Urška Tropenauer kot psihologinja deluje na mariborski enoti Uprave za probacijo, pred tem je bila skoraj 15 let zaposlena v Zavodu za prestajanje kazni zapora Maribor. Povzročitelje kaznivih dejanj je običajno obravnavala neposredno po dejanju, ko so bili privedeni v pripor. Med njimi so bili tudi storilci najhujših kaznivih dejanj: nasilja v družini, nasilništva, povzročitve hudih telesnih poškodb, spolnih deliktov, zalezovanja, umorov in ubojev … Danes dela predvsem z obsojenci, ki jim je sodišče odredilo, da kazen lahko prestajajo na prostosti, a pod varstvenim nadzorom. "Kot psihologinja se ukvarjam z bolj ekstremnimi, težjimi primeri, z vsemi vrstami nasilja," pojasnjuje.

Na vprašanje, kako se nasilneži spoprijemajo s posledicami svojih dejanj, Tropenauer odgovarja, da so odzivi zelo različni. "A če se spomnim nekaterih primerov, tistih res hudih … Ko imaš kot strokovni delavec osebo dlje časa v obravnavi, včasih spoznaš, da nekateri pač sprejmejo samo kaznivo dejanje, ne sprejmejo pa odgovornosti. Kaj šele, da bi sprejeli osebno odgovornost in pokazali motivacijo, da bi kdaj spremenili vedenje." Tudi to je žal značilno za obsojence, ki prejmejo 30 let zaporne kazni. "Takrat je prisoten tornado drugih čustev, zato je kaj drugega tudi težko pričakovati." Tropenauer je obravnavala predvsem storilce v času pripora, torej pred razsodbo, kjer so bile, kot pravi, "stvari še zelo sveže" in tudi čustveno zelo nabite. Med sodnim procesom se storilci predvsem prebijajo iz dneva v dan. Obiskujejo jih odvetniki, v spominu se morajo vračati v dan, ko je bilo storjeno kaznivo dejanje. V tistem trenutku težko razmišljajo o prihodnosti, nekateri imajo samomorilne misli.

"Vzroki, ki jih površinsko navajajo, pač niso pravi vzroki"

Takrat se delo psihologa šele dobro začne. Njegova naloga je, da skupaj s storilcem poskuša poiskati prave vzroke za nasilna dejanja, ki naj bi jih ta nato ozavestil v svojem mišljenju. "Vzrokov pa je toliko, kolikor je posameznikov," doda Tropenauer. Na vprašanje, kaj storilci navajajo kot vzroke nasilnih dejanj, odgovarja: "Če bi oni sami vzroke poznali, najbrž do nasilnih dejanj sploh ne bi prišlo." "Nekateri kazniva dejanja opravičujejo z alkoholizmom, z ljubosumnostjo, z varanjem partnerke … Vendarle večinoma delam z moškimi. To so vzroki, ki jih površinsko navajajo, a to pač niso pravi vzroki. Za odkrivanje pravih vzrokov si je treba vzeti čas za obravnavo in opraviti res dobro analizo dejavnikov tveganj, rizičnih dejavnikov, prečesati družinsko anamnezo itn." Kot dodaja, so v življenju vedno "sprožilci", ki pa niso "pravi vzroki" za povzročanje nasilja.

Storilci nasilnih dejanj se običajno sprva zatečejo k mehanizmom zanikanja, tudi s sprevračanjem krivde na žrtev. S pomočjo mehanizma zanikanja namreč v danem trenutku lažje preživimo in se prikažemo v luči, ki je hkrati sprejemljiva nam in drugim, pojasni Tropenauer. "Vmes pa se zgodijo stvari, ki niso niti malo opravičljive, in tudi ni namen, da jih minimaliziramo." Zato imajo psihologi, ki obravnavajo storilce, zelo težko delo, saj morajo poleg sočutja izraziti tudi jasno stališče, da so bila njihova dejanja neopravičljiva. "To je izjemno težko, veliko je pasti. Predvsem nasilniki so včasih zelo vztrajni in želijo čustveno vplivati na nas, da bi razumeli, kaj se jim je zgodilo. Kar je do neke mere razumljivo."

