 20. stoletju, ki je ključno vplivala na pomanjkanje zunanje igre med otroki, večina Mlakarjevih intervjuvancev navaja tehnološki napredek.

Tudi Sabina Dizdarević, študentka, ki je raziskovala stare igre in igrače v Prekmurju, pove, "da je bila glavna atrakcija v tistih časih predvsem igra s sovrstniki, zato tudi o igračah ni bilo veliko govora, saj so igrače predstavljale predvsem individualno igro, ki pa je je bilo v tistih časih zelo malo. Otroci so se rajši igrali skupaj, se zabavali z igrami na prostem, nove igre pa so si izmišljevali kar sproti."

Igrače so bile včasih prava redkost
Na podeželju se igrač v preteklosti sploh ni dalo kupiti, otroci so se igrali predvsem z doma izdelanimi igračami. Mlakar je ugotovil, da nekateri otroci igrač sploh niso imeli. "To so bili težki časi za delavske družine. V družini nas je bilo šest, občasno je zaslužil le ata. Pri nas je bilo hudo pomanjkanje, lakota, boj za preživetje," se denimo svojega odraščanja spominja njegov intervjuvanec. Nekatere družine niso imele niti za hrano, kaj šele za igrače.

Intervjuvanka iz Dolenjske se spominja, da na Dolenjskem ni bilo nobenih igrač, zato so se otroci vedno igrali na njivah: "Skupaj s sorodniki smo šli na njivo in suho zemljo polivali z vodo iz zajemalk. Tako smo se igrali."

"Za vaške otroke so bile rezervirane preproste igrače"
Zanimivo je, da je na Slovenskem obstajala velika razlika med igračami, s katerimi so se igrali mestni in podeželski otroci, pove študentka Hana Vratanar: "Za vaške otroke so bile rezervirane preproste igrače, narejene doma, denimo lesene figurice, piščalke, frače in punčke iz cunj. Pri otrocih, ki so živeli na podeželju, je bila kupljena igrača zgolj izjema. Če so jo dobili, so jo dobili za god ali Miklavža, pa še to le takrat, če so imeli kakšnega premožnejšega sorodnika iz mesta. Mestni otroci pa so se igrali predvsem s kupljenimi igračami, recimo s punčkami in gugalnimi konjički."

Otroci s podeželja so si v poletnih mesecih s pomočjo desk, ki so ležale v bližini doma, naredili gugalnico, ali pa so vrv preprosto navezali na kozolec in s tem poustvarili otroška igrala. Prav tako so izkoristili drevesa, po katerih so plezali in gradili hišice. V mestu je bilo drugače. Kot ugotavlja etnologinja Tanja Tomažič, so bile mestne igrače, ki so v množično uporabo prišle s širjenjem meščanstva in okraševanjem vrtov, predvsem lopatke, grabljice in vedrca. Otroci so jih uporabljali v mestnih parkih in peskovnikih.

"Igrali smo se lahko po cel dan, ker smo večino časa preživeli na paši."
Časa za igranje je bilo - še posebej na podeželju - zelo malo, ugotavlja Anja Reven. Intervjuvanka ji je zaupala, da so se otroci včasih igrali večinoma samo ob nedeljah in praznikih: "Sobote so bile namenjene pospravljanju hiše, ob nedeljah pa je bilo treba zjutraj v cerkev, nato pa je bil čas kosila. Po kosilu smo si lahko privoščili približno 4 ali 5 ur prostega časa, ki smo ga izkoristili za igranje."

Otroci s podeželja so dodatni čas za igro našli poleti na paši: "Igrali smo se lahko po ves dan, ker smo večino časa preživeli na paši, kjer čez dan ni bilo dela, le oprezanje za kravami. Razen če so nam doma naročili, da moramo opraviti kaj drugega kot oditi na pašo. Potem je bilo prvo delo in nato igranje," je povedala intervjuvanka Sabine Dizdarević. Meja med igro in delom se je marsikdaj tudi zabrisala, ugotavlja Pepelnak, saj so bila "otroštva starejših vedno zaznamovana z delom, ki so ga nekako tolmačili kot igro".

