Jože Šušmelj je v svoji bogati karieri opravljal kopico pomembnih nalog, povezanih s primorskim območjem. Kot svež sociolog je v Novi Gorici ustanovil prvi Center za sociološke raziskave, novorastočemu mestu in občini je županoval dva mandata, bil je podpredsednik slovenske skupščine in vodja delegatov iz Slovenije v zveznem zboru Jugoslavije, tik pred osamosvojitvijo je odšel kot konzul v Trst, pozneje deloval na rimskem slovenskem veleposlaništvu, slovenskem zunanjem ministrstvu in sodeloval pri več komisijah, ki so razreševale odprta vprašanja med slovensko in italijansko državo. Napisal je več knjig, v katerih osvetljuje ključne dogodke in ozadje. O njegovih izkušnjah, doživetjih in pogledih smo se z njim pogovarjali ob državnem prazniku vrnitve Primorske k matični domovini.

Vaša knjiga Trpko sosedstvo obravnava odnose med Jugoslavijo oz. nato Slovenijo in Italijo med letoma 1946 in 2001. Prav danes zaznamujemo 15. september 1947, ko je bila uveljavljena pariška mirovna pogodba z Italijo, ki je takratni Jugoslaviji in s tem tudi Sloveniji dodelila velik del Primorske. Kaj ste o dogajanju v tistem času našli v diplomatskih dokumentih, ki ste jih prebirali med svojim službovanjem na veleposlaništvu v Rimu?

Pot do podpisa te pogodbe so spremljali številni dramatični dogodki, ki so vplivali na potek in odločitve na pariški mirovni konferenci. Do 1. maja 1945 so enote IV. jugoslovanske armade in enote IX. korpusa osvobodile celotni Primorsko in Istro, vključno s Trstom, Gorico in Čedadom, kar pa ni ustrezalo zaveznikom, saj je bil njihov strateški cilj osvoboditi celotno ozemlje Julijske krajine do rapalske meje. Zavezniki so postavili zahtevo, da se mora jugoslovanska vojska umakniti iz Trsta in Gorice. Grozili so celo z vojaškim posredovanjem. 9. junija 1945 je sledil podpis beograjskega sporazuma, ki je po predlogu angleškega generala Morgana razdelil Primorsko v dve coni. Cona A, ki je poleg Pulja obsegala Trst z okolico in ozemlje zahodno od železniške proge Trst–Gorica–Most na Soči ter cesto po dolini Soče do Predela, je bila pod anglo-ameriško upravo. Preostalo ozemlje do rapalske meje je bilo v coni B.

Sorodna novica Zahodna slovenska meja med letoma 1945 in 1954

Štiri velesile – ZDA, Velika Britanija, Sovjetska zveza in Francija – so za pripravo mirovne konference imenovale svet zunanjih ministrov, ki je 11. septembra 1945 na sestanku v Londonu jugoslovansko in italijansko vlado pozval, da pripravita svoje predloge za razmejitev. Jugoslovanski predlog je izhajal iz narodnostnega načela. Edvard Kardelj je kot izhodišče za razmejitev predlagal nekdanjo mejo med Avstro-Ogrsko in Kraljevino Italijo, ki naj se popravi z etničnim načelom in bi torej Jugoslaviji pripadla še Beneška Slovenija. Za Trst je predlagal, da bi imel v okviru jugoslovanske države status sedme republike s svobodnim pristaniščem. Italijanski zunanji minister De Gasperi je predlagal razmejitev po predlogu, ki ga je po prvi svetovni vojni za razmejitev med Kraljevino Italijo in Kraljevino SHS pripravil ameriški predsednik Wilson in je potekala od Karavank čez Učko, Rašo do morja. Predlagal je tudi, da bi Reka imela avtonomni status, svobodno tržaško pristanišče pa bi bilo pod suverenostjo Italije.

