Gospodarstvo je v dobrih treh desetletjih samostojne Slovenije doživelo veliko preobrazbo. Če se je vse do formalnega zaključka slovenska gospodarska tranzicija označevala zlasti kot zgodba o uspehu, so po letu 2004 v ospredje vse bolj stopala vse prej kot pozitivna mnenja in ocene. Tudi v slovenskem izrazoslovju je svoj prostor našla beseda 'tajkun'. V tem obdobju so potekali izjemno pomembni procesi, ki so gospodarsko podobo posodobili do te mere, da smo danes del globalnega in razvitega sveta: vstopanje Slovenije v različne mednarodne integracije, makroekonomska stabilizacija, lastninjenje in privatizacija ter prestrukturiranje so generirali številne strukturne spremembe.

O vsem tem smo se pred praznikom dneva državnosti pogovarjali z zgodovinarjem dr. Aleksandrom Lorenčičem, direktorjem Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož, ki se raziskovalno ukvarja z različnimi vidiki sodobne gospodarske zgodovine in slovenske tranzicije. Lani je izšla njegova monografija Od sanj o 'drugi Švici' v kapitalizem brez človeškega obraza.

V času slovenskega osamosvajanja so pomembni procesi potekali tudi na svetovni ravni, spreminjalo se je gospodarstvo in svet se je vse bolj globalno povezoval. Kako je vse to vplivalo na slovensko zgodbo?
V širši perspektivi je bil to čas razpada bipolarne delitve sveta, izpetosti socializma in razpada Sovjetske zveze. Po obdobju obnove je po drugi svetovni vojni nastopila zlata doba gospodarskega razvoja. To je bil čas, ko je pomembno vlogo v ekonomski politiki igrala država. Šlo je za nekakšno simbiozo državnega intervencionizma in delovanja prostega trga. Po izbruhu naftne krize leta 1973 je prišlo do velikega premika v miselnosti in do prepričanja, da vloga države in intervencionizem nista ključna oziroma pomembna za gospodarstvo. V praksi je to pomenilo, da je industrija izgubljala svoj pomen, vedno manj aktivnega prebivalstva je delalo v industriji, finančni sektor z bankami, finančnimi institucijami, zavarovalnicami in nepremičninskim sektorjem pa je rastel precej hitreje kot realna ekonomija. Kot meni tudi Ivan T. Berend, je bil celoten sistem od leta 1980 naprej dereguliran, 'vsa regulativa, ki je bila uvedena v tridesetih letih in po drugi svetovni vojni z brettonwoodskim sporazumom, z lekcijami velike depresije vred, je bila eliminirana'. Tudi Slovenija je imela po drugi svetovni vojni zaradi visokih kapitalskih vložkov visoko gospodarsko rast. Povprečna letna stopnja rasti družbenega proizvoda od leta 1953 do 1981 je znašala 6,9 odstotka, povprečna stopnja rasti družbenega proizvoda na prebivalca pa okoli 6 odstotkov, kar je bila visoka rast tudi v svetovnem merilu. Znotraj Jugoslavije so se sicer politična, mednacionalna in gospodarska nesoglasja stopnjevala, razmere v slovenskem gospodarstvu pa so se v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja iz leta v leto izrazito slabšale, in postalo je jasno, da so razvojne možnosti za slovensko gospodarstvo v okviru tedanjega sistema omejene.

Koliko je bilo v času osamosvajanja v Sloveniji razmisleka in zavedanja, kako se tudi kapitalizem v letih pred tem spreminja?
Tedaj mislim, da vprašanja o tem, kakšen kapitalizem si želimo, niso bila v ospredju. Jasni so bili le cilji prehoda v kapitalistično gospodarstvo s poudarkom na prehodu v tržno gospodarstvo, privatizacijo in prestrukturiranje ter denacionalizacijo.

Tranzicija ima danes v širši družbi dokaj negativen prizvok, še vedno je nismo končali, po 30 letih se mlajšim generacijam to zdi že skoraj neka fantomska beseda, ki zanje nima dejanskega pomena. Kaj torej po 30 letih oziroma še več, ko se je za Slovenijo začelo obdobje gospodarske tranzicije, povedati o njej?
Težko je odgovoriti v stavku ali dveh, vsekakor je jasno, da se nobena od prevladujočih tez izpred 30 in več let ni uresničila. Torej, po eni strani Slovenija danes ni 'druga Švica', prav tako osamosvojitev ni pomenila gospodarskega kolapsa.

