Razstava Mejni kamni, bodeča žica, stražni stolpi in minska polja. Življenje ob okupacijskih mejah v Sloveniji, 1941–1945 prikazuje rezultate dela raziskovalcev z zgodovinske katedre Filozofske fakultete v Ljubljani, Geografskega inštituta Antona Melika ZRC Sazu, Pedagoške fakultete in Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani, ki v arhivih, na terenu in med ljudi iščejo odgovore, kje so med 2. svetovno vojno potekale meje med okupiranimi območji in kako so te vplivale na ljudi.

"Na slovenskem ozemlju je bilo med 2. svetovno vojno pet različnih tipov meja – med Nemci in Hrvati, med Nemci in Madžari, med Nemci in Italijani, med Madžari in Hrvati in med Hrvati in Italijani," razkosanost današnjega slovenskega ozemlja opiše zgodovinar Peter Mikša in doda, da raziskovalci do zdaj sploh niso imeli podatka, kje na terenu so meje dejansko potekale. Zato so se po geografskih kartah, ki so jih pripravili kolegi geografi, ki so nekdanje meje vrisali v današnje stanje, odpravili na teren in poiskali fizične ostanke v naravi.

"Ugotovili smo, da je bila najbolj strogo varovana nemška meja. Nemci so si zadali, da bodo zavzeta območja Gorenjske, Koroške in spodnje Štajerske dodali k Nemškemu rajhu in tukaj bi potekala najbolj južna meja rajha. Zato so jo strogo zavarovali s štiri metre širokimi minskimi polji, žico in štiri metre visoko ograjo. Ta je onemogočala prehod čez mejo, ki je bil mogoč samo na varovanih prehodih. Nemci so takšno mejo postavili od tromeje v Prekmurju, prek Sotle do Gadove peči, kjer je bila druga tromeja in nato prek Dolenjske, Ljubljane do visokogorja. Minirali so tudi visokogorje – prelaz Vršič, Dolič, Luknjo in ga ožičili. Glede na to, da so ti kraji še danes težje prehodni, je to res nenavadno. A celotno mejo so strogo varovali. Leta 1944 so utrdili ves ta pas s strelskimi jarki, mitralješkimi gnezdi in bunkerji, saj so pričakovali naval na svoje ozemlje," pojasnjuje Mikša izsledke raziskave.

Meje so ločile družine, spremenile vsakdan
Ostanki so torej še danes vidni v prostoru, trajno pa so zaznamovali tudi življenje ljudi ob teh mejah. Vse čiščenje mejnega pasu in postavljanje obrambnih ovir so namreč morali izvajati prisilni delavci med domačini, ki so za to morali pogosto dostaviti svoj les, dati svoje orodje. Meje so naenkrat presekale običajni vsakdan, ljudje niso mogli več v svojo cerkev, ker je bila pod drugim okupatorjem, ločile so se družine, preprečile poti na delo. Posledice vojnih razdelitev pa so čutili še leta po koncu 2. svetovne vojne. "Odstranjevati so morali mine in še leta 1951 imamo primer smrtne žrtve zaradi minske eksplozije. Travme, ki so jih te delitve pustile, lahko še danes opazimo pri tam živečih ljudeh," dodaja Mikša.

In zato so del projekta, pa tudi razstave na filozofski fakulteti, videopričevanja ljudi, ki so to razkosanje doživeli in je nanje močno vplivalo. Njihovim zgodbam lahko sledimo tudi prek družbenega omrežja Facebook, kjer jih raziskovalci redno objavljajo na strani Projekt Okupacijske meje.

Svet ograj lahko vodi le v tragedijo
In prav ti ljudje s tesnobo opazujejo, kako se zgodba z žičnato ograjo ponavlja po 75 letih. "Kjer koli v Sloveniji stanujete, lahko brez večjega napora pridete peš do enega izmed petih različnih mejnih področij, ki so usodno zaznamovala življenje naših staršev in starih staršev. Kdo je torej bolj poklican od nas, da Evropo in svet opozori na brezumnost današnjih mejnih kamnov, zastraženih meja, zaprtih mejnih prehodov, strašljivih rezilnih žic, ki so – kakšen napredek – danes nadomestile staromodne okupacijske bodeče žice," je ob tem izpostavil vodja projekta zgodovinar Božo Repe.

Prav ozaveščanju, do česa je pri nas z mejami in preprekami ob njih prihajalo med drugo svetovno vojno, je namenjena razstava, ki bo na ogled do 5. decembra. Osrednji del razstave na 12 panojih predstavlja, kako so bile meje politično in diplomatsko določene, na ogled so mejni kamni, koluti bodeče žice iz časa okupacije in ograja, ki je bila postavljena na prelazu nad Vršičem več kot 1.700 metrov visoko na tedanji italijansko-nemški meji. Za primerjavo z aktualnimi časi je ob njej postavljena tudi današnja rezilna žica z meje med Slovenijo in Hrvaško.

Meje so takrat Slovencem vzele prosto gibanje, prosto gospodarjenje s svojim premoženjem in nemalokrat tudi življenje. Ob odprtju razstave je zato dekan Filozofske fakultete Roman Kuhar poudaril, da je "svet bodečih žic in žičnatih ograj napačna pot, ki lahko vodi le v človeško tragedijo".

Novim izsledkom raziskav, dela na terenu ter pretresljivim pripovedim pričevalcev lahko sledite na Facebook strani Projekt Okupacijske meje: