Matjaž Emeršič iz Uprave RS za varno hrano nam je pojasnil, da imamo na slovenskem trgu med, ki je pridelan v Sloveniji, med iz drugih držav članic EU, iz tretjih držav ter po poreklu mešan med. "Pravilnik o medu določa, da mora biti na označbi navedena država oziroma države porekla ali izvora. Če med izvira iz več kot ene države članice EU ali države, ki ni članica EU, ali oboje, mora to pisati tudi na embalaži."

Med na slovenskih policah ustreza analiznim merilom
Vsako leto so v program vzorčenja živil za ugotavljanje njihove skladnosti s predpisanimi zahtevami vključeni tudi vzorci medu. Analize opravijo po naslednjih merilih: vsebnost vode, proste kisline, fruktoze, glukoze, saharoze, hidroksimetilfurfurala, aktivnost diastaze (amilaze), električna prevodnost, v vodi netopne snovi, senzorične lastnosti in vsebnost peloda (različne vrste cvetnega prahu). V letu 2013 je bilo analiziranih 20 vzorcev medu in vsi vzorci so bili skladni s predpisanimi zahtevami.

V letu 2014 je bilo analiziranih 18 vzorcev medu, pri čemer je bilo 15 vzorcev skladnih s predpisanimi zahtevami, trije vzorci pa niso izpolnjevali predpisanih zahtev. Prva dva vzorca nista izpolnjevala meril kakovosti, tretji pa je bil napačno označen glede vrste medu, je pojasnil Matjaž Emeršič in dodal, da v okviru uradnega nadzora v letih 2013 in 2014 analize vzorcev medu niso pokazale suma na to, da bi se na trgu pojavljali ponaredki medu.

Panji na strehi Cankarjevega doma
Seveda je največ panjev na podeželju, vendar pa v zadnjih letih panje najdemo tudi na nekaterih mestih, kjer tega ne bi pričakovali: na terasi Cankarjevega doma, v nakupovalnem središču BTC in na strehi Centra kulture Španski borci. "Ideja se mi je porodila, ko sem kot čebelar začetnik iskal informacije o čebelarjenju na spletu. Zasledil sem članek o panjih na pariški operi. Rekel sem si, ko bom imel dovolj družin, jih bom nekaj postavil na CD. To idejo sem kasneje predstavil g. Rotovniku, ki je bil nad njo navdušen," se začetkov čebelarjenja na naši osrednji kulturni instituciji spominja Franc Petrovčič, vodja področja obratovanja in vzdrževanja v Cankarjevem domu. Prve panje so postavili pred petimi leti, zaradi dobrega počutja čebel v mestu in posledično njihovega razvoja pa imajo trenutno na terasi osem panjev.

Petrovčič pravi, da je "bera medu dobra zaradi pestrosti medovitih rastlin v mestu in predvsem parkih, saj je v bližini Tivoli, Rožnik in Grajski hrib s pestrim rastlinjem in drevesnimi vrstami, ki odlično medijo skozi vse leto. V mestu se nahajajo tudi velike lipe, kostanji in javorji, ki odlično medijo. Tudi samo mesto se trudi, da v novih zasaditvah uporablja medovite rastline." V prvem letu po postavitvi panjev na CD je bila bera v Ljubljani celo boljša (30 kg na panj) kot na Vrhniki (20 kg na panj), od koder prihaja.

Umetniki, ki gostujejo v Cankarjevem domu, dobijo za darilo med
Zaradi pomislekov, da bo med vseboval težke kovine, so dali med v sodelovanju z Medexom na analizo v referenčni laboratorij v Bremen. »Rezultati so pokazali, da ne vsebuje težkih kovin, pesticidov in insekticidov. Skratka, mestni med je neoporečen tudi v Ljubljani, kakor v ostalih evropskih mestih. Tekom let smo imeli obiske urbanih čebelarjev iz New Yorka, Toronta, Londona, Pariza ... Naš med pa je postal hišna znamka in z njim razveselimo umetnike svetovnega formata, ki nastopajo pri nas,« pove Petrovčič.

Od leta 2013 je slovenski med evropsko zaščiten
Kakovost medu na naših policah je ena od osrednji nalog Čebelarske zveze Slovenije. Čebelarska zveza Slovenije že od leta 2006 izvaja oz. sodeluje pri ugotavljanju kakovosti medu. Zvezin Pravilnik o medu po analiznih merilih ne odstopa od državnega pravilnika, saj so v določena merila vsebnosti v medu bistveno strožje, kot to zahteva državni pravilnik. Tudi iz tega razloga je ČZS že leta 1999 ustanovila kolektivno blagovno znamko Slovenski med kontrolirane kakovosti, ki jo je leta 2009 nadgradila s priznanjem zaščitene geografske označbe Slovenski med, ki je bila v letu 2013 potrjena tudi na ravni EU. Med iz te blagovne znamke mora ustrezati določenim še strožjim predpisom kot ostali med," pravi Andreja Kandolf Borovšak iz Čebelarske zveze Slovenije. Ob tem pojasnjuje, da je med podvržen tako notranjemu kot zunanjemu nadzoru.

