V knjigi z naslovom Življenjske poti nekaterih starejših prebivalcev Občine Črna na Koroškem, ki sta jo uredili Marta Repanšek in Marija Makarovič, je zbranih 12 življenjskih pripovedi starejših prebivalcev in dva zapisa že pokojnih soavtorjev. V pretresljivih pripovedih, ki so današnjemu bralcu s sodobnim življenjskim slogom lahko tako neverjetni, kruti in tuji, so pripovedovalke in pripovedovalci razkrivali, kako so odraščali v prvi polovici prejšnjega stoletja.

Pripovedi bralce seznanjajo z vsakdanjim življenjem kmečkih in delavskih družin ter s krutim dogajanjem v času druge svetovne vojne. Tako trajno zapisane dragocene zgodbe spominjajo na čas, ki v spominih že bledi, hkrati pa so opomnik sodobnim generacijam, da se vojna nikoli več ne sme ponoviti. Le z razumevanjem zgodovine lahko ustvarimo resnično željo po miru v prihodnosti.

Eden izmed pripovedovalcev je bil tudi osemdesetletni Ivan Kočnik, po domače Končnikov Anzi iz alpske doline Tople, ki se dviga nad Črno na Koroškem. Večino svojega življenja je preživel kot gospodar starodavne visokogorske kmetije Pri Končniku, v objemu narave na 1125 metrih nadmorske višine, s pogledom na mogočno Peco.

Včasih je bilo glavno, da si bil sit, da si dobil malo krompirja
Otroci okoliških črnjanskih kmetij so bili nezahtevni in veliko manj obremenjeni z materializmom kot danes, pove Kočnik: "V mojih mladih letih smo imeli dosti manj želja in tudi okolje teh želja ni spodbujalo. Te potrošniške želje ljudi obremenjujejo. Včasih je bilo glavno, da si bil sit - da si malo rpice (op. krompirja) dobil, pa je bilo dobro. Otroci smo poleti letali bosi in brezskrbni."

"Tičje ojseti"
Za otroško veselje je bila dovolj že kakšna majhna sladkarija ali pa igranje različnih, danes že pozabljenih otroških iger: "Počeli smo razne stvari. Spomnim se 'tičje ojseti' (op. ptičja poroka), spomladi, ko je narava začela poganjati, so nam otrokom pod drevesce nastavili kakšne čokolade, bombone in rekli: 'Uh, ne vem, če ni to tičja ojset, tiči se ženijo.' In potem smo vsi otroci šli iskat ta drevesa in izpod njih iz grmovja pobirali te dobrote. Nato nam jih je ati razdelil, da je vsak izmed nas dobil približno enako mero. Ta dogodek je nekako poživil to monotono mladost," se spominja Kočnik.

Igrali so se ravbarje in žandarje, metali frnikole ali pa so vzeli prazen obroč od kolesa in ga levo in desno krmilili s palico. Mir in veselje je kmalu zmotila druga svetovna vonja, ki je v prebivalcih Črne pustila neizbrisen žalostni pečat.

Zaznamovanost z drugo svetovno vojno
"Še dobro pomnim, da je bila moja najbolj skrita otroška želja, da bi prišel čas, ko bom zvečer lahko šel brez skrbi mirno spat in se bom zjutraj zbudil brez strahu," se spominja Kočnik. V knjigi sta zbirateljici zapisali, da so nenadni prihodi, sprva organizatorjev narodnoosvobodilnega boja, poslej pa partizanov in pogostih nemških patrulj, botrovali vsesplošnemu strahu odraslih in še posebej otrok.

Ko se je začela vojna, je bil Ivan star 6 let. Spominja se, kako so Nemci okupirali Mežiško dolino: "Vse spremembe sem opazil, vendar nisem vedel, za kaj gre. Tiste, ki so jih Nemci ujeli v uniformi, so kot vojne ujetnike poslali v taborišče. Potem pa nekaj časa ni bilo nič, do leta 1942-1943, ko so se začeli pojavljati prvi partizani. Takrat se je že vedelo, da gre za boj med dvema taboroma. Na vsakih vratih hiše je bil napisan listek z žigom od občine, na katerem je bil seznam stanovalcev. Če so v hiši našli koga drugega, so ga odpeljali. Najprej so pobrali 'defektne' ljudi, takšne, ki niso bili čisto normalni. Najbolj nevarno je postalo leta 1944."