Psihologi povzročitelje sicer poskušajo razumeti, a kot dodaja Tropenauer, to ne pomeni, da bi jokali z njimi in jih tolažili, češ, kakšne krivice so se jim dogajale, temveč poskušajo najti prave vzroke za nasilna dejanja, njihove šibkosti in travme. "Ko delaš z ljudmi, ko se preko anamneze in intervjujev, tehnik začneš spuščati v preteklost, vidiš, da so imeli v ozadju nekaj, kar jih je do tega pripeljalo. Vsekakor vzroki obstajajo, a kot rečeno, kolikor ljudi, toliko vzrokov." Tropenauer ob tem poudari, da morajo biti psihologi pri povzročiteljih nasilja tudi zelo pozorni, ali so v ozadju morebiti prisotne duševne motnje, psihiatrične diagnoze, organske motnje, ali je razvita odvisnosti od alkohola ali mamil. "Pred poglobljeno obravnavo moramo to razčistiti in vzpostaviti tudi sodelovanje s psihiatri ali drugimi službami, kjer je to mogoče."

Urška Tropenauer se pri delu s povzročitelji nasilnih dejanj drži vnaprej določenega delovnega procesa. Kot pravi, mora s posameznikom najprej vzpostaviti dober prvi stik. "Potrebna je vzpostavitev zaupanja, občutka varnosti, to je pri mojem delu najpomembnejše. Veliko časa posvetim temu, da se ljudje lahko sprostijo in povejo, kar imajo povedati, sama pa jih pri tem seveda usmerjam. Ni dovolj, da vzpostavimo le fizično varnost, temveč gre tudi za čustveno in socialno varnost." Med nadaljnjo obravnavo skuša najti rizične dejavnike, ki so človeka pripeljali do nasilnih dejanj. Lahko gre za travme, za razmere v družini … "Nato poskušamo razvijati uvid v ta napačna dejanja in spremeniti vzorce vedenja. Naš namen ni, da spreminjamo njihovo osebnost, temveč da vplivamo na vedenje. Vsak človek ima kakšno šibkost, pa je s tem treba živeti, tudi na družbeno sprejemljiv način se da."

"Včasih ljudje ne vedo, kaj so čustva"

A spreminjanje vedenja je težko delo in zahteva dolgotrajen proces. Posamezniki se morajo naučiti strategij samonadzora, veščin obvladovanja jeze, reševanja problemov. Kot poudarja Tropenauer, jim je včasih treba pojasniti, da konflikti v življenju vedno so, bodo in morajo biti prisotni. "Ne gre za to, da zmagaš, ko rešuješ konflikt, ampak da poskušaš najti dogovor z drugo stranjo." Učijo se tudi, kako prenašati frustracije. "Morda se sliši čudno ali smešno, toda ljudje včasih ne vedo, kaj so čustva. Vedo, kaj je jeza, ne vedo pa, kaj sta žalost in razočaranje. Zdi se, kot da za bolj poglobljena, kakšna sestavljena čustva še niso slišali, ker se z njimi nihče o tem do tega trenutka ni pogovarjal."