Zaradi nasprotujočih si predlogov glede prihodnje razmejitve med državama so se dogovorili za ustanovitev komisije izvedencev, sestavljene iz predstavnikov štirih velesil, ta naj bi proučila etnično stanje. Razmejitveno komisijo je v Gorici sprejelo več tisoč ljudi. Sledili so spopadi med slovenskimi in italijanskimi protestniki. V Goriških brdih je bilo vse prebivalstvo na nogah. Prihod komisije je pozdravilo zvonjenje zvonov v vseh vaseh. Na vhodih v vasi so bili postavljeni slavoloki, povsod so bili napisi 'Tukaj je Jugoslavija', 'Tukaj živimo Slovenci', 'Hočemo priključitev k Jugoslaviji', 'Kjer so naše žrtve, tam so naše meje'. Ti napisi so še danes marsikje vidni.

A odločitev na pariški mirovni konferenci je bila kompromisna, sprejeta je bila meja, ki jo je predlagala francoska delegacija. Ker se niso mogli zediniti glede pripadnosti Trsta, so ustanovili Svobodno tržaško ozemlje (STO), ki je bilo razdeljeno na cono A, ki jo je upravljala anglo-ameriška vojaška uprava, in cono B pod vojaško upravo JLA. Pod njo so spadale sedanje občine Koper, Izola, Piran ter Buje in Novi Grad.

Je bila sploh kakšna realna možnost, da bi zavezniki dovolili priključitev Trsta k Jugoslaviji?
Menim, da ni bilo nobene možnosti, čeprav je Jugoslavija s hitrim prodorom prehitela zaveznike v osvoboditvi Trsta in tako želela izsiliti pripadnost Trsta Jugoslaviji. Churchill je že leta 1944 na srečanju v Bariju povedal, da bo Trst po vojni pripadal Italiji. Zavezniki so ob kapitulaciji Italije obljubili, da bodo po vojni glede mej upoštevali etnično načelo. V samem Trstu pa je bilo večinsko prebivalstvo italijansko že iz časov avstro-ogrske monarhije, v času fašizma pa se je še bolj okrepilo. Okolica Trsta pa je bila čisto slovenska.

Jugoslovanka stran je vso diplomatsko dejavnost usmerila v priključitev Trsta k Jugoslaviji, zanemarila pa je vprašanje Gorice. Proučil sem arhive italijanskega zunanjega ministrstva in Italija je ves čas pritiskala na ZDA, da ne smejo prepustiti Gorice Jugoslaviji. ZDA so jim večkrat potrdile, da ne bodo popustili. Slovenski pogajalec Aleš Bebler je predlagal, da bi Gorico zamenjali za Pulj, ki je bil večinsko italijanski in je bil kot enklava vključen v cono A, vendar je Italija to odklonila, bila je prepričana, da bo dobila celotno Cono A. Ni pa predlagal, da bi Trst zamenjali z Gorico.

Za rešitev tega mejnega vprašanja se je omenjala tudi možnost plebiscita?
Nad plebiscitom ni bilo navdušenja, saj so Italijani ocenili, da je večinsko prebivalstvo na tem območju skupaj z Istro vseeno slovansko in s slabo izkušnjo fašizma. Prav tako so se zbali, da bi potem morali plebiscit razpisati še na Tirolskem, ki so ga pridobili po 1. svetovni vojni in je bilo tam večinsko nemško prebivalstvo. Jugoslavija pa je imela zasidran spomin, kako smo s plebiscitom izgubili Koroško.

Kako je potekalo določanje meje leta 1947 na terenu? Ponekod so kakšni nelogični ovinki …
Mejo so v Parizu začrtali na geografski karti po francoskem predlogu, ki je bil za Italijo manj ugoden. Niso upoštevali katastrskih občin niti celovitosti vasi, saj je meja marsikje segala čez gospodarska poslopja, v Mirnu celo po sredini pokopališča. Kot zanimivost naj povem, da je imel angleški oficir pri železniški postaji v Novi Gorici postavljen šotor in začrtana meja bi morala iti skozi šotor, morali bi ga podreti, tega pa ni dovolil, zato so mejo začrtali v trikotniku okrog šotora. Še danes je ta zob na meji. Ljudje so bili nezadovoljni s presekanjem svojih zemljišč, zato so predvsem v Goriških brdih ponoči premikali količke. Premaknjeni so bili tudi količki tako, da je cesta Kambreško–Livek pripadala Jugoslaviji in je šele po Osimskih sporazumih spet dodeljena Italiji. Tako je bilo premaknjenih teh količkov za okoli 250 hektarjev v korist današnje Slovenije in okoli 22 hektarjev v korist Italije, predvsem na Vrtojbenskem polju.