Na kaj vse je bilo treba pomisliti v času osamosvojitve in prehoda iz socialističnega gospodarstva? Ni bilo namreč nobenih preteklih izkušenj, na katere bi se lahko kot tranzicijska država oprli …
Kako najhitreje in čim bolj uspešno preiti v sistem tržnega gospodarstva, je bilo vprašanje in misija vseh postsocialističnih držav. Uspešno tržno gospodarstvo je bilo tudi cilj Slovenije, kar pa je bilo vse prej kot lahko izvedljivo. Države na prehodu so se med drugim lahko zgledovale po nekaterih svetovnih trgih, kjer so že poznali tržno gospodarstvo. Pri tem so predvsem sledile načelom tako imenovanega Washingtonskega konsenza. Kot je zapisal Noam Chomsky, pa je slednji, imenoval ga je tudi neoliberalni, predstavljal 'vrsto tržno usmerjenih načel, ki so jih pripravile vlada ZDA in mednarodne finančne institucije'. Tranzicijske države, tudi Slovenija, so se za pomoč pri programih in prestrukturiranju gospodarstva zatekale tudi k tujim strokovnjakom. Če pogledamo slovenski primer in začetno obdobje, je izjemno intenziven proces ločevanja od jugoslovanskega gospodarstva potekal od decembra 1990 do 25. junija 1991, saj je v tem času Slovenija med drugim uvedla lasten sistem neposrednih davkov, uveden je bil fleksibilni tečaj dinarja, sprejeti so bili predpisi, ki so na novo urejali bančno področje, posojilno poslovanje s tujino in carinsko službo. Junija 1991 so se začeli trgati gospodarski stiki z jugoslovanskimi republikami in tujino, 7. oktobra 1991 pa je slovenska skupščina sprejela Zakon o denarni enoti Republike Slovenije, uvedba slovenskega denarja pa je dokončno spremenila jugoslovanske trge v tuje. Ključno je bilo tudi mednarodno priznanje, do leta 1996 pa je naša država postala članica domala vseh najpomembnejših gospodarskih združenj, med drugim Organizacije združenih narodov, Sveta Evrope, Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi, Mednarodnega denarnega sklada, Svetovne banke, leta 2010 je postala še članica OECD.

Sorodna novica "Nastanek nove države ni le politični akt, s sabo prinese veliko stvari"

V jugoslovanskem gospodarskem sistemu so se, kot ste povedali, desetletja kopičile sistemske težave in ni omogočal trajnega gospodarskega razvoja. Kljub vsemu pa je bil položaj Slovenije boljši od katere koli druge tranzicijske države. Kje so bile prednosti?
Naše izhodišče je bilo zagotovo boljše v marsikaterem pogledu. Slovenija je imela razvite že mnoge tržne institute, v blagovni menjavi ni bila omejena le na vzhodni trg, imeli smo višjo raven tehnološkega razvoja, oblikovanje cen in proizvodnje je v večji meri že delovalo po načelih tržnega gospodarstva, leta 1989 so bili ukinjeni delavski sveti. O navedenem priča dejstvo, koliko uspešnih podjetij smo imeli in koliko svetovno prepoznanih blagovnih znamk. Razen mlajših generacij, pa še tej je večina znamk znanih, kdo ne pozna kolesa Pony (Rog Ljubljana), pijač Ora, Schweppes, Viljamovka, Boonekamp (Talis Maribor), mortadele Gorica, kraškega pršuta (MIP Nova Gorica), majoneze in gorčice Thomy (Kolinska Ljubljana), šampona Subrina, pralnega praška Mixal, kreme Solea (Zlatorog Maribor), hlačnih nogavice Peggy (Polzela), avtomobila R-4 (IMV Novo mesto) … Med drugim so tudi blagovni znak Iskra Kranj poznali po vsem svetu. Leta 1981 je njen telefon Eta 80 – po domače so ga imenovali fitipaldi – prejel najvišje mednarodne nagrade za obliko in potem do konca desetletja ostal svetovni standard za oblikovanje telefonov. Krka Novo mesto je razvila lastno tehnologijo zdravil in jo zaščitila z okoli 400 patenti. Gorenje Velenje je v sedemdesetih letih postalo eden največjih proizvajalcev gospodinjskih aparatov s sodobno organizirano prodajno in servisno službo. Leta 1978 se je Gorenje odločilo za nakup bavarskega podjetja Körting iz Grassaua, nakup tega podjetja je odobrilo tedanje celotno slovensko politično vodstvo. Zelo uspešna je bila tudi Alpina Žiri, ki je bila med glavnimi proizvajalci smučarskih čevljev in je v osemdesetih letih z lastno blagovno znamko obvladovala petodstotni delež svetovnega trga smučarskih čevljev. Radenska Radenci je bila četrti največji proizvajalec mineralnih vod na svetu. Metalna Maribor se je na tujih trgih uveljavila z opremo za hidroelektrarne in za premogovnike in v kooperaciji s tujimi podjetji sodelovala pri gradnji velikih energetskih projektov po vseh celinah. Tovarna lepenke in papirja Sladki Vrh je konec sedemdesetih postala pojem kakovostnih izdelkov na področju papirnate konfekcije. Industrija usnja Vrhnika (IUV) je v osemdesetih letih postala največji proizvajalec svinjskega usnja na svetu itd. Tudi sicer so bili v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja realizirani nekateri veliki projekti, naj spomnim le na gradnjo Cankarjevega doma, Kliničnega centra, Hale Tivoli, avtocest …

