6. aprila 1941 sta Nemčija in Italija napadli Kraljevino Jugoslavijo in življenje na naših tleh se je povsem spremenilo. Slovence so razdelili štirje okupacijski režimi: nemški, italijanski, madžarski in hrvaški, vsak s svojim sistemom zasedbe in odnosom do domačega prebivalstva. "Preživeti, organizirati odpor in v okviru tega dnevno prebijati mejne in mestne blokade, kaže na izjemno trdoživost Slovencev, smisel za organizacijo in iznajdljivost," poudarjata zgodovinarja Božo Repe in Peter Mikša, ki s sodelavci raziskovalci s Filozofske fakultete v Ljubljani raziskujeta, kako so okupatorji med 2. svetovno vojno razkosali majhno slovensko ozemlje.

27. aprila se tako spominjamo tega upora proti okupatorjem, ko je bila v Ljubljani ustanovljena zveza različnih skupin, ki so se zavezale k uporniškim akcijam. Najprej so jo poimenovali Protiimperialistična, nato pa Osvobodilna fronta.

Posebnost slovenskega območja

"Seveda vsak narod poudarja trpljenje in žrtve med drugo svetovno vojno. Ampak v primeru Slovencev je brez dvoma šlo za posebnost. Ne le zaradi izganjanja prebivalstva, koncentracijskih taborišč in vseh drugih oblik raznarodovanja in nasilja, ki jih poznamo. Pač pa tudi zaradi vsakdanjika prebivalcev, ki so jih okupatorji pustili doma," realnost tistega časa opiše Mikša.

Iz našega kolektivnega spomina je namreč izginilo dejstvo, da je bilo današnje slovensko ozemlje dobesedno razkosano z mejnimi kamni, bodečo žico, minskimi polji in stražarnicami. Prav tukaj so potekale nove meje – med Nemci in Hrvati, med Nemci in Madžari, med Nemci in Italijani, med Madžari in Hrvati in med Hrvati in Italijani. In vsak od okupatorjev je te meje strogo nadziral ter preprečeval prehode med prej povezanimi kraji, posledično pa tudi med ljudmi, ki so do nedavnega živeli skupaj.

Ožičili so mesta, kraje, vasi ...

Posamezne kraje so povsem osamili, jih obdali z žico in nanjo ponekod celo obesili mine. Praksa obdajanja z žico je bila pogosta predvsem pri Italijanih. Čeprav danes vsi poznamo Ljubljano, ki se svoje usode ožičenega medvojnega mesta vsako leto spominja z majskim pohodom po Poti spominov in tovarištva, pa so med raziskavami v sklopu projekta Okupacijske meje zgodovinarji in geografi odkrili sledove in pričevanja o kopici drugih krajev, ki so bili prav tako obdani z žico. Italijani so popolnoma ožičili Metliko, Semič, Novo mesto, Višnjo Goro, Ribnico, Kočevje, Trebnje, Grosuplje. Šentjernej je imel celo dvojno ožičenje, delno je bil ožičen Črnomelj, pa tudi kar nekaj vasi v Beli krajini, kjer so po nekaj hiš znotraj vasi spremenili v vojaške postojanke in jih obdali z bunkerji in žico, take so bile vasi Zilje, Griblje, Podzemelj. Na vrhu Trške Gore je bila žica okrog cerkve. Na drugi strani italijanske okupacijske cone je bil ožičen Logatec.

Po italijanski kapitulaciji so Nemci ožičenja obdržali ali tudi sami ožičevali. Razen seveda tam, kjer so nastala osvobojena ozemlja pod nadzorom partizanov, ki jim jih ni uspelo več zavzeti. Nemci so tako ožičili Idrijo, predele okoli kraja zminirali in zgradili 15 bunkerjev. Rudnik živega srebra je bil za vojsko namreč zelo koristen.