Kakšne so bile razmere na Primorskem po zakoličenju te meje in pred sklenitvijo videmskega sporazuma, ki je nekako sprostil mejne napetosti?
Po razmejitvi septembra 1947 je v resnici na to mejo padla železna zavesa. Meja je bila strogo zastražena. Potovanje v Gorico, kjer je skoraj vsaka družina imela sorodnike ali prijatelje, je bilo onemogočeno. Za kmete dvolastnike, ki so imeli zemljišča v Italiji ali v Jugoslaviji, so sicer že po razmejitvi začeli izdajati dovolilnice za prehod meje, tako da je bilo omogočeno obdelovanje kmetijskih zemljišč. Po letu 1948, ko je nastal razkol s Sovjetsko zvezo, so se razmere deloma izboljšale, čeprav je meja ostala prav tako zastražena. Tako je bil leta 1949 v Vidmu podpisan prvi sporazum, ki je urejal vprašanja dvolastnikov s prepustnico za prehod državne meje, pa tudi obmejno gospodarsko sodelovanje. Ljudje na obeh straneh meje so bili nezadovoljni s tako zaprto mejo. Množica več tisoč ljudi z obeh strani meje se je 13. avgusta 1950 zbrala na mejnem prehodu v Rožni Dolini na srečanju sorodnikov. Ker jih je bilo toliko, jih cariniki in miličniki niso mogli zadržati in so vdrli v Gorico. Zvečer so se vrnili domov, nekateri so na ramenih nosili metle, ki se jih takrat v Jugoslaviji ni dobilo, zato ta dogodek imenuje tudi "pohod metel".

Videmski sporazum je pomenil velik korak pri urejanju obmejnega prometa. Odprtih je bilo 54 maloobmejnih prehodov, šest mednarodnih prehodov, nekaj pomorskih prehodov. Ob skoraj vsaki vasi ob meji je bil maloobmejni prehod. Na obeh straneh meje je bilo izdanih okoli 250.000 prepustnic, s katerimi so imeli ljudje, ki so živeli v pasu 10 kilometrov od meje na obeh straneh, možnost prehajanja. S tem se je spreminjalo tudi ozračje. Tisto sovražno razpoloženje, ki je bilo po vojni, ne samo na italijanski strani do Slovencev in do Jugoslavije, ampak tudi na drugi strani do Italijanov, se je mehčalo. Vzdušje ob državni meji je bilo vedno normalno.

Diplomirali ste iz sociologije in že sredi 60. let v Novi Gorici vzpostavili Center za sociološke raziskave. Med drugim ste opravili sociološko analizo Nove Gorice in analizo čezmejnih stikov med prebivalci Gorice in Nove Gorice. Kaj ste takrat ugotovili?
Ugotovili smo, da imajo prebivalci Nove Gorice v tistem obdobju več čezmejnih stikov z Gorico v Italiji kot z drugimi sosednjimi mesti – Ajdovščino, Tolminom – na Primorskem. Ker je bila večina carinikov iz drugih jugoslovanskih republik, so z ljudmi govorili srbohrvaško, kar je pri ljudeh vzbudilo nezadovoljstvo. Menili so tudi, da so italijanski mejni kontrolorji in policisti prijaznejši, zamerili so, kako so jugoslovanski obmejni miličniki opravljali osebne preglede, ki so bili ponižujoči. Jugoslovanska carina je bila po objavi te raziskave zelo užaljena. Raziskavo sva delala z Marjanom Tavčarjem in obtožili so naju, da sva podatke prirejala in da je resnica drugačna.