Danes je znano, da smo Slovenci na vrhu, kar zadeva lastniške hiše v Evropi in največ jih je bilo zgrajenih ravno v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Kar 168 tisoč naj bi bilo tovrstnih hiš, lastniki skoraj polovice pa so danes upokojenci. Tistemu obdobju je bila lastna tudi gradnja. Večina hiš iz tistega časa ima več prostorov, po dve ali več nadstropji in dvignjeno ter pripravljeno podstrešje za dodatno stanovanje, saj so bile grajene z mislijo za skupno življenje z otroki.

Slovenija je bila tedaj v svetovnem vrhu po zaposlenosti, a življenjski standard temu ni sledil. Kakšno popotnico je to pomenilo za leta, ki so sledila, predvsem pa po osamosvojitvi?
Slovenija je bila v svetovnem vrhu po deležu zaposlenih v celotnem prebivalstvu oziroma v aktivnem prebivalstvu, kot tudi po deležu zaposlenih v industriji in rudarstvu. Na drugi strani pa v produktivnosti dela, izobrazbeni strukturi in življenjskem standardu daleč od svetovnega vrha. Leta 1987 je bilo nezaposlenega samo 1,6 odstotka aktivnega prebivalstva, leta 1989 3 odstotke, zatem pa se je brezposelnost drastično povečala. V začetnem obdobju tranzicije je bilo zaznati večje strukturne spremembe, in sicer premik iz industrijske k storitveni ekonomiji, preusmeritev od trga nekdanje Jugoslavije na trge cenovno in kakovostno zahtevnejših držav ter prehod iz ekonomije ponudbe v ekonomijo povpraševanja, kar je veljalo še zlasti na trgu delovne sile. V prvem obdobju je bila zelo opazna tudi sprememba v lastniški strukturi slovenskega gospodarstva, in to skoraj izključno na račun novo nastalih podjetij. Pomenljiv je podatek, da je bila v letu 1990 zelo visoka stopnja rasti števila podjetij, in sicer kar 1048-odstotna. Število gospodarskih subjektov v obdobju 1990–1994 se je povečalo za dobrih 64 odstotkov. Od aktivnih 13309 podjetij konec leta 1991 je bilo 75 odstotkov zasebnih, 19 odstotkov družbenih ter 5,6 odstotka mešanih. Število zasebnih podjetij se je v enem letu povečalo za 90 odstotkov, vendar pa je bila njihova teža v poslovnih rezultatih celotnega gospodarstva še relativno majhna, skupni poslovni rezultati so bili še vedno pretežno odvisni od družbenih podjetij, ki so ustvarjala 78 odstotkov celotnega prihodka v gospodarstvu in so zaposlovala 88 odstotkov delavcev. Ta podjetja so v veliki večini v začetku devetdesetih propadla.

