Prva projekcija dokumentarca o ljubezni med Leonardom Cohenom in Marianne Ihlen je bila letošnja MMC-jeva premiera v okviru festivala Liffe.

Film si je lahko liffovsko občinstvo ogledalo danes ob 16.30 v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma pod okriljem MMC-ja. Novinarka Ana Jurc se je po koncu filma pogovarjala s prevajalcem Cohena v slovenščino, Juretom Potokarjem, in glasbenikom, kantavtorjem in pesnikom Matevžem Šaleharjem – Hamom.

V uvodu je voditeljico zanimalo, kako je Cohen s svojim mračnim trubadurstvom in otožnimi ljubezenskimi tematikami vplival na Šaleharjevo poetiko. Povedal je, da je kanadski kantavtor zanj velik junak.

Razočaran nad Cohenovo prozo in poezijo
Potokar je razložil, da je Cohena sprva spoznal prek glasbe, in navdušeno hotel prebrati njegovo poezijo. "Bil sem razočaran, ker ni nič posebnega. Če primerjamo s poezijo, ki je takrat izhajala pri nas, Dane Zajc, Gregor Strniša, Veno Taufer, je bila Cohenova veliko slabša."

Prepričal ga ni niti s prozo. "Tudi v romanih ni izjemen, vendar pa ima knjiga Lepi izgubljenci lepo napisane dele, ki sem jih z velikim užitkom prevajal." K temu je dodal, da pa je nekaj drugega v pesmih, ki jih poje. "Tam je mojster oblike, vsebine, izvedbe." Potokar je ob tem opozoril, da kanadske literature tako rekoč ni bilo do nastopa Cohena, obstajala je le "provincialna proza, ki si ni mogla predstavljati takšnega romana v slogu Joycea, ki pa seveda ni tako dober kot Joyce". Razkril je, da je bilo nekatere dele romana težko prevajati, saj mu je bil simbolni svet Cohena, pomešan z mamili, težko razumljiv.

Tudi lepi ljudje počnejo grde stvari
Pa film razkriva nekaj novega tudi cohenoslovcem, kot je Ana Jurc poimenovala strokovnjake za literaturo ikoničnega tekstopisca? Potokar je poudaril, da ga biografi običajno hagiografirajo, opisujejo na lep način. Kakor je mogoče izvedeti iz filma, pa "tudi lepi ljudje počnejo grde stvari z ljudmi, s katerimi živijo".

V filmu smo priča vseživljenjski zgodbi ljubezni med kanadskim glasbenikom in lepo Norvežanko, ki se je začela v šestdesetih letih na grškem otoku Hidra, kjer sta se spoznala med bivanjem v boemski skupnosti umetnikov, pisateljev in glasbenikov. Dokumentarni film sledi njunemu razmerju vse od zgodnjih dni v obdobju svobodne ljubezni in odprtega zakona, pa do let, ko je Cohen zaslovel po vsem svetu. Režiser Nick Broomfield, ki je leta 1968 kot dvajsetletnik tudi sam bival s protagonistoma na Hidri, nam prikaže moč navdiha, ki jo je premogla Marianne, hkrati pa opiše tragedijo, ki je bedela nad njunim razmerjem.

Njun odnos je eden izmed velikih mitov popularne glasbe – konec koncev je kanadskemu bardu služila kot navdih za nekatere njegove antologijske skladbe. V današnjem pogovoru so se tako posvetili tudi vprašanju, v kakšni meri je imela Marianne vpliv na Cohenov opus. Potokar je prepričan, da je močno vplivala na pesmi. Po njegovem mnenju mora biti človek vsaj tako vreden kot ti ali več, da te lahko navdihne. "In Marianne je izžarevala lepoto in nežnost, bila je izjemna. Take ženske so redke, tisti, ki jih najdejo, so lahko srečni."

"Pesniki ne morejo biti dobri možje"
Šalehar se je strinjal, da mora biti muza "vsaj boljša od tebe, da je lahko muza; precej drugačna mora biti, da si želiš stopiti v njeno glavo". Obenem pa je poudaril, da ni nujno, da je muza ženska. Lahko je kateri koli človek, ki te navdihuje. V filmu je izražena misel, da pesniki ne morejo biti dobri možje, kar se mu zdi resnična trditev. V povezavi s tem je Potokar citiral skladbo Joan of Arc, v kateri je Cohen zapisal in zapel: če je on ogenj, mora biti ona dim.

Poleg odnosa med žensko in moškim je osrednja tema Cohenovega opusa Bog. Potokar je dejal, da je bil pesnik in pevec zelo veren človek. Bog je bil zanj sinteza vseh višjih bitij, od budizma prek judovstva in vseh drugih religij.

"Nepozabni dokumentarec Marianne & Leonard: Ljubezenske pesmi Nicka Broomfielda je čudovit prikaz padcev in vzponov zapletenega razmerja, ki je porodilo nekaj najbolj kultnih skladb nadarjenega kantavtorja," je o filmu za The Wrap zapisal Steve Pond. "Marianne & Leonard je toliko poezija kot dokumentarec – prefinjena rapsodija, sprememba čustvenega tempa za režiserja in ganljiv portret ljubezni, ki še vedno odzvanja."