Meja je bila pomembna tudi z gospodarskega vidika – veliko novogoriških gospodinjstev je čez mejo kupilo pralni stroj, praške, riž in druge dobrine, ki jih v Jugoslaviji ni bilo ali so bile dražje. Zlasti so bili privlačni stroji. Po drugi strani pa so slovenski ljudje nosili čez mejo maslo, žganje, meso, skratka, potekala je blagovna menjava, saj je bilo razmerje med liro in dinarjem slabo.

Nato ste Novo Gorico tudi vodili kot predsednik skupščine občine. Kakšna je bila takrat vizija za to mlado mesto, ki je nastalo prav zaradi nove meje, določene po II. svetovni vojni?
Za predsednika občine sem bil izvoljen leta 1974. V tem obdobju so bili že dokaj razviti odnosi s sosednjo občino Gorica in slovenskimi občinami v Italiji. Z županom Gorice sva se skoraj tedensko srečevala. Meja je postajala vedno bolj odprta. Kot simbolično povezavo obeh mest smo leta 1976 uvedli pohod prijateljstva po ulicah Gorice in Nove Gorice, ki se ga je, brez nadzora na meji, udeleževalo po več tisoč ljudi. Žal so ti pohodi s samostojnostjo Slovenje prenehali. Prav tako je bilo Kolesarjenje prijateljstva po ulicah obeh mest. Veliko je bilo sodelovanja na kulturnem in športnem področju, rekel bi celo, da več kot danes, ko ni meje.

Kako pa je bilo voditi takšno mlado mesto, ki je nastalo šele po 2. svetovni vojni in je bilo še v gradnji?
Nova Gorica je bila takrat privlačna zaradi dokaj prehodne meje, razvijajočega se gospodarstva – mesto je bilo tedaj po gospodarski moči na šestem mestu v Sloveniji. Politika občine je bila, da želi privabiti vrnitev čim večjega števila izobražencev, ki so odšli študirat v Ljubljano. Tudi sam sem z ženo prišel nazaj, ker so mi ponudili stanovanje. Tako so nazaj prišli tudi drugi znani Novogoričani – Branko Marušič, Boštjan Vuga, Anton Slapernik in drugi –, ki so kot mladi intelektualci prevzemali odgovorna mesta v delovnih organizacijah. Še pred 30. letom so postali direktorji. Razvoj je vodila mlada generacija, ki je nasledila borčevsko generacijo.

Kako gledate na razvoj mesta danes?
Nova Gorica je danes v razvojnem zaostanku, padec meje in vstop Slovenije v EU sta ji odvzela privilegije obmejnega mesta z veliko delovnimi mesti v policiji, carini, špediterskih službah. Ob tem so največja podjetja, ki so bila nosilci razvoja, propadla ali se zmanjšala. Ni več gospodarskega zagona, kar mestu manjka. Za poglobitev sodelovanja med mestoma Nova Gorica in Gorica je bilo pred leti ustanovljeno Evropsko združenje za teritorialno sodelovanje, tudi sam sem bil med pobudniki, vključena je tudi občina Šempeter, to naj bi z novimi projekti in sodelovanjem na gospodarskem, kulturnem, športnem področju povezovalo občine. Vendar doslej EZTS ni izpolnil pričakovanj, usmerjen je le v pridobivanje evropskih sredstev. Hkrati moramo vedeti, da je italijanska Gorica v gospodarski krizi, trgovine so zaprte, na prodaj je veliko stanovanj. Kje je rešitev, ne vem, govorilo se je o skupni evropski univerzi.