Osnovni princip blokade vsakega od teh krajev je enak. Bodeča žica je povsod. "Razlike pa so, kako ostro so okupatorji kakšen kraj želeli zapreti in zavarovati. Na primer v številu vojaških postojank, stražnih stolpov, bunkerjev; tudi v razdaljah med njimi, pa v tem, ali so minska polja ali ne, ali so na žicah obešene tudi mine," opisuje zgodovinar Božo Repe, vodja projekta Okupacijske meje.

Pomanjkanje in prekinjeni stiki

Okupator je kraje na ta način povsem zaprl, s tem pa je želel preprečiti napade partizanskih enot, pa tudi stike med prebivalstvom in partizani, pretok ljudi, informacij ter blaga. "Ožičenje je povzročilo pomanjkanje, omejilo gibanje, prebivalci so ves čas živeli v strahu. V tistih, kjer so kontrolo imele domače kolaboracionistične enote, je bilo življenje še težje, saj so se prebivalci dobro poznali med sabo," opisuje zgodovinar Peter Mikša. Smrtne žrtve so bile pogoste, tudi med vsakdanjimi dogodki, kot je bila otroška igra, ki jo je prekinila eksplozija mine, ali strel ob prečkanju meje, ker je nekdo želel k maši v svojo cerkev, ki je ostala na drugi strani.

Prebivalci torej niso bili le pod pritiskom vojnega dogajanja, deportacij (58.000 Slovencev so odpeljali v nemška in italijanska koncentracijska taborišča, okoli 700 v madžarska, 400 v hrvaška), izgnanstva, ampak tudi povsem spremenjenega vsakdanjega življenja. Danes lahko po besedah Boža Repeta vsak peš iz svojega kraja pride do ostankov nekdanjih okupacijskih mej. Dokaz, "kako velikanski napor je bil potreben, da se je narod uprl in preživel", je Repe povedal ob nedavnem odprtju razstave o okupacijskih mejah v državnem svetu.

Zaskrbljenost zaradi novih bodečih žic

Čeprav je po vojni spomin na vse prepreke v naravi počasi bledel, razgradljive materiale so domačini uporabili v povojnih obnovah, pa je spomin na to obdobje ostajal zasidran v lokalnih okoljih in družinskih spominih. "Z intervjuji lahko dosežemo večinoma le še ljudi, ki so bili tedaj otroci. V spominu jim je ostalo kot najtežje obdobje njihovega življenja, za katero želijo, da se nikoli več ne bi ponovilo nikomur. Zato tudi z veliko zaskrbljenostjo spremljajo ponovno postavljanje bodečih žic na meji, naraščanje fašizma v Evropi ..." poudari Repe.

Glavni razlog za pozabo pa je po njegovih besedah dejstvo, da smo v preteklosti v ospredje postavljali politično in vojaško zgodovino, v javnih razpravah pa je imela prevladujočo vlogo in jo še vedno ima ideologija. Zgodovina vsakdanjega življenja je bila zanemarjena. In kaj je raziskovalce tega projekta morda najbolj presenetilo? "Vsekakor nas je najbolj presenetilo število ožičenih krajev. Tudi zgodovinarji smo nekako imeli v zavesti, da je bila taka le Ljubljana. Širše pa predvsem grozljivost položaja, v katerem so se znašli Slovenci," odgovarja Mikša.

Prav je torej, da se dandanes, ko se vse pogosteje prebujajo preživete ideologije, večkrat spomnimo na te čase. Pohod, podobno kot v Ljubljani, organizirajo tudi v tedaj ožičenem Novem mestu, kjer na to zgodovinsko obdobje opominjajo tudi spominske table. Sodelujoči v raziskovalnem projektu Napravite mi to deželo nemško … italijansko … madžarsko … hrvaško! Vloga okupacijskih meja v raznarodovalni politiki in življenju slovenskega prebivalstva pa upajo, da bodo tudi preostali med vojno ožičeni kraji sledili zgledom obujanja spomina.