Leto pred parlamentarnimi volitvami smo že sredi ostre kampanje. V tem okviru gre razumeti bližajoči se referendum o umetniških pokojninah. Na obeh političnih polih se sicer tudi mimo tega kuhajo vroče predvolilne zgodbe, ki segajo od počitniške hiše v Istri do parcele v Trenti. Kje so meje pravosodja in kje meje slovenskih volivcev? O tem smo se v tokratni oddaji Ob osmih pogovarjali s profesorjem prava in nekdanjim predsednikom vlade Mirom Cerarjem.

Ob vrsti stvari, ki se trenutno dogajajo na našem političnem parketu, smo tudi v kampanji za zakonodajni referendum o pokojninah za zaslužne umetnike. Predlog za razpis referenduma je vložila SDS z več kot 47.000 zbranimi podpisi. Dve vladni stranki, Svoboda in Levica, sta se odločili za sodelovanje v kampanji. Hkrati pa bosta ljudi pozivali k bojkotu udeležbe in računali na zavrnitveni kvorum. Kako komentirate takšen pristop k referendumu?

Najprej bi rekel, da je ta referendum s strokovnega vidika zelo negotov, kajti gre za vprašanje, ki res ne zasluži tolikšne pozornosti, da bi ga morali dati na glasovanje vseh volivcev, tako da gre očitno za predvolilni referendum. Seveda je sklican zakonito. Kot vemo, gre za zavrnitveni referendum, tako da je nekaj logike v tem, da tisti, ki želijo zakon ohraniti, igrajo na kvorum tistih, ki ne pridejo. Je pa res, da je vedno problematično, kadar državne ustanove in politične stranke, ki so njihov del, pozivajo k volilni ali referendumski abstinenci. Demokracija je ravno nasprotno – od države se pričakuje neki zgled v smislu, da volivce povabi h glasovanju. A zavrnitveni referendum je res specifičen.

Pri referendumih sicer velikokrat poslušamo očitke nasprotnikov, da tisti, ki jih predlagajo, te zlorabljajo za svoje politične namene. Tako je zdaj, pri lanski trojici posvetovalnih referendumov pa je opozicija koaliciji očitala, da skuša povečati udeležbo na evropskih volitvah.

Lahko bi rekli, da vsaka politična stran uporablja ali včasih zlorablja referendum za politični namen, zato da bi, kot v tem primeru, privabila na volišča več volivcev, ko so hkrati volitve. Ali pa zdaj, ko gre pravzaprav za predvolilno obdobje in si želi ob nekem vprašanju, ki ima tudi ideološko naravo – gre le za kulturno področje, ki je zelo občutljiva zadeva –, da se ljudstvo opredeli, ali je za vlado ali proti v splošnem, ne le v tem primeru. To namero je opozicija izrazila javno. Mislim, da bo ta referendum tudi dejansko v precejšnji meri pokazal, ali volivci še podpirajo koalicijsko vlado ali so se že obrnili v drugo smer.

Koliko pa lahko po vašem na kampanjo in volitve, na ravnanje politike vpliva razplet 14 let trajajočega sojenja o domnevno spornem nepremičninskem poslu v Trenti? Razglasitev sodbe naj bi bila čez nekaj dni. Tožilstvo je za prvaka opozicije Janeza Janšo predlagalo dve leti zaporne kazni. Seveda spet slišimo besede o krivosodju.

Če bi se dejansko zgodil izrek obsodilne sodbe in zaporne kazni, še posebej višje zaporne kazni, ima to zagotovo lahko zelo hude posledice za gospoda Janšo in posledično njegovo stranko. Ne le, da mu v takem primeru lahko preneha poslanski mandat, šlo bi za novo kazensko obsodbo. Ampak podoben primer smo že imeli, ko je šlo za zadevo Patria. In takrat smo videli, da se je zadeva po tem, ko je pred rednimi sodišči dobila kar nekaj epilogov, tudi na pritožbeni ravni, obrnila na glavo. Tako da tudi tukaj po prvostopenjski sodbi še ne bomo mogli sklepati o tem, kaj se bo dogajalo v nadaljevanju. Lahko se celo zgodi, da se bo volilno telo, ki podpira gospoda Janšo, še bolj angažiralo, še bolj homogeniziralo, ker se bodo počutili, da se je spet zgodilo "krivosodje" in vse te zadeve, ki jih določene skupine pogosto izražajo. Zadeva bo imela v vsakem primeru neko politično posledico. Če se bo zgodila oprostilna sodba, bo to tudi neka zmaga gospoda Janše, ki bo spet imela politični učinek.