Če se vrneva še malo v zgodovino. Med vašim županovanjem so bili leta 1975 podpisani Osimski sporazumi med Jugoslavijo in Italijo, ki so nekako vendarle dorekli odprta vprašanja glede razmejitve med državama. Kakšne so bile okoliščine, ki so tedaj to omogočile?
Po helsinški konferenci o miru in sodelovanju v Evropi je v Evropi vzklilo novo vzdušje, naklonjeno miru in sporazumevanju. Na konferenci je bila sprejeta tudi odločitev, da so meje v Evropi nespremenljive. Prav tako se je takrat že pojavljalo vprašanje, kaj bo z Jugoslavijo po smrti Tita. Še vedno je bila živa zasedba Češkoslovaške, zato so se v mednarodni skupnosti bali, da bo tudi Jugoslavija prišla pod sovjetski vpliv. Jugoslovansko-italijanska meja je bila hkrati meja Nata, zato so bile zlasti ZDA zainteresirane, da se ta meja dokončno uredi in so izvajale pritisk na Italijo. Meja je bila namreč še vedno označena kot začasna meja, Svobodno tržaško ozemlje je bilo še vedno rešeno le na administrativni ravni, še vedno je bilo na dnevnem redu OZN-a, da bi morali imenovati guvernerja. Začasna meja v blokovski ureditvi Evrope torej ni bila več sprejemljiva.

Kaj so bile glavne zahteve oziroma ključne točke, ki jih je hotela doseči Italija in katere Jugoslavija?
Pogajanja so bila zavita v tajnost in so bila navzven prikazana kot pogajanja o gospodarskem sodelovanju med državama. V Italiji je namreč še vedno vladalo mnenje, da bi morali dobiti nazaj Istro. Jugoslavija je kot izhodišče za pogajanja postavila tri zahteve: ureditev državne meje kot dokončne meje med državama, zakonska zaščita slovenske manjšine v Italiji, poglobitev gospodarskega sodelovanja. V občini Nova Gorica pa smo že pred začetkom pogajanj analizirali odprta vprašanja z Italijo in pripravili zahteve: cesta v Goriška brda, mejni prehod Vrtojba, mejni prehod na Erjavčevi cesti, elektrarna na Soči z možnostjo namakalnega sistema nizvodno ob Soči. Vsi ti objekti so potem prišli v Osimske sporazume in so se uresničili. Takrat je bila najbolj dragocena cesta v Goriška brda, saj je skrajšala pot iz briških krajev do Nove Gorice za 15, 20 kilometrov.

Italija pa je vnesla v sporazume prosto industrijsko cono med Bazovico in Sežano, ki pa se ni uresničila, ker je v Trstu izbruhnil množični upor proti tej coni, saj da ni koristna za Trst in bodo z njo v Trst vdrli "jugoti". Krepila se je protiosimska in protislovenska naravnanost, ki so jo čutili tudi Slovenci v Trstu.

Kaj je bila po vašem mnenju največja vrednost teh sporazumov?
Dokončno so zakoličili državno mejo med državama. Nerešeno vprašanje državne meje bi ob osamosvojitvi predstavljalo hujšo težavo, kot jo imamo danes s Hrvaško. Italija bi znova odprla vprašanje nekdanje cone B (Izola, Koper, Piran), saj Londonskega sporazuma niso ratificirali v rimskem parlamentu, kar pomeni, da ga niso priznali, in bi to pogojevala s priznanjem Slovenije. V Osimskih sporazumih je bilo zapisano, da bo Jugoslavija za nacionalizirane nepremičnine, ki so jih po letu 1954 odvzeli izseljenim Italijanom, plačala odškodnine in vrnila 179 nepremičnin. In na pritisk optanskih organizacij je potem Italija pozneje odlašala tudi pri vstopu Slovenije v Evropsko unijo. Zato je tudi sledil španski kompromis.

Kako pa je ta zgodovinski dogovor odmeval na tujem in kako v Italiji? Nato je to mejno območje še sredi sedemdesetih let obravnaval kot morebitno krizno žarišče ...
Leto ali dve pozneje so člani konference Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) obiskali našo mejo z Italijo in lahko smo jim pokazali prehodno mejo, peljali so se skozi Solkan na drugo stran. Ker so bili ti sporazumi prvi primer uresničitve helsinških načel v Evropi, je prišla sem reportažo posnet tudi neka švedska televizija in pokazali so dolg kader slovenskega kmeta, ki z vozom pride do maloobmejnega prehoda v Vrtojbi, dvigne ročno zapornico, na drugi strani na svojem travniku pokosi travo in jo nato znova čez mejo odpelje domov. S tem so hoteli prikazati, kako je meja med Jugoslavijo in Italijo odprta – v nasprotju z drugimi deli Vzhodne Evrope.