Otroci, ki so živeli v mestu, so imeli za igro več časa: "Med tednom smo imeli uro ali dve na dan časa za igranje, odvisno od tega, kaj je bilo treba tisti dan doma postoriti. Ob koncih tedna se je čas igranja malo podaljšal, saj so bile nedelje namenjene počitku in takrat nismo delali," se spominja sogovornica iz mesta.

Mehanotehnika in okrasne punčke
Na Slovenskem so bile po drugi svetovni vojni igrače prava dragocenost: "Na trgu ni bilo mogoče dobiti novih igrač, izdelovali so jih le redki obrtniki. Kupljene igrače so predstavljale statusni simbol, saj so bile zelo redke. Tistih nekaj igrač, ki jih je bilo mogoče kupiti, so bile gumijaste igrače, izdelane v Borovem na Hrvaškem, pozneje so se na trgu začele pojavljati tudi oblečene punčke, ki so bile izredno drage, že zaradi svoje velikosti. Izdelovali so jih v Italiji, predstavljale pa so neki družbeni status, saj se otroci z njimi niso mogli igrati (bile so povsem nepriročne), lahko so bile le postavljene v hiši - kot okras - in na ogled drugim," pove Hana Vratanar.

Po koncu 2. svetovne vojne so otroci ideje za igre pridobivali kar s televizije. Po zgledu virtualnih junakov so se igrali kavbojce in indijance, supermene in imitirali druge televizijske junake. V 20. stoletju so bile množično ustanovljene tudi številne tovarne igrač, v katerih so izdelovali predvsem vojake, živalske vrtove in železnice. Leta 1952 je bila ustanovljena Mehanotehnika, tovarna igrač v Izoli, ki je bila znana predvsem po izdelovanju malih železnic. Ime je dobila po prvi izdelani igrači, sestavljanki mehanotehnika.

Les in blago sta nadomestila plastika in pliš
Študentka Katarina Burja je zaznala tudi zanimivo razliko pri uporabi materialov za igrače med generacijo, ki je starejša od 70 let, in generacijo, ki je mlajša od 70 let. Starejša generacija je imela igrače iz preprostih naravnih materialov, kot so les, blago in ščetina, seno, trava, koruza in kamen, mlajša generacija pa je že uporabljala plastiko, kovino, pliš, porcelan in druge umetne materiale: "Še ena od distinkcij, ki jo lahko prepoznamo, je tudi ta, da se je starejša generacija igrala z igračami iz naravnih materialov, ki so jih izdelali kar doma. Pri tem so pomagali starši, strici in drugi družinski člani, včasih pa so jih poskušali izdelati kar sami. Največkrat so bile to igrače iz lesa (frače, loki, kolesa, avtomobilčki), pa tudi iz posušenega sena, ščetine in cunj, iz katerih so nato izdelali razne žoge in punčke."

Ugotovila je še, da so bile igrače otrok iz mesta bolj dovršene in iz dražjih materialov kot igrače otrok s podeželja.

Frača, fantovska igrača, je v 70. letih postala bojno orodje deklet
Intervjuvanca Luke Mlakarja se spominjata, da so se fantje in dekleta v njunem otroštvu igrali ločeno: "Bolj smo bili ločeni, kot so fantje in dekleta danes. Nekatere igre pa sta se igrala oba spola: tancšolo (op. ristanc), skrivalnice, lovljenje ali pirhanje na velikonočni ponedeljek. Fantje so se igrali različne športne igre, denimo nogomet, odbojko ter nemce in partizane."