Urška Tropenauer, ki je kariero začela v šolski svetovalni službi kot psihologinja in šolska svetovalna delavka, tudi pri mladih opaža, da se s frustracijami pogosto ne znajo spopasti. "Enostavno ne prenesejo nobene frustracije in potem odreagirajo skrajno, ne da bi se zavedali, da je treba spoštovati tudi človeka na drugi strani, s katerim si v odnosu." Ko spremlja novice o pojavih mladostniškega, medvrstniškega nasilja, najprej pomisli na družine, iz katerih prihajajo nasilni otroci. "Družina je tista, ki ti položi temeljne vrednote in načine, kakšna je komunikacija med člani družine, kako se spoprijemaš s stresom, kako vstopiš v odnos z drugimi. Vse to se pozneje odraža v vrtcu, v šoli." Pri nasilnih dejanjih mladostnikov je podobno kot pri odraslih, meni: "Če bodo mislili, da so frajerji, ker so to naredili, potem se bo takšno vedenje okrepilo. Zato jim moramo vsi, ne le ravnatelji in učitelj, ampak celotna družba, predvsem pa starši, jasno sporočiti, da to ni prav in da na ta način ne bo šlo naprej. Pri čemer morajo imeti starši avtoriteto in glavno vzgojno vlogo."

Vseeno dodaja, da usod mladih, ki imajo še vse pred seboj, ne smemo zapečatiti, moramo pa jih naučiti sprejemljivega spopadanja s frustracijami in osnovnih pravil sobivanja. Tudi pri odraslih povzročiteljih nasilja pogosto opaža, da se morajo naučiti osnovnih pravil delovanja družbe. Kot na primer, da se zjutraj zbudijo, uredijo in zglasijo nekje ob dogovorjeni uri. "Potrebujejo neko strukturo, brez tega ne gre. Družba pač tako deluje, in to je edini način, da se lahko vsi počutimo varno."

Vzorce vedenja je mogoče spremeniti, in tudi če gre vse narobe, obstaja rešitev

Tropenauer vztraja, da ljudje lahko spremenimo svoje vedenjske vzorce. Če ima posameznik notranjo motivacijo, da spremeni svoje vedenje, mu to z vztrajnostjo in ob pomoči strokovnjakov lahko uspe. "Mislim, da se ljudje, ki jim v življenju to uspe, premalo pojavljajo v javnosti, v medijih. Tudi mladim bi lahko pokazali neki zgled, da v življenju, tudi če ti gre marsikaj narobe, če je v družini vse narobe ali pa v šoli, obstajajo rešitve."

Čeprav so včasih vsebine sodb, ki jih prebere in v katerih so popisana dejanja fizičnega nasilja, spolnega nasilja, zanemarjanja otrok, takšne, da se ji ob njih "obrača želodec", Tropenauer poudarja: "Vsak človek potrebuje, tudi če je bil slab in je drugim naredil nekaj slabega, podporo. Potrebuje sprejemanje." Potrebuje pohvalo in spodbudo, da je na dobri poti. Včasih je dovolj, da storilce vsaj malo motivirajo. "Nobene kršitve ni zabeležene zoper vas, kako vam je to uspelo? Vedno pri ljudeh iščemo močna in šibka področja. Izhajamo iz močnih, preko katerih preidemo na šibkosti in predelovanje, ampak človek potrebuje tudi pozitivno spodbudo." Tropenauer zato pogreša daljše obravnave obsojencev, tudi po prestani zaporni ali pogojni kazni. "Ljudem bi morali pokazati, da jih nekdo spremlja, zanje bi bila to spodbuda in hkrati občutek odgovornosti."

"Nujno je, da se s povzročitelji kaznivih dejanj ukvarjamo. Včasih v javnosti slišim, da jih je treba zapreti, grobo ravnati z njimi, v smislu, naj občutijo, kako hudo je, kar so povzročili. Verjetno se do neke točke vsi strinjamo, lahko pa se tudi sami zelo hitro znajdemo na istem/podobnem," opozarja Tropenauer. Ne nazadnje se mora družba s povzročitelji nasilnih dejanj ukvarjati zato, da se zmanjša nevarnost ponovitve takšnih dejanj in zmanjša s tem število žrtev. "Vsi zasledujemo isti cilj, tako npr. CSD, ki se ukvarja z žrtvami, kakor jaz, ki se ukvarjam s povzročitelji. Glavni skupni cilj je, da se zmanjša število žrtev."