Čeprav vrnitev Primorske v Sloveniji vidimo kot praznik, pa je v sosednji državi ostalo več deset tisoč Slovencev. Ti v teh sporazumih niso bili zaščiteni kot manjšina, da so to dosegli z zakonom, je trajalo še četrt stoletja.
Osimski sporazumi niso rešili zakonske zaščite slovenske manjšine v Italiji, čeprav je imela jugoslovanska stran to med temeljnimi vprašanji za rešitev. Vztrajala je pri stališču, da je to notranje vprašanje Italije. Omenjena je le na splošno v preambuli in v 8. členu. Ob predstavitvi Osimskih sporazumov v skupščini Slovenije predsednikom skupščin obmejnih občin je ob splošnem navdušenju Joža Vilfan v diskusiji z dramatičnim glasom dejal: "Odstopili smo od zaščite naših rojakov v Italiji in jih prepustili na milost in nemilost italijanski državi."

Jeseni 1990 postanete jugoslovanski generalni konzul v Trstu. Nato pa se zgodi osamosvojitev Slovenije. Že v času vašega imenovanja so bile politične razmere precej nove, saj so to leto v Sloveniji potekale prve demokratične večstrankarske volitve.
V Trst sem šel še kot jugoslovanski konzul, saj je bila takrat Slovenija še del Jugoslavije, a s privolitvijo novega slovenskega vodstva.

Po dogovoru so bili generalni konzuli SFRJ-ja v Trstu vedno Slovenci.
Da, v Trstu in v Celovcu so bili konzuli bolj povezani s slovenskimi oblastmi kot beograjskimi, tudi več nalog smo dobivali iz Ljubljane. Po plebiscitu in pozneje po osamosvojitvi Slovenije so se razmere tudi na konzulatu zaostrile. Na konzulatu smo bili zaposleni trije Slovenci – ob meni še Bogdan Benko in sekretarka Irena Mramor. Organizirali smo številne obiske, obravnavali so nas tudi kot neformalno predstavništvo Slovenije. Obiski predsednika Kučana, predsednika vlade Peterleta, zunanjega ministra Rupla in drugih članov slovenske vlade so v italijanski prostor prenašali razloge za osamosvojitev Slovenije. V nasprotju z italijansko zunanjo politiko, ki ni pristajala na osamosvojitvene težnje Slovenije in Hrvaške ter vztrajala pri preobrazbi Jugoslavije v demokratično državo, še posebej se je za to zavzemal zunanji minister Gianni De Michelis, pa je dežela Furlanija – Julijska krajina podpirala samostojnost Slovenije in našim politikom pomagala odpirati vrata.

Kakšno pa je bilo vzdušje takrat na konzulatu – Slovenija se je osamosvajala, to pa je bil še vedno jugoslovanski konzulat.
Uslužbenci, ki so bili večinoma Srbi in privrženci Slobodana Miloševića, so nas začeli sovražno gledati, pa tudi nadzorovati prostore ob naši odsotnosti. Mučno in težko vzdušje, a v Ljubljani so mi rekli, da moram na konzulatu vztrajati, dokler se da, saj ni bilo jasno, kako se bo razvijala vojna in je torej Slovenija potrebovala neko zunanjo zvezo s svetom. Nato pa sem iz Beograda dobil depešo, ki mi je odvzela naziv generalnega konzula. Zapisano je bilo, da zaradi nacionalističnih in protijugoslovanskih stališč, ki jih zastopam, ne zaslužim več tega mesta. Tako smo se odselili iz stavbe, našli svoje prostore in mi trije začeli delovati kot slovenski konzulat v Trstu – čeprav neformalno, ker Slovenija še ni bila priznana kot država. Aprila leta 1992 pa smo odprli nov slovenski konzulat v Trstu.

