Po objavi novic o medvrstniškem nasilju na Ptuju v šolah vznikajo primeri nasilništva. Tudi na ekipo oddaje Ob osmih se obračajo nemočni starši, ki – prepuščeni birokratskim ukrepom šol in policije – ne vedo več, kako naj ukrepajo. Ena izmed njih je mama (ime hranimo v uredništvu, op. a.), ki pravi, da je njena hči postala žrtev groženj, potem ko je pomagala žrtvi nasilja enega od učencev: "Dokler ne doživiš tega na svoji koži, ko tvojemu otroku grozijo, si ne predstavljaš strahu, nemoči ... Svojega otroka učiš, da ne sme pogledati stran, ko vidi žrtev nasilja. Ko se je hči odzvala tako, je tudi sama postala žrtev. Šola je zatajila. Nihče ni niti pomagal, niti nas niso obvestili. Če oče moje hčere tisti dan ne bi bil v šoli, ne vem, kdaj bi sploh izvedeli, da so ji grozili s smrtjo. Brez besed ostaneš, ko se to toliko dni vleče in se šola ne odziva, pa tudi ob tem, da starši nasilnežev nimajo toliko moči, da bi tema otrokoma rekli, da tega ne smeta početi. Otroka to še kar naprej počneta. Ne morete si predstavljati, kako je, ko čakaš na klic, ali je v šoli vse v redu, da je otroka strah iti v šolo in da se žrtvi omeji, kaj lahko počne, nasilneža pa lahko delata kar koli."

Žrtve nasilja in groženj so od šole dobile navodila, naj se zadržujejo v skupini, da se jim ne bi zgodilo kaj hudega, naj se oglašajo socialni delavki. "To ni prav, nasilneža bi se morala oglašati, njiju bi morali imeti pod nadzorom /.../ Da grozi s pretepom, s smrtjo, ravnatelj pa potem reče le, da so zbrali dovolj dokazov za pisni opomin. Mislim, da to ni prav."

Kot staršem, ki se znajdejo v podobni situaciji, svetuje sociologinja Lucija Čevnik, je treba otroka takoj zavarovati. Ko izvemo za nasilje nad otrokom, se takoj obrnimo na pristojne institucije: šolo, ravnatelja, svetovalno službo, pa tudi na policijo, ko gre za sum kaznivega dejanja.

"Žrtev moramo zaščititi tudi, če to pomeni, da kdaj ne gre v šolo in se tako ne izpostavlja nasilnežu. Ampak problem je večkrat ta, da tudi žrtev zelo pogosto dolgo molči ali pa pove neke koščke informacij, ki jih je zelo težko sestaviti v zgodbo. Ko pa se odpre, ko začuti, da je prostor varen, da lahko situacijo opiše staršem oziroma odraslemu, potem lahko institucije tudi ukrepajo, in po navadi je tako."

V javnosti so predstavljeni posamezni res strašljivi primeri, kot ocenjuje Lucija Čevnik, pa splošna dinamika po šolah ni tako tragična. "Morda je odstotek ali še manj učencev, ki res sejejo tako nasilje in ne občutijo empatije, se ne zavedajo posledic svojih dejanj. V takih primerih ima šola res na voljo premalo ukrepov, s katerimi bi lahko kaznovala takega učenca, na primer vsaj z izključitvijo za določen čas, ko bi ga predala drugim ustanovam v nekakšno "prevzgojo", kjer bi ugotovili, zakaj se otrok tako odziva in kaj se dogaja pri njem doma. Z nasilnežem je treba delati tako, da tega ne počne več."

Čevnik sicer dodaja, da samo odstranitev nasilneža iz razreda ne odpravi problema, saj gre pri medvrstniškem nasilju največkrat za dinamiko razreda. "Nimamo samo nasilneža, po navadi imamo še njegove pomočnike. Potem so v razredu še navijači, ki podžigajo in podpirajo medvrstniško nasilje. Na drugi strani je žrtev, ki je nemočna, osamljena, socialno degradirana."

