Medtem ko v svetu proizvodnja medu ves čas dosega podobne količine 1,6 milijona ton letno, pa se v Sloveniji občutno zmanjšuje. Letno v Sloveniji na prebivalca porabimo od 0,9 do 1,4 kilograma medu, kar znese med 1.800 in 2.900 tonami za vso državo, kažejo statistični podatki. Slovenski čebelarji pa ga pridelajo vse manj: leta 2010 so pridobili 1.910 ton, leta 2011 1.670 ton, leta 2012 sicer 2.470 ton, leta 2013 1.031 ton, lansko leto pa je bilo res zelo slabo: proizvedli so le 470 ton medu.

Tako slabe letine ne pomnijo
"Tako slabe letine, kot je bila lanska, čebelarji ne pomnimo. Bila je naravnost katastrofalna, tako da večina čebelarjev letos sploh ni točila medu ali pa so bile količine take, da je nanje najbolje pozabiti," so za MMC povedali na Čebelarski zvezi Slovenije. Razlog je bilo predvsem slabo, muhasto vreme, saj se je deževje vleklo več mesecev. "Spomladi in poleti smo bili pri­ča dol­go­traj­ne­mu de­žev­ne­mu ob­dob­ju, ki nam je do­be­sed­no od­plak­ni­lo vso pašo. Če­be­le so os­ta­le brez nek­tar­ja in cvet­ne­ga pra­hu."

Če čebelarji svojim čebelam niso polagali sladkorja, so družine ostale brez mladih čebel ali pa so bile oslabljene, pojavile so se varoje in nato čebele niso bile sposobne gojiti mlade zalege. Zdaj se približuje prelomno obdobje spomladanskega razvoja čebeljih družin in čebelarjevega dela v čebelnjaku. V prvih dneh pomladi toplejše vreme in prva paša povečata moč čebelje družine. Kako so čebele preživele zimo, bodo čebelarji ugotavljali konec marca.

Z osico nad šiškarico
Upajo, da jim bo vreme naklonjeno. A ob vremenskih nevšečnostih je veliko škodo zadnja leta povzročila tudi kostanjeva šiškarica, ki se je k nam naselila pred desetletjem, verjetno iz Italije, kamor so jo zanesli s sadikami iz Azije. Šiškarica napade listne in cvetne brste ter z oblikovanjem šišk uničuje poganjke in močno vpliva tudi na nastajanje kostanjevih plodov. Ker je manj cvetočih kostanjev, je tudi manj paše za čebele - in to ravno v obdobju, ko se lipova paša že konča, druge pa primanjkuje. Kostanjevega medu je bilo tako lansko leto le za pičlo bero.

V sosednjih Italiji in na Hrvaškem se proti temu škodljivcu borijo z zajedavsko osico (Torymus sinensis). Ta za svoje preživetje obvezno potrebuje kostanjevo šiškarico, ki je v Evropi tudi njen edini gostitelj - ličinke osice se hranijo s šiškarico, ta pa potem umre. Ker je tudi osica tujerodna vrsta, je bilo pri nas kar nekaj pomislekov, a zdaj je Agencija RS za okolje le dala soglasje, da jo lahko naselijo na šestih območjih po državi.

Na Biotehniški fakulteti bodo redno jemali vzorce kostanjeve in drugih, domačih šiškaric za spremljanje širjenja vrste in vpliva osice na okolje, pojasnjuje Katarina Kos z ljubljanske biotehniške fakultete. "Vrsta T. sinensis dosega izjemno visoko stopnjo zajedanja kostanjeve šiškarice in je tako edina vrsta parazitoida, ki lahko populacijo škodljivca uspešno zmanjša in jo obdrži pod ravnjo povzročanja gospodarske škode," zatrjuje.

Smo pa po besedah Katarine Kos z vnosom osice še predolgo odlašali, saj se ravnovesje med gostiteljem in parazitom vzpostavi po petih do sedmih letih in šele tedaj šiškarica ne bo več povzročala takšne škode na kostanjih.

Upada tudi sejanje ajde
A ni le kostanjeva paša tista, ki primanjkuje čebelam. Vse manj je tudi sejanja nekoč razširjenih rastlinskih vrst - na primer ajde. Ajda namreč cveti takrat, ko v naravi ni drugih večjih virov hrane za čebele. A če je bila leta 1950 ajda posejana na 18.000 hektarih po državi, se je v 60 letih ta površina zmanjšala na 800 hektarov njiv leta 2010. Čebelarji tako kmete spodbujajo, naj se bolj odločajo za sejanje ajde. Žal pa današnja ajda zaradi žlahtnjenja na težo ni enakovredna oni izpred desetletij - prinaša namreč večja zrna, medi pa bistveno manj.

Poziv k sajenju medovitih rastlin
Da bi z obilno čebeljo paše ohranili čebelje družine zdrave, bi moralo biti v interesu tudi kmetom in vrtičkarjem, saj so čebele glavne opraševalke rastlin, ki omogočajo obstoj ravnovesja v naravi. So ključne za opraševanje oljne ogrščice, jablan, češenj, višenj in vrtnin, kot so kumare in bučke, pripomorejo pa tudi k izboljšanju lastnosti rastlin.

"Kmetje in vrtičkarji lahko pripomorejo, da bodo razmere čebelam prijazne, tako da na vrtovih lahko sejejo več zdravilnih dišavnic, kot so razne mete, žajbelj, sivka, šetraj, materina dušica in podobno, še veliko večja izbira pa je med okrasnimi rastlinami, vendar moramo paziti, da ne sejemo rastlin, ki rade podivjajo in lahko spodrinejo domače rastline. V kolobarju na njivah so lahko sejane tudi medovite detelje, ki niso samo izredno hranilne za živino, ampak s svojimi dušičnatimi bakterijami na koreninah izboljšujejo zemljo," poudarjajo na Čebelarski zvezi Slovenije. Dodajmo, da se čebele zelo rade pasejo na hamulicah, zlasti hermeliki, ter na faceliji, ki je primerna za zeleno gojenje.

Tudi župani lahko pomagajo
Tudi županom občin predlagajo, naj na javnih površinah sadijo medovite rastline, s čimer bi polepšali okolico, čebelam pa zagotovili dodatno pašo. Zasajanje javnih površin z medovitimi rastlinami je tudi bolj ekonomično, saj so trajne in jih ni treba obnavljati vsako leto. Vzdrževanje takšnih nasadov je preprosto in nezahtevno, še dodajajo v zvezi.