V svoji dolgi alpinistični karieri je osvajala vrhove v več kot 70 državah po vsem svetu, njeno življenjsko vodilo pa je bilo živeti polno življenje. S svojo predanostjo goram je utirala pot in bila navdih številnim alpinistkam, ki so se v preteklih desetletjih spopadale s predsodki, češ da alpinizem ni za ženske. "Želim še plezati," je leta 1991 dejala v intervjuju za AP. V veliko oporo pri njeni alpinistični karieri ji je bil mož, s katerim sta imela dva otroka. "Večina Japoncev moje generacije pričakuje, da bo ženska ostala doma in čistila hišo," je še povedala v intervjuju.

Prva japonska ženska odprava na najvišji vrh sveta
Leta 1969 je ustanovila ženski plezalski klub, katerega slogan je bil "Pojdimo same na prekomorske odprave." 16. maja 1975 je kot vodja v celoti japonske ženske odprave osvojila Mount Everest, s čimer se je zapisala v zgodovino ženskega alpinizma. Leta 1992 je uresničila drugi velik cilj: osvojiti najvišje vrhove vseh sedmih celin.

Rodila se je leta 1939 v prefekturi Fukušima, okoli 230 kilometrov severno od Tokia, prvi vrh, ki ga je osvojila, pa je bila v četrtem razredu osnovne šole bližnja gora Nasu.

Po številnih uspešnih odpravah se je odločila preučevati posledice množičnega obiska v gorah, natančneje na Mount Everestu, čemur se je posvetila na magistrskem študiju, ki ga je leta 2000 končala na univerzi Kjušu. "Everest je preveč oblegan. Potrebuje počitek," je dejala leta 2003 med slovesno parado v Nepalu, s katero so oznamovali 50. obletnico prvega vzpona na najvišji vrh sveta.

Pred 4 leti so ji diagnosticirali raka, a ji diagnoza ni preprečila, da ne bi nadaljevala svojega udejstvovanja v gorah. Njena želja je bila osvojiti najvišje vrhove v vseh 190 državah sveta. Kot piše na njeni spletni strani, je še lani osvojila najvišje vrhove štirih držav: Nigra, Luksemburga, Belgije in Omana.