V Zvezi društev pedagoških delavcev so ta teden opozorili na rešitve, po njihovem mnenju sistemsko in strokovno nepremišljene, ki jih je v svoje zakonske predloge nedavno vpisalo ministrstvo za vzgojo in izobraževanje. Ena od njih je novela zakona o osnovni šoli, že druga v dobrem letu dni, ki med drugim uvaja nov predmet na področju digitalnega opismenjevanja, šolam pa daje dodatna varnostna pooblastila. Kot za oddajo Ob osmih poudarja didaktik Damijan Štefanc z ljubljanske Filozofske fakultete, bi pričakoval, da bodo spremembe del premisleka o šolskem sistemu kot celoti. "Lahko bi rekli, da pri sistemskih rešitvah na področju osnovnošolskega izobraževanja ni nič novega. In čeprav se res vsi zavedamo, da je treba urediti to področje, smo spet priča nekaterim predlogom sprememb, ki niso najbolj premišljeni."

Spremembe v noveli zakona o osnovni šoli vključujejo določbe o zagotavljanju varnosti, med drugim omejujejo uporabo elektronskih naprav in omogočajo pregledovanje šolskih torb. To so teme, o katerih se veliko govori v širši javnosti: te dni o nasilju v šolah, pravkar se je končala odmevna peticija o uporabi mobilnih naprav v šolah. Štefanc pristojnemu ministrstvu očita, da je javna razprava o tem potekala le formalno, dejansko pa razprave, ki bi stroki na teh področjih omogočila opredelitev do sprememb, niso pripravili.

"Problem je preveč resen, ko se pogovarjamo o nasilju, ko se pogovarjamo o vzgojni problematiki, tudi ko se pogovarjamo o pretirani uporabi elektronskih naprav v šoli ali pa zunaj nje. To so prehudi problemi in prehudi vzgojni izzivi, da bi jih bilo mogoče reševati, ne da bi se resno pogovorili. Rešitve, ki jih imamo zdaj na mizi, gredo zlasti v smer represije, zelo velik je poudarek na sankcioniranju, pri čemer se velika pooblastila na tem področju daje šolam. In to ob tem, da se iz zakona umika obveznost priprave vzgojnega načrta, pa tudi obveznost priprave individualiziranega vzgojnega načrta za učence, ki prejmejo vzgojni opomin. Torej ob tem, ko umikamo nekatere mehanizme, ki so imeli zlasti vzgojno funkcijo, zaostrujemo mehanizme, ki pomenijo represivno sankcioniranje. Čeprav se komu na prvi pogled zdi, da zakon zdaj ponuja šolam rešitve, ki jih bodo lahko uporabile ob morebitnem ekscesu, mislim, da bi bilo treba tu vendarle, kot opozarjajo psihologi in pedagogi v svojih javnih odzivih, pristopiti previdneje."

Nedomišljenost Štefanc očita tudi uvajanju novega obveznega predmeta tehnika in digitalne tehnologije v sedmi razred osnovne šole. "Nihče nima res pravega odgovora na vprašanje, zakaj tako na hitro uvajamo predmet, ko pa že imamo enega z zelo podobnim imenom: tehnika in tehnologija. Ni informacij, kakšni naj bi bili cilji tega predmeta, nobene kurikularne podlage, povezane s tem predmetom, še niso pripravljene. Iz predloga novele sklepamo le, da bomo ure za ta predmet vzeli iz nabora izbirnih ur v sedmem razredu. Ob tem, da se uvaja nov predmet z letom 2028, izbirna vsebina pa se krči, če prav razumem, ob uveljavitvi zakona – torej predvidoma septembra 2026.

Neznanka je tudi, kdo bo poučeval ta predmet, ker od tega je odvisna njegova vsebinska naravnanost. Če ga bodo poučevali strokovnjaki s področja informatike, računalništva, potem je treba povedati, da imamo na tem področju že zdaj premalo učiteljev." V uradnem pojasnilu ministrstva za vzgojo in izobraževanje piše, da je sprememba člena neposreden odziv na nezadovoljive rezultate, ki jih v mednarodnih primerjavah dosegajo slovenski osnovnošolci, in da je cilj uvedbe tega predmeta tudi pridobivanje digitalnih veščin ter ozaveščanje o nevarnostih in pasteh prekomerne uporabe elektronskih naprav. Kot pravi Štefanc, pa iz tega ni mogoče sklepati, ali bo predmet naravnan družboslovno ali bolj računalniško. "Nimamo niti nedvoumnega odgovora na vprašanje, ali ne bi bilo morda bolj smiselno na področju digitalne pismenosti delati skozi celoten kurikulum osnovne šole. Logika, da lahko težave na nekem področju rešimo preprosto z novim predmetom v predmetniku, je nekoliko, bi rekel, pomanjkljiva."

Številni starši imajo ob tem vtis, da se otrokom nalaga vse več predmetov, nikoli pa se ne premisli o ukinjanju veljavnih. Kot pravi Štefanc, bi si za to morali postaviti široko temeljno vprašanje, česa si želimo od splošnega izobraževanja sredi 21. stoletja, in izhajati iz tega. "V zvezi s tem, kako izobraziti mladega človeka, se postavlja vrsta vprašanj. Današnji čas ne terja samo digitalno pismenega človeka, okoljsko pismenega človeka, temveč terja tudi celovit premislek o tem, kako bomo ohranili bralno pismenost naših učencev, kako jih bomo spodbujali, da berejo daljša, zahtevnejša literarna, neliterarna besedila, kako jih bomo izobrazili v ljudi, ki bodo znali prepričljivo izraziti svoja kritična stališča. Vemo, da imamo težave tudi na teh področjih. Ko se pogovarjamo o spremembah predmetnika in učnih načrtov, to terja svoj čas. Težava je, da prevečkrat hitimo sprejemati neke rešitve, ne da bi se kot družba resno pogovorili o njih. In potem vedno znova ugotavljamo, da je premalo strokovnega in tudi javnega konsenza o tem, kar sprejemamo."

Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete v tokratnem podkastu Ob osmih, med drugim o tem, da omenjena novela zakona v tretji razred znova uvaja opisno ocenjevanje.