Sicer pa so, kot ugotavlja Mlakar, igre, ki so bile včasih rezervirane samo za fante, sčasoma postale igre za oba spola: "Delitev po spolih pri igrah je bila močna pred 2. svetovno vojno in po njej, v naslednjih generacijah otrok pa so se meje med spoloma pri igrah začele brisati."

Tako je tudi frača, včasih fantovska igrača, v 70. letih postala bojno orodje deklet. Je tako tudi danes? Hiter prelet čez bizarno modre in rožnate police sodobnih veleblagovnic nas navaja na misel, da sodobna klasifikacija iger in igrač na tiste za punčke in tiste za fantke najverjetneje ponovno utrjuje staromodne stereotipe.

Vezenje, šivanje, šahovski in fotokrožek
Prosti čas otrok in mladostnikov so določali tudi šolski krožki. Študentka Ajda Novak, ki je raziskovala institucionalizacijo iger in krožkov v preteklosti, ugotavlja velike razlike pri ponudbi krožkov med generacijo, starejšo od 50 let, in tisto, starejšo od 70. let. Ta je imela pri krožkih manj priložnosti, obiskovala je predvsem pevske vaje, telovadbo in ročna dela (vezenje, šivanje, pletenje), medtem ko so bili pri poznejši generaciji zelo priljubljeni šahovski in fotokrožki, gospodinjstvo, plesne vaje, taborniki, verouk in seveda športni krožki.

"Starejša generacija je šolanje opravljala v 50. letih, ko je bilo še močno prisotno povojno stanje. Država se je postavljala na noge in denarnih sredstev ni toliko usmerjala v šolske sisteme, ampak bolj v vzpostavljanje državne ureditve in ekonomije. Seveda se je položaj šolstva in možnost izobraževanja tudi na drugih, zunajšolskih področjih z leti spremenil in izboljšal. Tako so bili tisti, ki so šole obiskovali v 70. letih na boljšem položaju. Možnosti izbire krožkov je bilo več, imeli so več pripomočkov in tudi starši so jih lažje podpirali, zlasti finančno," še pojasni razlike.

Tudi med odmorom v šoli včasih ni bilo igranja, pove Anja Reven. Intervjuvanka ji je zaupala, da učitelji v šoli niso odobravali igranja in družabnih iger: "Namesto tega so nas raje zamotili s skladanjem drv, ki so se nabrala na dvorišču šole, prav tako pa smo hišniku pomagali obdelovati vrt. Takrat je za koristno in poučno stvar veljalo le delo. Igranje je pomenilo potrato časa."

Igrače ostajajo statusni simbol
Danes večjih razlik med kmečkimi in mestnimi otroki ni več, večini otrok pa so dostopne najnovejše igrače. Kljub temu po mnenju Hane Vratanar igrača danes ostaja statusni simbol: "Res je, da statusnega simbola ne predstavljajo več tradicionalne igrače, kot so domine, legokocke, punčke, medvedki itd. Predstavljajo pa ga razni novi tehnološki izdelki, kot so mobiteli, računalniki in videoigrice."

"Spremenil se je kontekst prostega časa, spremenili so se materiali, grobo gledano iz preprostih v umetna in vrnitev nazaj na poceni materiale. Spremenil se je kontekst prostora igranja. Igranje se vse bolj prestavlja v notranjost med štiri stene. Vse to so spremembe, ki jih prinese razvoj družbe in z njo tudi tehnologija," pa spremembe iger in igrač celostno povzame Katarina Burja. Drugi dodajajo, da je opazna tudi razlika v odnosu do igrač, saj so se v preteklosti otroci do igrač obnašali bolj spoštljivo.

Kljub očitni spremembi iger in igrač skozi čas se otroci še vedno igrajo s punčkami, loki in žogami. Prav tako poznajo gnilo jajce, človek ne jezi se, skrivalnice, med dvema ognjema in ristanc. Vračajo pa se tudi igrače iz naravnih materialov, denimo lesene didaktične igrače.

Nina Meh