Kočnikovi so med vojno hranili vojake in jim nudili zatočišče. Imeli so tudi radio. Po njem so nekega dne slišali, da je Nemčija kapitulirala, a še nekaj dni niso mogli zares dojeti, da je to res. Bili so dobro obveščeni, pošto in obvestila so med vojno raznašali tudi otroci, ki so prihajali iz šole, v kateri je bil učni jezik nemščina. Ivan Kočnik je zaradi vojne prekinil šolanje in se pozneje tudi vrnil.

Boleči zob
Tudi obisk zobozdravnika je bil nekoč precej drugačen od današnjega. Ivan se slikovito spominja svoje izkušnje z zobozdravnikom. Star je bil 6 let: "Najbolj se spomnim, ko me je nekoč zelo bolel zob. Bratranec Potočnikov Anzi me je peljal v bolnišnico v Črno, da bi mi ga oskrbeli. In me posedejo na neki stol, pride ena nuna z velikim klobukom in me zagrabi za glavo tako, kot bi me v 'šraufštok' (op. primež) dala. Jokal sem se tako, da sem kar zijal. Ona zagrabi in omeni še nekaj besed v smislu: 'Sveta Barbara', vzame klešče in rukne! Se mi je zdelo, da mi je glavo utrgalo. Tisti zob je sicer bil zunaj, ampak jaz nisem vedel, ali sem še živ ali že mrtev. Tako zabolelo me je in bil sem tako jezen. Sem bil pa tudi kar zamerljiv."
"Poznam gospo, ki je komaj čakala, da bo umrla, da se bo srečala z Bogom"
Edina moralna instanca, ki je nekoč vodila človeška življenja na koroškem podeželju, je bila vera. Vera v Boga je nudila uteho in odgovor na veliko življenjskih vprašanj. Kočnik se spominja: "Če je bilo tako, kot so si želeli, se je zgodilo po božji volji, če je bilo drugače, pa je spet bila božja volja."

Ključno vlogo je vera opravila pri sprejemanju smrti. Rojstvo in smrt so razumeli kot naravni življenjski cikel, božjo voljo. Verujočim je smrt pomenila celo želen in pričakovan trenutek. "Vedno pravim, blagor tistim, ki tako trdno verujejo. Poznam gospo, ki je komaj čakala, da bo umrla, da se bo srečala z Bogom. Lahko bi rekel, da je umrla z lahkoto, saj je pričakovala vstajenje," razloži Kočnik in poudari, da sodobni materializem in navezanost na lastnino marsikomu otežuje sprejemanje smrti.

Medtem ko danes kapelice mnogokrat razumemo kot estetski in zgodovinski okrasek krajine, so nekoč pomenile predvsem tolažilne objekte, pove Kočnik: "Ko je bil človek v stiski, je pred kapelico pomolil in se osvobodil psihičnega bremena. Tudi mladi zaljubljeni ljudje so šli molit h kapelici in prosit Boga za srečo ter tako razbremenit dušo. Moja babica je trdno verovala v Boga in to je tudi vodilo njeno življenje. Sicer pa se je obvezno molilo pred jedjo in po njej."

Od tedaj se je marsikaj spremenilo; nekateri Boga vidijo kot mit, drugi pa verujejo zares, razmišlja Kočnik: "Danes je človek sam v svoji biti sebi Bog. Nad sabo ne priznava nobenega, ampak le sebe. Nihče si ne pusti nič reči, vsak je bolj pameten od drugega."

Hlapec in njegov praznik
Ljudsko življenje so posebej zaznamovali svetniki, do katerih so ljudje imeli zelo spoštljiv odnos. Kočnik se spominja sv. Lekša, zavetnika pred neurji in drugimi naravnimi nesrečami. Svetniki so bili tesno povezani tudi z življenjem hlapcev. Na večjih kmetijskih posestvih so bili hlapci urejeni v hierarhije, vsak je skrbel za svojo dejavnost: ovčerejo, prašičerejo, govedorejo itn. Vsaka panoga je imela tudi svojega svetnika. Na dan svetnika je bila v Črni maša, se spominja Kočnik: "Takrat je šel hlapec, ki je skrbel za določeno panogo, v cerkev in na jarmak (op. sejem). Ni ga bilo dva, tri dni, to je bilo njegovo doživetje. Eden izmed hlapcev nam je z jarmaka vsako jesen prinesel kostanj."

