Oče Matija in mama Ana nista ugovarjala in tako so ga krstili za Alojzija. Kot je bilo za tiste čase značilno, je bila tudi pri Slakovih številčna družina, saj je imel Lojze še tri brate in šest sester. Mama je bila zelo skrbna, oče pa iznajdljiv in spreten pri vseh opravilih ter šaljivec po duši, kar je podedoval tudi on.

Odraščal je pri babici
Mama je bila po Lojzetovem rojstvu zelo šibkega zdravja, zato so ga dali starši za nekaj časa k babici in dedku v Mali Kal. Tam se je zelo navezal na teto Marijo, saj ji je bil povsod za petami. Ljubezen je bila obojestranska, saj ga je imela tudi ona zelo rada – kot svojega otroka. Že drugo leto je teklo, odkar je bil zdoma, zato sta se starša odločila, da ga odpeljeta domov. Doma je Lojze pogrešal Marijo in ona njega, še bolj pa se mu je tožilo po stricu Ludviku, ki je igral harmoniko. Tri dni ni spravil vase niti grižljaja, zato sta ga starša peljala nazaj v Mali Kal.

Najbolj se je razveselil orglic
Že pri petih je dobil v dar od strica Lojzeta orglice, na katere se je že prvi dan naučil igrati Na planincah. Še stric Ludvik ga je pohvalil in že takrat slutil, da ne bo ostalo pri orglicah. Tako so bili njegovi prvi koncerti na paši že zametki velikih in odmevnih nastopov doma in v tujini. Poleg glasbe so ga navduševali tudi konji, saj mu je stric že zelo zgodaj zaupal furanje, ki bi se kmalu končalo zelo slabo zanj, saj sta se konja pomaknila naprej ravno takrat, ko je bil Lojze na vozu in tlačil seno. Padel je z voza in z glavo udaril na kamen. Malo je manjkalo, da ni dobil hud udarec v sence.

Stricu je z omare 'zmaknil' harmoniko
Otroštvo je Lojze preživel na Malem Kalu, kjer je bil pogosto pobudnik za različne otroške igre in lumparije. Najbolj od vsega pa ga je mikala stričeva harmonika, ki je bila shranjena na visoki omari. Potem pa je le zbral pogum in jo vzel z nje, vendar je bila pretežka, da bi jo držal v rokah. Pomagal si je tako, da jo je postavil na stol, jermene zavezal čez naslonjalo in začel igrati. Ko je dovolj zrasel, je bilo lažje, saj je harmoniko lahko vzel v naročje in na skrivaj vadil, ko ni bilo nobenega doma. Čeprav mu tega niso vsi verjeli, vendar kot je zapisano v knjigi Ivana Sivca, se je Lojze naučil igrati harmoniko popolnoma sam in na skrivaj.

Prvič je javno zaigral na stričevi poroki
Že kot otrok je bil dobrosrčen, saj pri njih niso stradali kruha, zato ga je večkrat razdelil med sošolce, ali svoj kos kruha zamenjal za črnega. Bil je dober pevec in pri urah glasbe ga je učiteljica večkrat poklicala pred tablo, čeprav bi včasih raje ostal v klopi med sošolci, kjer so uganjali različne norčije, se ščipali in smejali. Bil je korajžen, včasih celo preveč, saj je med vojno lotil razstavljanja bombe in se poškodoval, vendar se je na koncu vse srečno izteklo. Po vojni je dobil v dar harmoniko, na katero je vadil vsak dan in se uril, tako da ga je stric Ludvik povabil za godca na svoji ohceti. S 14 leti in pol je tako prvič zaigral na poroki in bil deležen veliko pohval s strani svatov. Dodaten zagon pa je bila tudi pohvala Franca Potočarja, ki ga je slišal igrati. Po osnovni šoli se je šel učit v Novo mesto za sedlarja in tapetnika, vendar igranja ni opustil.

Leta 1957 že zmagal na radijski oddaji Pokaži, kaj znaš
Po končanem šolanju so se fantje odločili, da je treba vstop med pomočnike proslaviti, zato so se odpravili v Trst, kjer so jih zavrnili, saj niso imeli pravih dokumentov. So si pa na ta račun ogledali Postojnsko jamo in s petjem ter igranjem širili dobro voljo med ljudi. Leta 1950 je skupaj s Tonetom Rozmanom na kitari in Jožetom Krevsom na klarinetu ustanovili prvo skupino, ki je leto zatem zaradi odhoda enega izmed članov v Ameriko, razpadla. Po dveh letih služenja vojaškega roka se je zaposlil v Ljubljani v Pohištvu, medtem pa ves čas igral na harmoniko. Nekega dne je k njemu pristopil Avgust Stanko, ki mu je posodil note, da se je lahko še naprej uril, in mu hkrati že napovedal obetajočo kariero.