Pridelamo 2000 ton, porabimo pa med 2500 in 3000 ton
Kot dodaja, za potrebe slovenskega trga letno porabimo nekje od 2.500 do 3.000 ton medu. "Povprečna pridelava v Sloveniji je 2.000 ton, žal pa se vse pogosteje pojavljajo slabe letine (2013 in 2014), v katerih je bila pridelava več kot polovico manjša. V letošnjem letu se zaradi lanskega izpada pridelka na določenih območjih že kaže pomanjkanje domačega medu," je pojasnila Kandolf Borovšakova.

Čeprav že tako pridelamo premalo medu za domače potrebe, pa ga slabih 5 % še izvozimo. Po podatkih SURS-a smo lani izvozili 97 ton medu, največ v Italijo, Nemčijo, na Hrvaško, Nizozemsko, Kosovo, nekaj pa tudi na Islandijo in v Korejo. Na drugi strani pa se krepi uvoz: lani smo uvozili 996 t medu, in sicer največ iz Nemčije (368 t), Španije (154 t), Belgije (144 t), Avstrije (119 t), Italije, Madžarske, Poljske, Bolgarije in drugih evropskih držav. Izvoz medu niha, medtem ko se uvoz od leta 2012 povečuje.

Med sodi med sladila, ima pa tudi zdravilne učinke, vendar je število izdelkov, ki jih čebele pridelajo v panju, v nekaterih državah čedalje manjše. Kot zanimivost naj omenimo, da morajo čebele za kilogram medu preleteti približno 40.000 km.

V Franciji so v analizah ugotovili, da je predvsem kakovost kitajskega medu vprašljiva
V francoski dokumentarni oddaji Skrivnosti čebeljega panja, ki ste si jo lahko lani ogledali na TVS, so znanstveniki proučevali med v Franciji, kjer čebele na podeželju umirajo in je medu čedalje manj, medtem ko v Parizu pridelajo ogromne količine medu, vendar z domačo pridelavo še vedno ne zadostijo potrebam domačega trga. V zadnjih 15 letih se je število francoskih čebelarjev zmanjšalo za 15.000. Količina uvoženega medu, ki je bistveno cenejši od domačega, se je potrojila, to pe ja odprlo vrata različnim ponaredkom.

Nizka cena uvoženega medu, največ ga uvozijo s Kitajske, je spodbudila sume o njegovi kakovosti. V enem od francoskih laboratorijev so pregledali poceni med in v njem našli beljak v prahu, sojino moko in kvasovke, ki niso nevarne za človeka, so pa dokaz, da med potuje v umazanih posodah. V preteklosti so v njem odkrili celo kloramfenikol, ki je lahko za človeka nevaren. Tudi razdeljevalcem v Franciji ni treba dokazovati izvora medu, napisati morajo le, ali je pridelano v EU ali ne.

Za tiste francoske čebelarje, ki še niso obupali, pa tudi prihodnost ni rožnata. Pred nekaj časa se nihče ni menil za čebele, zdaj postajajo vse bolj ekološko ozaveščeni. V Franciji postavljajo čebelje panje po Parizu, po različnih poslovnih stavbah in strehah restavracij. Analize so pokazale, da med v mestih ni vseboval težkih kovin, se pravi, da je bil kakovosten.

Med je v Maroku zelo cenjena dobrina
V Maroku na SV območju Agadirja pridelujejo najboljši med v državi ... in naj bi bil res nekaj posebnega, saj čebel ne hranijo s sladkorjem kot drugod. Čebele lahko v neokrnjeni in raznoliki pokrajini nabirajo nektar in cvetni prah skozi vse leto, saj tu ne poznajo zime, zato že več generacij vsi živijo od medu. Med ponujajo na vsaki slavnostni pojedini in gostom kot dobrodošlico. Pridelujejo timijanov med, ki je najdonosnejši, rožičev in arganovo olje. Med vsemi vrstami si največ pozornosti zasluži prav timijanov med iz regije Idautanan, ki je najboljši in tudi najkakovostnejši. Pridelujejo ga že več stoletij, vendar ga je sedaj čedalje manj zaradi izseljevanja, znanje gre pa tudi v pozabo. V Maroku stane med tudi po 30 evrov na kg. Pridelava timijanovega medu, ki ima na začetku okus po sladkem korenu, je značilna tudi za Grčijo, Hrvaško in Francijo.

Timijanov med uporabljajo za zdravljenje
Prebivalci pravijo, da ima timijanov med nektar bogov in čudežne lastnosti. V Maroku, kjer zdravstvenega doma ni na vsakem koraku, je timijanov med zdravilo za vse. Uporabljajo ga za želodčne težave, rane na očesu in proti opeklinam. Med mešajo tudi z zdravilnimi rastlinami, kot so origano, pelin, sivka. Zdravi kašelj in pljuča, rane pa celi tudi do trikrat hitreje kot druga mazila. Ko še ni bilo mil in praškov, so z njim prali celo perilo. To starodavno znanje v čedalje večji meri preučuje tudi zahodna medicina: v eni izmed francoskih bolnišnic tako že od sredine osemdesetih let z medom zdravijo ureznine, opekline, abdominalne in druge vrste ran.