Verjetno vzrok za to ni bil samo v izgubi jugoslovanskega trga?
Seznam tovarn, tudi velikanov jugoslovanske industrije, ki so propadli konec osemdesetih let preteklega stoletja in po letu 1990, je zelo dolg. Prevent, Rog, Tam, Metalna, TVT Boris Kidrič, Mura, Tovarna sladkorja Ormož, Toper, Iskra Delta, Iskra, Tobačna Ljubljana in Industrija usnja Vrhnika (IUV) so le del seznama. Ob izgubi trga je vzroke mogoče iskati še kje. Gospodarski položaj v letu 1990 je bil dobesedna agonija, ki jo je zaznamovalo poslovanje z izgubami, nelikvidnost, velik padec gospodarske rasti, visoka inflacija, število registriranih brezposelnih oseb je naraščalo, poleg tega se je akumulacija kot pomembna finančna kategorija leta 1990 glede na leto 1989 precej znižala, kar je za slovenska podjetja pomenilo skrajno skrb vzbujajoče stanje. Proces prestrukturiranja gospodarstva oziroma podjetij je izjemno kompleksen in dolgotrajen že v dobro razvitih tržnih gospodarstvih, kaj šele v tistih, ki šele stopajo na pot tržnega gospodarstva. Študije pričajo o tem, da gre za proces, trajajoč desetletje ali več let.

V grobem lahko govorimo o dveh primerih, in sicer o defenzivnem in strateškem prestrukturiranju. Prvo je kot prva faza prestrukturiranja običajno zahtevalo manj finančnih sredstev, a je bilo bolj boleče za slovenske delavce, saj je med drugim prineslo tudi zniževanje zaposlenosti oziroma brezposelnost. Številna podjetja so namreč zniževala število zaposlenih, ker so bila z izgubo jugoslovanskega trga prisiljena v zniževanje stroškov. Pri strateškem prestrukturiranju je šlo za vlaganje podjetij v nove trge, fizični in človeški kapital, nove proizvode, menedžment in v raziskave in razvoj. Seveda je svojo vlogo odigrala tudi država. Ta lahko sicer v tržnem gospodarstvu posega v podjetja, ki so njena last, in v podjetja tako imenovanega javnega sektorja, ki so pod njenim neposrednim in posrednim nadzorom, prisotna pa je tudi v podjetjih, ki bi sicer lahko delovala povsem po tržnih načelih, vendar se brez državne pomoči niso sposobna prestrukturirati. Vloga države v gospodarstvu je bila povezana tudi z lastninjenjem in privatizacijo, ki je potekala relativno počasi in bi se morala po uspešno izvedenem lastninjenju podjetij in dela javnega sektorja ter sanaciji gospodarstva, bistveno zmanjšati.

Predsednik ene od Demosovih strank - stranke Zelenih – Dušan Plut mi je pred leti v intervjuju povedal, da je bilo v Demosu največ trenja ravno glede načina privatizacije, pa tudi glede načina vračanja po drugi svetovni vojni zaseženega ozemlja. Po njegovem mnenju se je Slovenija kot ena od redkih postsocialističnih držav odločila za vračilo v naravi. Kaj kažejo vaše primerjave, kje so bile morda storjene napake pri reševanju teh vprašanj?
V koaliciji je prišlo do spopada dveh gospodarsko-političnih konceptov, ki sta jih na zunaj poosebljala dr. Jože Mencinger in dr. Jeffrey Sachs. Vlada je bila deležna kritik in očitkov, da je osamosvajanje podredila političnim interesom in da zapostavlja domačo stroko. Zaradi sporov in različnih pogledov na privatizacijo je dr. Mencinger tudi odstopil, v enem izmed poznejših intervjujev pa dejal, 'da so bili skupina političnih amaterjev, ki so poskušali nekaj narediti, ne da bi prav dobro vedeli, kaj in kako'. Cilj privatizacijske zakonodaje je bil jasno definiranje lastništva in poprava krivic, a je v obliki, kot je bila sprejeta, nemalokrat povzročala nove krivice. Jeseni leta 1991 sta bila sprejeta Stanovanjski zakon in Zakon o denacionalizaciji, šele proti koncu leta 1992 Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij. Kot se je izkazalo, denacionalizacijski proces spada med največje, najdražje, predvsem pa najdlje trajajoče projekte po osamosvojitvi Slovenije. Zakon o denacionalizaciji je predvidel vrnitev premoženja, ki je bilo po drugi svetovni vojni podržavljeno na podlagi zakonov o agrarni reformi, nacionalizaciji in zaplembah. Nekdanjim lastnikom ali njihovim dedičem je bilo odvzeto premoženje vrnjeno v naravi, če to ni bilo mogoče, pa z odškodnino. Vračanje lastnine v naravi je že ob sprejemanju zakona povzročalo največ vroče krvi, še več pa potem v praksi. Zakon o denacionalizaciji je predvidel, da bodo vsi vloženi zahtevki in postopki na prvi stopnji končani v enem letu, a še danes vsi postopki niso končani, nekaj večjih je povezano z največjo denacionalizacijsko upravičenko, Rimskokatoliško cerkvijo. Med drugim že dolgo odmeva zahtevek Nadškofije Ljubljana za vrnitev slapa Savica, dela obale Bohinjskega jezera in območja Doline Triglavskih jezer.