Kmalu zatem so ga začeli spodbujati, da bi zaigral tudi na glasbeni oddaji Pokaži, kaj znaš. Sprva se je Lojze branil, nato pa le privolil in na koncu prepričljivo zmagal. Vendar ni bilo vse tako gladko, saj preboj naprej ni bil lahek, ker je igral diatonično, in ne kromatične harmonike. Hitro je uvidel, da z diatonično ne bo prišel naprej, zato si je kupil kromatično in nanjo štiri leta tudi igral. V tistem času so začeli hoditi v glasbeno šolo tudi Lojzetovi bratje, in sicer Matija se je učil klarinet, Tone trobento, Stanko pa kontrabas. Avtor glasbe je bil seveda Slak. Ko so se bratje dobro uigrali, je dobil Matija poziv k vojakom in zamenjal ga je Niko Zlobko, ki je bil odličen klarinetist in kitarist.

Uveljavljanje na Radiu Ljubljana
Čeprav je veliko časa in ljubezni posvečal harmoniki, je je veliko namenil tudi ženi Ivanki, s katero sta se leta 1960 poročila in junija dobila prvega sina Slavka. Najprej so živeli v majhnem podnajemniškem stanovanju v Ljubljani. Kmalu po poroki so ga povabili na Radio Ljubljana, da posnamejo še nekaj skladb. Takrat je Slak pogumno predlagal, da bi namesto s kromatično raje zaigral z diatonično in Vilko Ovsenik se je strinjal. Trio Lojzeta Slaka (Ciril Babnik, Lojze Slak in Niko Zlobko) je odšel na snemanje v Ljubljano, kjer so posneli štiri skladbe, ki so jih pogosto predvajali v oddaji Za našo vas. Slakova glasba je pomenila nekaj novega, saj so bili do takrat na radiu predvsem Avseniki.

Začetek sodelovanja s Fanti s Praprotna
Ob glasbeni karieri je gradil tudi poklicno. Leta 1963 je naredil izpit za C-kategorijo in postal poklicni voznik ter se istega leta zaposlil na Petrolu, kjer je ostal devet let. Ravno tako je bilo to leto prelomno v Slakovi karieri. Na tekmovanju Iščemo nove talente je Trio Lojzeta Slaka s pevci (Peter Čare, Janez Zadnikar, Igor Ziernfeld) dosegel prvo mesto in zelo dober odziv pri poslušalcih. Kljub začetnemu veselju so kmalu zatem prišle nove težave, saj je Slak ostal brez pevcev. Na naslednjo oddajo Iščemo nove talente so ga povabili kot poslušalca, kjer je prvič slišal Fante s Praprotna. Slaku so bili njihovi glasovi tako všeč, da jih je povabil k sodelovanju. Znova so radijski arhiv obogatili s štirimi skladbami, tokrat v zasedbi Tria Lojzeta Slaka in pevskega kvinteta Fantje s Praprotna. Leta 1964 pa so že imeli v Ljubljani prvi koncert. Kmalu zatem so ga začeli predvajati tudi na Radiu Ljubljana in pohvalil ga je tudi Slavko Avsenik, ki ga je Slak zelo cenil.

Plošče so se prodajale za med
Prva zasedba Ansambla Lojzeta Slaka je doživela izreden uspeh, saj so prodali 100.000 plošč in si prislužili zlato ploščo. Tudi plošče, ki so jih posneli s Fanti s Praprotna, so se prodajale za med, saj so v dveh mesecih prodali 50.000 izvodov. Lojze ni imel težav z zbiranjem sodelavcev. Besedila so poleg njega pisali še Ivan Malavašič, Fanika Požek in Vera Kumprej, Marjan Stare, Toni Gašperič, Branka Zupanc, Vera Šolinc in drugi. Zelo dobro je sodeloval tudi s Francem Potočarjem, s katerim sta bila tudi dobra prijatelja. Najbolj sta mu bili pri srcu skladbi Po dekle in Svatje že vriskajo, saj je za obe napisal besedilo in melodijo, poleg tega sta ga spominjali na življenje na vasi in njegove začetke, ko je igral na porokah.

