Danes je prvi dan nove ekonomske resničnosti: veljati so začele še višje ameriške carine, za Evropsko unijo 20-odstotne, za Kitajsko celo 104-odstotne. Evropska unija, ki bo danes odločala o protiukrepih, se srečuje z dilemo, ali naj odgovori na Trumpove pritiske z odločnim odzivom ali naj umirjeno počaka, da ga h koraku nazaj morda prisilijo celo Američani sami. O tem, kako resne so razmere in kakšno krizo naj pričakujemo, se je Erika Štular v tokratni epizodi Ob osmih pogovarjala s strokovnjakom za mednarodno politično ekonomijo Markom Lovcem s Fakultete za družbene vede.

Je dozdajšnja svetovna ekonomska ureditev dokončno propadla, smo na robu katastrofe, kakršna je sledila propadu banke Lehman Brothers, in svetovne recesije? Ali se temu po vašem mnenju še lahko izognemo?
Če opazujemo odzive borz, nismo še tam. Borze so se močno odzvale, ampak padci so še vedno bistveno manjši kot v času velike gospodarske krize, krize v evrskem območju, pandemije ... Razmere torej niso tako dramatične. Glede samih trgovinskih odnosov pa to nikakor ni prvi trgovinski spor. V širšem atlantskem prostoru smo bili ves čas priče različnim trgovinskim sporom in vojnam, ampak običajno so bili vezani na posamezni proizvod ali pa na obdobja z večjim primanjkljajem ... Združene države so na primer v zgodnjih 70. letih želele pospešiti svoj izvoz in spremeniti svojo makroekonomsko politiko. Zdaj smo pa priče nekemu poskusu hkratnih visokih carin in protekcionističnih ukrepov zoper različne države, in strah je, da bi lahko to povzročilo verižne učinke, ki bi svet potisnili v recesijo.
No, ampak zdaj se zdi, da je negotovost bistveno večja, kot je bila v preteklosti, da nihče zares ne razume Trumpovih odločitev. Včasih spominjajo na ukrepe iz 19. stoletja, včasih se zdi, da ukrepa kot direktor podjetja in si želi zgolj znižanja davkov. Gre po vašem pri njem za impulzivne odločitve, ki izhajajo iz muhavosti, ali vidite v ozadju resen načrt?
Združene države so dolgo zagotavljale delovanje prostotrgovinskih pravil, celoten brettonwoodski sistem je bil njihov proizvod, od 80. let naprej so spodbujale procese globalizacije, liberalizacije, dolar je svetovna valuta. S Trumpovo administracijo pa je občutek, da Združene države dajo preveč svetu, postal uradna politika. Te hegemonske vloge nekoga, ki zagotavlja, da vsi ti sistemi in pravila delujejo, ne želijo več igrati. Hkrati pa so druge države tako odvisne od njih, da ZDA v odsotnosti alternativnega svetovnega voditelja in nezmožnosti sodelovanja upajo na njihovo popuščanje v dogovor, ki bo zmanjšal te trgovinske primanjkljaje. Čeprav nikakor ne drži, da so ti le posledica vloge dolarja kot svetovne valute ali pa dampinških politik, ampak gre za splet različnih dejavnikov.

Kako naj se torej odzovejo druge države, predvsem Evropska unija, da bodo ustavile tisto verižno reakcijo, o kateri ste govorili, in da bodo povzročile sebi in svetu čim manj škode? Trgovinska politika je v rokah Evropske komisije, zdaj tudi Trump in Musk govorita o možnostih pogajanj, celo o ničelnih carinah. Pa vendarle vemo, da to ni tako preprosto, da so trgovinski sporazumi lahko zelo zapleteni. In vemo tudi, da Trumpa še bolj kot carine motijo necarinske ovire, predvsem standardi, ki jih Evropska unija določa za izdelke in storitve: ne želi na primer hormonov v mesu, s peroksidom oprane perutnine, evropski potrošniki tudi ne marajo gensko spremenjene soje. Kako torej ukrepati?
Signali so bili že od začetka usmerjeni v iskanje rešitev. Napoved carin je grožnja, je znak, da Trump misli resno, ampak hkrati tudi pripravljenost za neki dogovor. Trump ne želi uničiti vseh gospodarskih odnosov, ampak je prepričan, da lahko zaradi položaja Združenih držav partnerje prisili v to, da dobi nekaj nazaj. Kaj to bo? Nekaj preteklih sporov ste že omenili, na primer glede perutnine, tega ni mogoče hitro razrešiti, in verjetno Trump to ve. Omenil je energetiko, energetske proizvode, utekočinjen plin. Tukaj verjetno je nekaj manevrskega prostora, res pa je, da so države članice tiste, ki podpisujejo sporazume in kupujejo. Vprašanje je tudi, o kakšnih zneskih govorimo. Trump govori o primanjkljaju 350 milijard dolarjev, ni pa jasno, kako je to izračunal.