Precejšnjo "predigro" pred prihajajočimi volitvami doživlja tudi predsednik vlade Robert Golob. Čemu pripisujete rafal opozoril ali razkritij, ki prihajajo na dan? Marsikdo pravi, da z Golobom niso zadovoljna "ozadja". Seveda je to že teren teorij zarote, ampak čas je kar napet.

Tudi sam slišim veliko takšnih govoric. Kaj je res, je težko vedeti, zagotovo pa se bližajo volitve, in tisti, ki so na nasprotni strani, ki si želijo zmanjšati pomen političnih uspehov ali pa pokazati na politične neuspehe te vlade, zdaj stopnjujejo svoje delo. Je pa res, da tudi tista ozadja, ki so na neki način pomagala pripeljati zdajšnjo koalicijo na oblast, zdaj, kot se zdi, iščejo tudi nove obraze. Verjetno te podpore, ki so jo dajali gospodu Golobu, ni več v takšni meri, kot je bila.

Zakaj pa se premierju ne zdi vredno prepričljivo pojasniti očitkov o konfliktu interesov (ta teden odmeva njegovo dopustovanje v obmorski hiši poslovneža Tomaža Subotiča, op. a.)? Dobili smo pojasnilo, da so napadi posledica uspešnega dela vlade.

To nekoliko preseneča, kajti iz takih zgodb se lahko izcimijo zelo hude posledice. Če je namreč premierju očitano, da je bil v nekem konfliktu interesov, mora to vzeti zelo resno že iz spoštovanja do državnih institucij, kot je v tem primeru Komisija za preprečevanje korupcije, pa tudi iz spoštovanja do volivcev. Javni funkcionarji, še zlasti najvišji, se pravi ministri, predsednik vlade in drugi, morajo razumeti, da so pod stalnim drobnogledom javnosti in da so javnosti dolžni pojasnjevati take zadeve. Tukaj neki nonšalantni zamah z roko, češ saj ni bilo nič hudega, pa četudi je to iskreno mišljeno, ni primeren. Tukaj ima javnost pravico do pojasnil, ki jih je predsednik vlade s svojim kabinetom gotovo sposoben podati. Prepričan sem, da se bo to tudi zgodilo, ker se bo pritisk stopnjeval.

KPK je v primeru letovanja v hiši poslovneža Subotiča že začela predhodni preizkus. Vaš kolega dr. Rajko Pirnat je dejal, da bi moral Golob v primeru dokazanega nasprotja interesov odstopiti.

V tem primeru bi zagotovo morala priti neka sankcija. Ali je to odstop ali kaj drugega, težko ocenim. Dejstvo je, da še nismo v tej fazi, postopek pred KPK se je šele začel in za zdaj je verjetno še neprimerno ugibati, kaj bo, če bo. Je pa res, da ta zadeva niti ne bi bila tako odmevna, če ne bi posameznik, ki je ponudil hišo predsedniku vlade, pozneje pridobil neke funkcije v javni sferi. Tu se nakazuje možnost, da se je zgodil tudi konflikt. To mora zdaj Komisija za preprečevanje korupcije natančno preučiti.

Glede občutljivosti za korupcijo v Sloveniji je sicer zanimivo, da smo ljudje neobčutljivi za to, da tudi zaradi politike živimo slabše. "Odpelje" pa se nam ob člankih o dopustih in avtomobilih.

To je poseben fenomen, ki verjetno ni značilen samo za Slovenijo. Tudi Al Capone je padel na davčni utaji, ne na drugih dejanjih. Skratka, zelo pogosto se velika korupcija težko dokaže, je v takšnih razsežnostih, da ljudje nimajo predstave, ko gre za stotine milijonov ali kaj več.
Ko pa gre za sendvič – spomnimo se, da je neki poslanec moral odstopiti zaradi sendviča, kar je bilo verjetno res pretiravanje v drugo skrajnost –, ljudje to morda bolj začutijo, bolj razumejo. Ravno zato mislim, da mora biti politik v demokratičnem sistemu še toliko bolj pozoren na te male zadeve, kajti na teh res velikokrat prej padeš kot na velikih. V velike so običajno vpleteni veliki akterji, tudi iz gospodarstva, tudi iz ozadij, in take afere je potem lažje prikriti.

Več v današnji epizodi Ob osmih. Vabljeni, da se naročite na podkast.