Poslušali so jih tudi v tujini
Včasih so imeli tudi po pet koncertov na dan in se vmes udeleževali tudi dobrodelnih. Slak je v prvih letih dosegel izjemne uspehe, zato je kmalu prišlo povabilo iz tujine – Evrope, Avstralije, Kanade in Amerike. Najprej so odšli igrat na Tržaško, v Dolino pri Trstu, nato na Koroško. Slakove fante so povsod sprejeli z veseljem, tudi v drugih klubih po tujini, Nemčiji, Švici in Avstriji. Le enkrat so jih spravili v zadrego, in sicer v Parizu, ko so jim za predjed ponudili polže. Kar naenkrat so bili eni vegetarijanci, drugim se je mudilo na stranišče, spet eni niso bili lačni. Gostitelji so hitro uvideli, da se jim s polži ne bodo prikupili.

Na začetku leta 1970 pa je že prišlo vabilo iz Amerike. Ni treba posebej omeniti, da so na letalu s petjem in harmoniko zabavali potnike. V Torontu jih je čakal takšen sprejem, kot bi prišel sam predsednik Jugoslavije. Slaščičarji so kar tekmovali, kdo jih bo bolje pogostil in ljudje so bili na koncertih resnično navdušeni nad njihovo glasbo. Angažirale so se tudi radijske postaje po tujini, kjer so vedno igrali v živo. Med najbolj poznanimi in največkrat izvajanimi skladbami v tujini med solisti in manjšimi glasbenimi skupinami je pesem Ej, prijatelj, ki je postala neke vrste himna slovenskih izseljencev. Še celo Alelujo v cerkvi so peli na melodijo Glas harmonike. Slaki so med drugim nastopili tudi v svetovnem središču kantrija v Nashvillu, kjer do takrat ni nastopil še noben Slovenec.

Na vseh področjih je bil zelo dosleden in natančen
Glasbeno kariero je moral vseskozi usklajevati s poklicno. V mladosti je želel postati avtomehanik, tako pa je bil voznik na Petrolu in ob tem spoznal Slovenijo. Ni se želel vezati na določen kraj, saj je imel rad nekaj svobode tudi pri opravljanju poklica. Nato pa ga je leta 1972 poklical direktor Žimnice, kjer je že delal, in ga povabil k sodelovanju kot trgovskega potnika, kar je po premisleku tudi sprejel. Tu je ostal vse do leta 1991, ko se je upokojil. Ob vprašanju, koliko pokojnine so mu dodelili, je šaljivo odgovoril: »Saj ni pomembno, kakšno dobiš, pomembno je samo, kolikokrat jo dobiš!«

Kmalu po vselitvi v novo hišo se jim je leta 1974 pridružil še sin Robert. Ravno v tistem času, ko je potekala selitev, pa se je smrtno ponesrečil njihov pevec Jože Šifrar, kar jih je tako potrlo, da so odpovedali vse koncerte in se za nekaj časa zaprli v svoj svet. V spomin na Jožeta je nastala tudi skladba Glas njegov v spomin.

Glede na to, da je bila Slakova glasba zelo priljubljena, so se na Vurberku blizu Maribora odločili, da bi priredili festival, ki bi združeval skupine s podobno glasbo. In ravno na vurberškem festivalu se je predstavilo kar nekaj zelo dobrih glasbenikov in pevcev. V spomin na pokojnega Jožeta Šifrerja pa najboljšim vokalnim izvajalcem na tem festivalu podelijo Šifrarjevo plaketo. Lojze Slak je bil dejaven na vseh področjih, ki so povezana z glasbo. Tako se je skupaj z Janezom Pavlinom in Slavkom Podbojem podal v organizacijo prireditve Boš videl, kaj dela Dolen'c, ki je bila med občinstvom takoj sprejeta. Lojze je na tej prireditvi povezal slovenske pokrajine in različne zvrsti glasbe.