Zdi se mi, da Evropska unija ravna modro, da ne bo uvedla enakih recipročnih ukrepov, ker bi lahko to prizadelo potrošnike doma, lahko bi povzročilo inflacijo. Na eni strani bi imeli pritisk na evropske proizvajalce, ki izvažajo v ZDA, na drugi strani bi se zgodili inflacijski pritiski, ker ne bi več uvažali določenih produktov, ki so del naših proizvodnih verig, in na koncu vplivajo na cene pri potrošnikih. Mogoči so ciljani ukrepi, usmerjeni proti podpornikom Trumpove administracije. Marsikaj od tega se že dogaja, civilna družba se sama organizira zoper Teslo. Hkrati so v sklepni fazi postopki zoper tehnološke velikane, in tudi to je lahko neki pogajalski žeton.

Države članice za ukrepe proti ameriškim carinam sestavljajo sezname, vsaka ima svoje interese. Kar je bolj neznano, pa so posebni ukrepi, ki se lahko, kot ste že rekli, nanašajo na dodatno obdavčitev tehnoloških velikanov, omejevanje nastopa ameriških bank in finančnih institucij na evropskem trgu, ter izločanje ameriških podjetij iz javnih naročil v Evropski uniji. Kakšne so prednosti in slabosti teh ukrepov ali pa tveganja, povezana s tem?
Da, potrebujemo ciljane ukrepe, ki bodo prizadeli neke interesne skupine v Združenih državah, ki so podpornice ameriške administracije in ki hkrati ne bodo prizadeli gospodarstva in potrošnikov Evropske unije. Komunikacija tu ves čas poteka. Vem, da je Unija že imela na seznamu določene ukrepe in jih je potem zaradi groženj s protiukrepi umaknila. Lahko pogledamo tudi v preteklost. Nekaj smo že povedali o Tesli in Elonu Musku ter o pritisku civilne družbe, v preteklosti pa smo nekaj podobnega videli že z blokadami ameriških restavracij s hitro hrano po Evropi, in ukrepe, ki so bili usmerjeni v ameriške znamke, viski, Harley Davidson, na "leviske", se pravi na izdelke z visoko maržo, kjer ameriški proizvajalci na evropskem trgu veliko zaslužijo zaradi vrednosti te blagovne znamke, hkrati pa carine tu ne bi bistveno prizadele evropskih potrošnikov, ker lahko počakajo. Nekateri so pripravljeni tudi več plačati za te proizvode.

Glede tehnoloških velikanov: mislim, da bi bilo tudi zunaj teh carin pametno razmišljati na primer o obdavčitvi X-a, Mete, Appla ... Gre za to, da so to monopolisti, edini, ki zagotavljajo to tehnološko storitev. S tega položaja izrinjajo domače oglaševalce in brezplačno zajedavsko uporabljajo domače medijske vsebine. O obdavčitvi je zato treba razmišljati tudi zato, ker povzročajo škodo evropski družbi.

Pa je to mogoče uvesti dovolj hitro, da bi Trumpa odvrnili od nadaljnjih ukrepov? Bo Evropska unija sposobna doseči soglasje o tem, ker vemo, da imajo nekatere države članice bistveno večje koristi pri sodelovanju s temi ameriškimi velikani.
Nekatere države, na primer Irska, so v posebnem položaju, ker gostijo ta podjetja. Te razprave so bile že v preteklosti, ampak mislim, da je zdaj za evropske države celotna zgodba tako pomembna, da razumejo, da je treba nastopiti enotno. Vedno obstaja tudi možnost za kompenzacije oziroma pomoč posameznim državam.

Si Evropska unija zaradi odvisnosti od ZDA na področju obrambe in varnosti sploh lahko privošči napad na tehnološke velikane in zaostrovanje odnosov z ZDA?
Evropska unija za zdaj ni neposredno ogrožena, da bi to zahtevalo neke vojaške zmogljivosti Združenih držav. NATO je še vedno tu, 5. člen še vedno deluje. Do Ukrajine imajo Združene države zdaj mogoče neko drugačno stališče, ampak še vedno zagotavljajo vojaška sredstva, tudi tista, ki jih evropske države pogosto kupujejo, še vedno izvirajo iz Združenih držav. Mislim, da se ta dva problema, Ukrajina in ta trgovinska vojna, ne bosta na ta način povezovala, da bi Trump prvo pogojeval z drugim. V bistvu ta trgovinska vojna zelo škoduje Rusiji, cene energentov so močno znižali in energenti so ključni izvozni proizvod Ruske federacije. Upal bi si celo trditi, da je ta trgovinska vojna povzročila več škode Rusiji kot večina sankcij Bidnove administracije.

Trumpova administracija si torej želi dogovor, in ta se bo najbrž tudi zgodil zaradi odvisnosti številnih držav od ZDA. Kakšen razvoj dogodkov na finančnih trgih pričakujete?
Če bi to z natančnostjo znal povedati, ne bi povedal, ampak bi namesto tega veliko zaslužil, a ne? (smeh) Kot rečeno, borze kažejo, da stavijo na neki dogovor, da ne stavijo na verižno eskalacijo, kaos, krize ... Pričakujejo se neki dogovori.

Celotnemu pogovoru, tudi o tem, kaj Lovec pričakuje za Slovenijo in kako naj ukrepajo centralne banke, lahko prisluhnete v podkastu Ob osmih.