Ker si tak otrok ne more pomagati sam, je pomembno, da z možnim ukrepanjem seznanimo opazovalce – torej otroke, ki lahko obvestijo odrasle in so ob tem tudi zaščiteni. "Ampak težko se je postaviti na stran žrtve, če cela razredna ali skupinska dinamika podpira vodjo, ki pa podžiga medvrstniško nasilje. Zato je po navadi tako, da četudi vodjo ali njegove pomočnike izključijo ali drugače kaznujejo, razredna dinamika ostaja enaka. Večina učencev krivi žrtev za to, da so morali vodjo izključiti." Ker gre torej za precej zapletene odnose, je pomembno ukrepati v vsakem primeru posebej. "Medvrstniško nasilje se je vedno dogajalo, seveda so zdaj variacije drugačne, ampak dinamika je podobna. In z nekimi hudo represivnimi ukrepi tega ne bomo nikoli dokončno izničili, sploh pa ne v družbi, kjer vlada toliko nestrpnosti."

Javno govorjenje o medvrstniškem nasilju sicer Čevnik podpira, tudi zato, ker nam to kaže, da nimamo dobrih sistemskih ukrepov za sodelovanje z žrtvijo, z nasilnežem in tudi z opazovalci. Predvsem pa se je po njenem mnenju treba truditi za preventivo. "Včeraj so na eni od osnovnih šol otroci anonimno reševali mojo anketo. Na vprašanje, kaj jih v razredu najbolj moti, jih je več kot 70 odstotkov reklo ravno to, da se ves čas ukvarjajo z učenci, ki sejejo nasilje, so nesramni in zoprni do drugih. To pomeni, da večini učencev, to so po navadi opazovalci, ni prav, da se v razredu dogaja nasilje. In ravno to, da učenci ozavestijo, da niso edini, ki ne marajo nasilne dinamike v razredu, jim pomaga, da se med sabo bolj povežejo in stopijo na stran žrtve."

"Vedno dajem prispodobo pravljice Cesarjeva nova oblačila. Vsi so videli, da je cesar gol, ampak nihče ni hotel glasno povedati tega. Podobno je pri medvrstniškem nasilju. Vsi vedo, da nasilje ni sprejemljivo, ampak posameznik misli, da je edini, ki mu gredo te stvari na živce. Ko pa vem, da je na moji strani 70 odstotkov učencev, se nekako lažje izpostavim, lažje se povežem in tako deluje preventiva. Ko je večina ali pa vsaj nekaj učencev na strani žrtve, medvrstniška dinamika, ki spodbuja nasilje, razpade. Velikokrat je namreč tako, da vodja in njegovi pomočniki to počnejo zgolj zato, da plezajo po hierarhiji v razredu in imajo občutek moči in prevlade nad drugimi," je še dejala.

Tudi za nasilneže Lucija Čevnik zagovarja obravnavo vsakega posebej. "Treba je pogledati, iz kakšnega okolja prihaja, zakaj je tako jezen, zakaj se znaša nad drugim in kako lahko to preprečimo, tako da mu pomagamo."

Opozarja, da govorimo o otrocih, ki pa ne ravnajo vedno v skladu s tem, kar je prav, ampak tudi glede na to, kaj se jim zdi smešno ali zabavno. "Na drugi strani pa imamo žrtev, ki neizmerno trpi in prenaša vse te posledice. Nasilneža je treba nekako pripraviti do tega, da prevzame odgovornost za svoje vedenje. Če tega ne zmorejo starši, morajo ukrepati institucije. Otroci pa delajo tudi neumnosti in nasilnež, ki včasih stori neko neumnost, ni nujno slab oziroma nasilen, ampak se pač ne zaveda, kaj vse to prinaša. Tak otrok lahko resno obžaluje svoje vedenje, a ga moramo nekako uvesti v empatijo do sočloveka."
Nova pooblastila šolam, kot je možnost pregledovanja šolskih torb, po njenem mnenju ne bodo rešila težav, lahko jih le zajezijo.

Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete v podkastu Ob osmih.