Vedno je imel pred očmi občinstvo
V skupini je prihajalo tudi do sprememb, vendar se je Slak vedno kar hitro znašel. Po 30 letih sodelovanja ga je kitarist Niko presenetil z novico, da odhaja, ker bo glasbeno pot nadaljeval s sinovim ansamblom. Veliko se je govorilo o tem, saj je bil Niko v vseh pogledih pomemben člen Slakovega ansambla, zato je bilo treba najti zelo dobro zamenjavo. In jo je. Medse je povabil priznanega kitarista Milana Ferleža, ki je bil sprva kar skeptičen, kako se bo ujel s skupino. To pa ni bil edini odhod, saj so po letu 1990 odšli še pevec Janez Habjan, basist Franc Sever, ki ga je zamenjal Tone Štritof. Sprememb je bilo več, vendar ker je Slak vedno delal za svoje občinstvo, ga je tudi obdržal ne glede na menjave članov v skupini.

Za dosežke na področju glasbe si je prislužil grammyja
Ob 30-obletnici delovanja so pripravili koncert v Gallusovi dvorani, ki je bila dvakrat popolnoma razprodana. Koncerta so se udeležili tudi visoki gostje, med drugim tudi Tony Petkovšek, radijski voditelj, ki je Lojzetu Slaku podelil grammyja, največje glasbeno priznanje, ki ga podarja ameriška glasbena akademija. Po njegovih koncertih so se tudi v ZDA in Kanadi številni odločili za igranje diatonične harmonike, ustanovilo se je veliko klubov, kjer so se zbirali ljubitelji domačih viž. Že takrat je bilo prodanih čez tri milijone plošč in kaset.

Leta 2003 so ga razglasili za častnega godca vseh godcev, saj je nosil veliko zaslug zato, da je po vsem svetu nastalo ogromno klubov, t. i. Button Box klubov, ravno tako je frajtonarico z različnimi inovacijami še izboljšal, s številnimi nastopi doma in po svetu pa je bil tudi ambasador slovenske glasbe. Navkljub številnim priznanjem, ki jih je prejel doma in v tujini, so mu največ pomenili poslušalci, saj je vedel, da brez njih ne bi bilo uspehov. Tako je bil tudi izredno vesel priznanja, ki ga je dobil od poslušalcev za svoj 70. rojstni dan.

Slakovo življenje in delo je zapisano tudi v dokumentarcu in knjigi
Leta 2007 je bil posnet dokumentarni film o ansamblu Lojzeta Slaka, ki vas popelje skozi celotno glasbeno kariero s posnetki turnej po svetu, koncerti doma in TV-oddajami, v katerih so nastopili. Leta 2010 je izšel še zadnji CD – Dragi prijatelji z veliko svežimi skladbami in kot dodatek še skladbi Pomlad in Nekaj sladkega, ki so ju igrali skupaj z Big Foot Mamo in tako povezali rock z narodno-zabavnim žanrom. Zadnjič je nastopil na koncertu v Cankarjevem domu v Ljubljani decembra 2010, ki so ga posvetili kitaristu Milanu Ferležu. Istega leta je dobil tudi priznanje za najboljšo melodijo viže Glas harmonike in hit Ej, prijatelj ter nagrado za življenjsko delo, ki jo je podelila ameriška institucija Polka Hall of Fame. 29. septembra 2011 pa je kljub optimizmu izgubil bitko z boleznijo.

Po vseh napornih koncertih, sestankih in drugih obveznostih se je rad zatekel na Trško goro nad Novim mestom in skladbo Na Trški gori posvetil tudi njej. Tam se je sprostil ob kletarjenju in delu v vinogradu ter se poveselil s prijatelji. Ravno pri njegovi zidanici se je s padalci dogovoril tudi za skok s padalom, v katerega je marsikdo podvomil.

Ivan Sivec je strnil v knjigo En godec nam gode njegovo otroštvo, mladost in obdobje, ko je bil na vrhuncu svoje glasbene kariere. Začinil pa jo je s prigodami, ki jih je Lojze Slak doživel še kot mladostnik na ohcetih in pozneje na nastopih ter v zasebnem življenju in skeči, ki so jih igrali na koncertih ter tako ugotovili, da niso samo dobri godci, ampak tudi igralci. Za sabo ima bogato kariero in za kar nekaj njegovih viž lahko rečemo, da so ponarodele. Verjetno je ni veselice, kjer ne bi slišali njegovo V dolini tihi, Po dekle, Mama, prihajam domov in številne druge, ki jih znajo ljudje na pamet. Z nastopom na Rock Otočcu pa je še dodatno izkazal svojo odprtost do vseh zvrsti glasbe in se na ta način približal tudi mlajšemu občinstvu.

Prisluhnite nekaterim najbolj znanim Slakovim melodijam

Kadar srečam te

Po dekle