Jože Mencinger je v prispevku v Mladini Slovenski kapitalizem zapisal, da so s certifikati tedaj družbeno premoženje razdelili med vse državljane, kar je na prvi pogled pravična razdelitev, a ta pravičnost se je nehala z možnostmi njihove uporabe. Kako bi vi ocenili uspešnost certifikatov?
Privatizacijska metoda je resda omogočala visoko vključenost delavcev in zaposlenih v lastniško spreminjanje, vendar pa je sčasoma postalo jasno, da se je lastništvo vse bolj koncentriralo in da so se dobički delili zlasti v okviru vodilnih ljudi v podjetjih. Med privatizacijskim procesom se je udeležba notranjih lastnikov (delavcev brez menedžmenta) in državnih skladov zmanjševala, povečevala pa se je udeležba investicijskih družb in menedžerjev. Lastniški certifikati so bili razdeljeni po starostnem ključu, glavni problem, ki ga vidim, pa je bil v pomanjkanju informacij in znanja na tem področju. Pomenljivi so rezultati ankete iz junija 1994, na podlagi katerih je jasno, da so imeli ljudje negativna stališča, povezana z mnenjem o nedorečenosti modela, dopuščanjem divjega lastninjenja, prepočasnim potekom privatizacije in prepočasnim reševanjem denacionalizacijskih postopkov. Občutek so imeli, da je že vse dogovorjeno vnaprej in da bodo ljudje, ki imajo več informacij, pobrali smetano. Na splošno so se ljudje odzivali zelo čustveno in so imeli nenehen občutek, da bodo ogoljufani. Odnos do certifikatov je pri večini ljudi bil negativen. Obravnavali so jih kot papir brez vrednosti in mnogi so jih želeli čim prej prodati. Večina bi jih prodala za polovico nominalne vrednosti, posamezniki pa tudi že samo za 10 odstotkov vrednosti. Najpogostejši razlog za to je bilo pomanjkanje denarja za vsakodnevne stvari. V ozadju je bilo pogosto tudi nepoznavanje delovanja borze, poslovanja z delnicami in delniških družb, nekateri niso vedeli, kako priti do borznega posrednika. In v praksi se je izkazalo, da so bila predvidevanja ljudi pravilna. Približno 60 odstotkov lastniških certifikatov je bilo vloženih v pooblaščene investicijske družbe (t. i. pide), 32 odstotkov je bilo plasiranih v podjetja, nekaj jih je ostalo neporabljenih.

V letih, ki so sledila, so nato v Sloveniji odmevale tudi številne gospodarske afere.
V spominu so gotovo ostale afere oziroma primeri HIT, Šuštar, Rdeči križ, SIB banka, Dadas, Zbiljski gaj, Orion in Čista lopata. Med drugim so bili zaradi različnih malverzacij obsojeni na zaporno kazen tudi direktorji podjetij SCT, Vegrad, Primorje, Pivovarne Laško in Istrabenza. Po podatkih Agencije za revidiranje lastninskega preoblikovanja je bila od 1. 1. 1990 do 31. 7. 2004 družbena lastnina oškodovana za 104.352 milijonov slovenskih tolarjev, pri čemer so največja oškodovanja nastala med letoma 1990 in 1992 – dobrih 86.174 milijonov slovenskih tolarjev.