So v tem vmesnem času italijanske oblasti sodelovale z vami?
Državni organi, ki so bili vezani na Rim, so bili rezervirani in so upoštevali uradno italijansko smer glede priznanja Slovenije. V osebnih stikih pa ni bilo zaznati težav. Ker generalni konzulat v Trstu pokriva celotno severno Italijo do francoske meje, je bilo treba po priznanju Slovenije po vseh teh deželah obiskati deželne predstavnike, jim pojasniti, zakaj smo se osamosvojili, in predlagati sodelovanje.

Kaj vam je iz obdobja osamosvajanja naše države najbolj ostalo v spominu?
Najbolj mi je ostal v spominu napad v Rožni Dolini. Krogle so letele tudi na italijansko stran in Italijani so se bali trum beguncev. Naredili so načrt za prihod beguncev iz Jugoslavije, pripravljali so se na begunski val. Če bi se vojna stopnjevala, bi se verjetno res zgodilo to. Drugi tak dogodek pa mi je ostal v spominu, ko so na Fernetičih vojaki JLA zavzeli mejni prehod in so nato iz Beograda poslali okoli 28 carinikov in mejnih policistov, ki naj bi tukaj opravljali službo. A so jih enote teritorialne obrambe praktično obkolile, posadka je bila izolirana. Zato so prosili, da bi se umaknili v Italijo, saj se niso želeli predati slovenskim teritorialcem. Bogdan Benko je kot konzul za vseh 28 uredil skupinski potni list in se dogovoril, da so jih prevzeli italijanski karabinjerji. Odpeljali so jih na Opčine v vojašnico, jim dali civilna oblačila in jih naslednji dan v Trstu posadili na vlak do Barija. Tam so odšli na trajekt in od tam v Črno goro ter nazaj v Beograd. Naredili so torej veliki ovinek. Na konzulat pa smo dobili paket – poln jugoslovanskih carinskih in policijskih oblek.

S čim ste se morali po nastanku nove države v diplomaciji največ ukvarjati?
Veliko je bilo birokracije in birokratskih postopkov. Zelo pomembno je bilo pa to, da je bila po prizadevanjih veleposlanika Marka Kosina izvedena sukcesija 50 sporazumov, ki so bili sklenjeni med Kraljevino Jugoslavijo in Italijo ter pozneje SFRJ-jem in Italijo. S tem so priznali, da je Slovenija naslednica teh držav in sporazumov. To je bilo zelo pomembno zaradi Osimskih sporazumov. V uradnem listu so to sukcesijo objavili brez ponovne razprave v parlamentu, ki bi zagotovo otežila stvari. V Trstu je takrat nastal vihar, kako so lahko to priznali, ne da bi poskusili spremeniti začrtano mejo in dogovor o optantih. S tem se je znova začela gonja proti Sloveniji in zaradi nje so najbolj trpeli Slovenci v Italiji, ki so jim začeli jemati pravice, popisovati slovenske spomenike.

Meje, ki so bile leta 1947 močno začrtane, so vsaj na simbolni ravni padle z vstopom Slovenije v EU, ko je osrednja slovesnost celotne Unije potekala prav na trgu med obema Goricama. Kako vi po vseh desetletjih vpetosti v ta prostor vidite današnje odnose in (ne)izkoriščene možnosti?
Goriška je bila stoletja povezana v enotno upravno območje, meja je nasilno presekala to območje. Fašizem z nacionalistično politiko zatiranja Slovencev je v zavesti ljudi zapustil sovraštvo do Italijanov, pri Italijanih pa superiornost njihove kulture in večvrednosti. Odpiranje meje in vstop Slovenije v EU ter sodelovanje med mestoma Gorica in Nova Gorica so te predsodke skoraj odpravili. Zrasle so tudi nove generacije, ki hočejo živeti v sedanjosti, in ne preteklosti. Mogoče bo preboj in zagon večjemu sodelovanju prinesla tudi skupna kandidatura za Evropsko prestolnico kulture.