Selitev na stara leta je nepredstavljiva
Ivan Kočnik je zrasel v Topli v objemu narave in tam preživel svoje življenje. Ne more si predstavljati, da bi se zdaj na stara leta preselil drugam: "Sam se zrasel z naravo. Ko mi je bilo v življenju najtežje, sem šel v gozd in se tam osvobodil vsega bremena. Lahko rečem, da skoraj ni kvadratnega metra, ki ga ne bi prehodil na posestvu. Za eno kompletno košnjo sem naredil 4.000 kilometrov. Ko sem bil majhen, smo po tistih fratah nabirali jagode in borovnice in tam rastejo tudi lepe smreke, ki so rasle skupaj z mojim življenjem."

Krajevna knjiga, ki povezuje
Soavtorica knjige Marta Repanšek ljudsko izročilo zbira že od leta 1992 in sama zase pravi, da je zastrupljena s tem. Tudi druga avtorica Marija Makarovič je popise ljudskega izročila že delala na avstrijskem Koroškem in na Slovenskem v Dravski dolini. S knjigo sta želeli zaobjeti duh nekdanjega časa, spomine in dogodke starejših ljudi iz črnjanskih zaselkov. Ideja je naletela na plodna tla in županja Občine Črna na Koroškem Romana Lesjak je avtoricama ponudila tudi podporo pri izdaji knjige, ki je letos izšla pod okriljem občine. V njej svoje zgodbe predstavljajo še Ljudmila Prelovšek, Franc Tratnik, Milan Potočnik, Pavla Pušnik, Jože Potočnik, Peter Bogataj, Marija Polajner, Angela Petrič, Katarina Kupec, Marija (Mojca) Pogladič, Alojz Ramšak, Ljudmila Adamič in Alojz Repanšek.

Zapisane zgodbe bodo nedvomno ostale zgodovinski in etnološki spomin na čas in prostor, ki se bliskovito spreminjata. "Življenje na kmetijah je naredilo 100-odstotni obrat, nastopila je tehnika, sodobni čas pa tako hitro prinaša spremembe," razmišlja Kočnik.

Knjiga je postala tudi točka povezovanja: "V teh zgodbah smo mi. To, kar imamo danes, to, kar smo danes, je od tam. To kar smo dobili, to nosimo v sebi in dajemo naprej. Ko se to zapiše, ostane. To so naše korenine. Te zgodbe spodbujajo asociacije bralcev, ki se spominjajo enakih dogodkov in spodbujajo pogovore. To je krajevna knjiga in povezovalna točka starejših krajanov," pove Marta Repanšek.

"Lahko smo veseli, da imamo gospo Marto. Vsak govorec predstavlja svojo temo, vsak svoj vidik in svojo zgodovino. Knjiga odseva zgodovino tistega časa. Mlade sicer danes to ne zanima – tudi mene kot mladeniča podobne stvari niso zanimale, a me zdaj zgriva, da nisem očeta spraševal o soški fronti. Ta knjiga je neizbrisna in kupil sem jo vsem svojim vnukom. So jo že listali in takrat, ko mene več ne bo, bo ta knjiga ostala," sklene Kočnik.

Zgodbe počasnega življenja bodo ostale zapisne, medtem pa sodobno ihtavo življenje v nedogled drvi naprej. Marta Repanšek ob tej naglici življenja ceni čas, ki ji je na voljo, v njem uživa, hkrati pa premišljuje, kaj ta naglica pomeni za mlade: "Sem v pokoju in imam eno veliko razkošje, ki mu rečemo čas. Upokojenci menda pravijo, da nimajo nič časa. Sama pa uživam v tem, da rečem: 'Za vse imam čas.' In si ga tudi vzamem. Hudo mi je, da mladi nimate časa, da ne živite - vi živite zato, da delate, ne delate zato, da živite. Nikoli ni dovolj in tisti, ki je nad vami, vas vleče v kolesje, iz katerega ne morete izstopiti. In kaj boste čez 10 ali 20 let? Ali boste zdravi? Se boste lahko veselili življenja tako, kot se ga lahko veselimo mi?" povpraša Marta. Odgovor pa bo prinesel le čas.