Veliko polemik je bilo tudi ob prodaji lastništva državnega premoženja. Po sprejetju zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe leta 1998, ki je določil uradni konec procesa lastninskega preoblikovanja podjetij, je bilo potrebno dokončanje drugega dela tranzicijskega procesa, in sicer privatizacija državnega premoženja. Procesa lastninjenja in privatizacije sta leta 2000 stekla tudi v finančnem sektorju, kjer je po dolgotrajni razpravi o nacionalnem interesu država tujcem prodala 39-odstotni delež Nove Ljubljanske banke. Po letu 2010 so bili kot posledica javnofinančne krize, po ustanovitvi DUTB ter SDH in pritiskih EU-ja oz. EK, prodani deleži v številnih bankah in podjetjih.

Precej naložb je bilo prodano finančnim skladom in multinacionalkam. Vloga države je pomembna, regulativa je pomembna, seveda pa je ključno, kako država oziroma beri, vsakokratna vladajoča politika to vlogo razume, definira in uveljavlja. Menim, da je lahko le pozitivno imeti tudi uspešna domača podjetja, ki so konkurenčna in uspešna v mednarodnem prostoru.

Še en pomemben vidik privatizacije, ki ima posledice tudi danes, je bila izvedba privatizacije stanovanj v družbeni lastnini. 30 let pozneje je to eden izmed vzrokov, zakaj je poskus osamosvajanja in vstopa na stanovanjski trg danes za mlade tako drugačen in težji kot tedaj. Se vam zdi, da generacija, ki je aktivno doživela osamosvojitev, to razume oziroma opazi?
Starejše generacije niso poznale prekarnega dela, službe za nedoločen čas so bile (za večino je še danes tako) nekaj samoumevnega. Kot je za mlade prekarnost. Posledično težko dobijo posojila in uredijo stanovanjsko vprašanje. Kar se tiče stanovanjskega trga, po podatkih zadnjega popisa stanovanj je bilo 1. januarja 2018 v lasti fizičnih oseb približno 92 odstotkov vseh stanovanj, v več kot 80 odstotkov stanovanj živijo lastniki teh stanovanj, 7,7 odstotka je najemnih, preostalih 11,5 odstotka stanovanj pa statistika opredeljuje kot 'uporabniška', kar pomeni, da v njih ne živi lastnik, hkrati pa niso najemna. Po drugi strani pa se spoprijemamo s kroničnim pomanjkanjem neprofitnih najemnih stanovanj, mladi težko pridejo do stanovanj. Na teh področjih so nujne sistemske spremembe, o tem se sicer precej govori, a praksa govori svoje. Dogaja se, da imajo nekateri v lasti več nepremičnin, jih kupujejo 'na zalogo', mladim in tudi številnim drugim pa je težko oziroma nemogoče priti do prve.

Slovenska gospodarska tranzicija torej ni le zgodba o uspehu, pa tudi ne zgodba o neuspehu. Ima svojo boljšo in slabšo stran, ste zapisali. Katere so torej ključne pozitivne pridobitve in kaj bi si želeli, da bi bilo narejeno ali se izteklo drugače?
Šlo je za izjemno zahteven in kompleksen proces. V Sloveniji je sicer naša tranzicijska zgodba dolgo veljala za zgodbo o uspehu. Šele po vstopu v Evropsko unijo, ki je označeval formalni konec tranzicije, so se začeli kazati določeni rezultati, priča smo bili zgodbam o menedžerskih prevzemih, številnim obtoževanjem in polemikam. Spomnimo se samo zgodbe glede prodaje Mercatorja. Odmevali so tudi menedžerski odkupi v BTC-ju, Iskri, Merkurju in Laškem, njihovo število pa je po letu 2004 naraslo in doseglo vrhunec leta 2007, ko je bilo izdanih 35 dovoljenj za prevzem podjetij. Osnovni značilnosti slovenske gospodarske tranzicije sta bili postopnost v spreminjanju gospodarskega sistema in pragmatičnost gospodarske politike, poimenovane gradualizem. Slovenija je tako med prvimi prešla obdobje transformacijske depresije. Glede na zgodovinske okoliščine – razpad Jugoslavije in vojne, je bila odločitev izogibati se dodatnim šokom, v danih razmerah smiselna, seveda pa ni mogoče oporekati tudi stališču, da se je tako imenovani gradualistični pristop nekje na prelomu tisočletja izpel in da bi morali nato pospeševati razvoj, delati za konkurenčnost, sprejemati strukturne reforme in predvsem sprejeti vizijo Slovenije. Določeni kazalniki se danes berejo zelo lepo in zagotovo pričajo o tem, da se je standard precej izboljšal. Od osamosvojitve do danes se je bruto domači proizvod (BDP) realno povečal za dobrih 90 odstotkov. Imamo tudi precej višje plače.

