Kadar je treba diskutirati o stvaritvah etično ali moralno spornih osebnosti, pa naj gre za Woodyja Allena ali Kevina Spaceyja, nikoli ne manjka tistih, ki argumentirajo, da je "umetnost treba ločevati od človeka samega". Morda bi pričakovali, da bo v tem štabu tudi Roman Polanski, a poljski režiser, ki je zaradi posilstva že od leta 1977 na begu pred ameriškim tožilstvom, s filmom Obtožujem! namerno snubi iskanje nekakšnih domnevnih vzporednic med njegovo usodo in t. i. "primerom Dreyfus", formativnim trenutkom v politični in literarni zgodovini Francije.

Afera je do temeljev pretresla visoko francosko družbo konca 19. stoletja, v izgnanstvo prisilila velikega Émila Zolaja in celo služila kot pripovedni motiv v Proustovem Iskanju izgubljenega časa. Dobrih sto let pozneje Polanski v samovšečnem, pridigarskem tonu obuja spomin pa politično-vojaški komplot, ki je bil zrcalo antisemitizma v takratni pariški družbi. Oh, kako lahko je človeku s prenagljenimi zaključki uničiti življenje!, nam na skrajno transparenten način telegrafira Polanski in morda ob tem upa, da ne bo nihče opazil, da se on sam – za razliko od Dreyfusa – preprosto ne more sklicevati na kakršno koli nedolžnost.

Pisal se je 5. januar 1895, ko so obetavnemu oficirju Alfredu Dreyfusu (Louis Garrel) ceremonialno odvzeli čin in ga poslali v izgnanstvo na Hudičev otok, ker naj bi kot vohun predajal vojaške skrivnosti Nemčiji. Priča temu javnemu ponižanju je tudi Georges Picquart (Jean Dujardin), ki je tik zatem povišan v novega vodjo prav tiste obveščevalne službe, ki je razkrinkala Dreyfusove mahinacije. Kleč je le v tem, da informacije tudi po prijetju zlikovca še vedno kapljajo k Nemcem ...

Picquart, ki sicer tudi sam ne čuti naklonjenosti do Judov, vendarle razume dejstva pred svojim nosom: Dreyfus je bil obtožen zgolj in samo na podlagi antisemitizma; resnični vohun je Esterhazy, ki so ga celo fotografirali s šopom spornih dokumentov v roki. Resnico skuša dopovedati nadrejenim, a visokoleteči koncepti načelnosti, etičnosti in pravičnosti nimajo nobene teže proti hladnokrvnim lažem, ki ščitijo interese vpletenih.

V proceduralni drami scenarij absolutno ne bil smel biti šibka točka – a prav to se primeri projektu Obtožujem!, ki v nobenem trenutku ni kaj več kot le kronološko-informativna učna ura zgodovine, morda še vaja iz vojaško tempiranega ritma. Picquart v spominskih prebliskih sicer elegantno prehaja med preteklostjo in sedanjostjo, a ves čas po predvidenih stopničkah proti neizogibnemu spoznanju, ki ga gledalec pozna že vnaprej. (Težko se je tudi znebiti občutka, da film zviška gleda na primitivne vohunske tehnike 19. stoletja, da z rahlim porogom prikazuje mukotrpno lepljenje raztrganih zasebnih pisem in grofološke interpretacije.)

Protagonist je karikirana poosebitev moralne pokončnosti, posameznik, ki je – ne glede na svoj zasebni antisemitizem – pripravljen na boj v dobro francoske države, pa naj ta od njega terja še tako visok davek. Tak arhetipski lik je bolj podoben marmornatemu doprsnemu kipu kot pa osebnosti iz krvi in mesa. (Primerjajte ga, na primer, z likom Toma Hanksa v Spielbergovem Mostu vohunov – tam je bil pokončni borec za pravico nenehno obtežen z dvomom, iskanje resnice pa ga je v celoti pregnetlo in spremenilo.) Picquarta naj bi počlovečila nekakšna medlo izrisana romanca s poročeno žensko (Emmanuelle Seigner), a ti intimnejši prizori vsakokrat učinkujejo le kot zastranitve in nepotrebno upočasnjevanje peripetije.

Tudi dialogi imajo zgolj informativno vrednost – sicer neznansko karizmatični Jean Dujardin zlepa ne dobi prave priložnosti, da bi lahko z igro zasenčil vsaj svoje impozantne brke (enake, kot zakrivajo obraze cele garnizije). Največji približek krovni metafori sta vrstici, ki si ju izmenjata Picquart in detektiv pred kipom Apolona v Louvru: "Ni pravi. Torej je ponaredek?" – "Nikakor, to je kopija, nekaj čisto drugega." Videz in vsebina, percepcija in bistvo – definicije in opredelitve so pač v domeni tistih, ki odločajo.

Po vizualni plati se poljski režiser in njegov stalni direktor fotografije Pawel Edelman držita konvencionalnega pristopa. Vsi prizori brez izjeme in ne glede na dogajanje so oviti v odtenke umazano sive, vojaško zelene in zamolkle rdeče, pa naj bo to podpolkovnikova pisarna ali njegova spalnica. Nekakšna rumenkasta patina naj bi dogajanju vdahnila zgodovinski gravitas, kot da režiser ne bi zaupal svojim pripovedovalskim prijemom. Posamezni trenutki – na primer prizor v pariškem kabaretu – sicer čudovito oživljajo mitsko obdobje belle epoque, a jih je konec, preden bi se lahko zares naužili atmosfere.

Po skoraj komično teatralnih prizorih Dreyfusovega (ponovnega) sojenja film tik pred koncem ponudi morda svoj edini približek niansiranosti in samorefleksije. A tisto poslednje soočenje med Picquartom in Dreyfusom, v katerega se priplazi podton Picquartovega zavedanja lastne nečimrnosti in sebičnosti, je le bežen utrinek boljšega filma, ki bi se ga na to temo dalo narediti. Tako pa je Polanski s popreproščeno delitvijo na hudobce in junake v najboljšem primeru podcenjeval našo inteligenco, v najslabšem pa posnel programski film.

Ocena: 2,5.