Država je praktično ves čas po osamosvojitvi ustvarjala tekoči primanjkljaj. Prvič se je javnofinančni primanjkljaj Slovenije opazneje povečal leta 1995, predvsem kot posledica knjiženja transakcije v zvezi z vračilom po vojni odvzetega premoženja, leta 2013 pa je reševanje državnih bank (druga bančna sanacija) potisnilo primanjkljaj v vse do 14,6 odstotka BDP-ja. Ves čas je naraščal tudi javni dolg. BDP na prebivalca v standardih kupne moči v Sloveniji je nekje na 90 odstotkih povprečja EU-ja. Ravno pred kratkim je Slovenija po desetih letih po razvitosti, upoštevajoč kupno moč, ponovno prehitela Češko, mimogrede, tudi Španijo in je po tem kazalniku tik za Italijo. Tako smo po tem merilu ponovno prevzeli primat med tranzicijskimi državami. Slovenija je danes del globalnega in razvitega sveta, po drugi strani pa je pred nami veliko izzivov. Kljub prizadevanjem se do danes niso zmanjšale medregionalne razlike v Sloveniji. Kar sem že omenil, zagotovo so nujne tudi določene strukturne spremembe na trgu dela in pri stanovanjski politiki. Da visoka obdavčitev dela pri nas med drugim negativno vpliva na trg delovne sile, je jasno. Pokojninska reforma je prav tako potrebna, to terjajo ne nazadnje demografske spremembe, zdravstvena reforma, o kateri se prav tako govori že dalj časa … Precej izzivov je pred nami, spoprijemamo se z visoko inflacijo, cene energentov se višajo, tudi drugih dobrin … Rad bi še spomnil na prodajo državnega lastništva, seznami podjetij za prodajo so se spreminjali z vsako vlado. To omenjam, ker bi si želel, da bi v Sloveniji, ko gre za blaginjo države in državljanov, težili k neideološko obarvani jasni in celostni strategiji.

Ali se iz teh izkušenj in tudi zgodovinskih analiz lahko kaj naučimo za strategije v prihodnosti? Kot kaže, je na vidiku nova gospodarska kriza, morda bo terjala novo prilagoditev trenutnega gospodarskega sistema.
Zgodovinske izkušnje so zagotovo dobrodošle, res pa je, da se okoliščine spreminjajo. Glede na dogajanje je oziroma bo na preizkušnji celotno svetovno gospodarstvo. Po globalni finančni in gospodarski krizi leta 2008 gremo praktično iz krize v krizo. Zdaj je vojna v Ukrajini še dodatno poglobila posledice pandemije covida–19.

Večkrat ste opozorili na ugotovitev, da smo Slovenci vedno vzpostavili poseben odnos do vsakokratne državne tvorbe, del katere je bil naš prostor: Avstro-Ogrska – ječa narodov, Jugoslavija – cokla razvoja, evroskepticizem se širi v zadnjih letih. Za pretresanje trenutnega položaja je seveda prezgodaj, a se vam morda zdi, da je vojna v Ukrajini pustila posledice tudi na odnosu do trenutne širše skupnosti, del katere smo?

Pogledi na zgodovinske izkušnje so različni, posebej pa se z leti spreminjajo. Drži, da smo Slovenci do vsakokratne državne tvorbe, v okviru katere smo živeli, izoblikovali tako rekoč mitični odnos. Enako velja tudi za drugo Jugoslavijo. V osemdesetih letih preteklega stoletja in v času osamosvajanja, je postala 'cokla' za razvoj Slovenije, samoupravni socializem kot najboljši sistem je postal totalitarizem, konec je bilo bratstva in enotnosti. Nov cilj je z idealizirano podobo postala Evropska unija. Kaj bo prineslo trenutno dogajanje v Ukrajini, je težko napovedati, se pa že zdaj kažejo posledice, jih pravzaprav že vsi občutimo oziroma živimo. Zagotovo gre za dogajanje, ki predstavlja kritični vpliv na varnost v širšem smislu. Tu je dokaz, da se iz zgodovine nismo naučili nič. Da v 21. stoletju tovrstnih konfliktov nismo sposobni reševati za okroglo mizo, pač pa kažemo mišice z orožjem, je grozljivo.