Pred dobrima dvema desetletjema se je za trenutek sicer zazdelo, da bodo časi skoraj popolne "izolacije" kubanskega filma za vedno pozabljeni. Po svetu je namreč močno odmeval fantastičen uspeh filma Jagode in čokolada, dela nedvomno največjega mojstra kubanskega filma, Tomása Gutiérreza Alee. Tako smo lahko naslednjih nekaj let vsaj v festivalskem kontekstu videli še nekaj nadvse uspešnih kubanskih filmov, na primer Življenje je žvižganje in Suita Havana Fernanda Péreza. A z vstopom v novo tisočletje je kubanska filmska produkcija znova utonila v pozabo in tako je žal še danes, pa čeprav se vse pogosteje širijo glasovi o novi generaciji kubanskih cineastov, ki ustvarja v popolnoma drugačnih, neinstitucionalnih okvirih.

Sorodna novica Liffe praznuje 30 let in pričakuje milijontega obiskovalca

Kaj nam torej prinaša liffovska sekcija Fokus? S svojim podnaslovom, Kubanski film 60, nam sicer namiguje, da nam bo predstavila pregled vseh šestih desetletij kubanske kinematografije, ki se je rodila tako rekoč s samo revolucijo oziroma v času, ko je revolucionarna vlada prevzela oblast. A ko se poleže navdušenje, ki so ga prebudili imena v retrospektivo vključenih avtorjev in naslovi njihovih del (predvsem to seveda velja za že omenjenega Aleo in Santiaga Alvareza), se v nas prikrade povsem drugačno čustvo – skoraj razočaranje! Hitro lahko namreč ugotovimo, da se tokratni pregled sklene že konec prejšnjega stoletja, medtem ko nas z najnovejšo produkcijo sploh ne seznanja! In to kljub dejstvu, da nam je zgodovino kubanske kinematografije prišel v Ljubljano predstavit eden uspešnejših sodobnih kubanskih cineastov, Arturo Sotto.

In prav on nam je razkril tudi drugo "pomanjkljivost" tokratnega izbora. Namreč, naivno smo mu zastavili vprašanje, kakšna je bila v zgodovini kubanske kinematografije vloga vizualno osupljivega filma Soy Cuba iz leta 1964. Vedeli smo sicer, da gre za delo sovjetskega režiserja Mihaila Kalatozova, a ker gre uradno za kubansko produkcijo in ker je zgodovinsko gledano najstarejše delo retrospektive, smo bili prepričani, da mu v kontekstu kubanske filmske ustvarjalnosti pripada posebno mesto. No, močno smo se motili. Sotto se je namreč pridružil našemu čudenju, zakaj prav to delo – vsaj z zgodovinskega vidika – "odpira" tokratno retrospektivo in pojasnil: "Tudi mene je močno presenetilo, ko sem na programu zagledal ta naslov. Kubanci namreč tega filma nimamo za svojega. Čeprav je posnet na Kubi, ne predstavlja Kube. Vsaj ne tako, kot jo vidimo sami."

Pove tudi, da so takrat, na začetku 60. let, številni tuji režiserji prihajali na Kubo, saj so hoteli na lastne oči videti, kako revolucionarna oblast in cineasti z roko v roki gradijo novo družbo. V nasprotju s preostalimi državami, v katerih so oblast prevzeli komunisti in takoj hoteli nadzirati vse pore družbe, je bilo družbeno dogajanje na Kubi popolnoma drugačno: ustvarjalci so imeli povsem proste roke pri ustvarjanju in tako so, čeprav so iskreno verjeli v revolucijo in njene ideale, nekatere vidike tudi kritično obravnavali. V tem pogledu velja na primer izpostaviti eno zgodnjih del Gutierreza Alee, čudovito satiro Smrt birokrata, ki je vključena tudi v tokratni izbor. Film, ki je leta 1966 na festivalu v Karlovih Varih prejel glavno nagrado, namreč na duhovit, a zato nič manj kritičen način spregovori o pretirani birokratizaciji vladnih služb in njihovi odtujenosti od malega človeka.

Podobno idejno ost imajo tudi svojski kratki dokumentarni filmi Santiaga Alvareza, še enega izjemnega kubanskega cineasta. Kot bomo lahko videli, so to pravzaprav t. i. obzorniki oziroma filmski vestniki, prek katerih so kubansko prebivalstvo, tako mestno kot tudi kmečko, seznanjali z vsem, kar je bilo pomembnega v državi. Toda Alvarez jih je zasnoval s tako svojskim, izrazito avtorskim pristopom, da močno presegajo klasično propagandno-informativno formo in še danes veljajo za enega najsijajnejših primerov klasičnega dokumentarizma. Prav v polju dokumentarnega filma pa je bilo posneto tudi morda ključno delo v zgodovini kubanske kinematografije: to so prodorni Spomini na nerazvitost Gutierreza Alee, ki še danes veljajo za enega spomenikov te zvrsti.

Ob Aleevih in Alvarezovih filmih pa nam bo Fokus ponudil še posamezna dela avtorjev, kot sta na primer že omenjeni Fernando Perez in Manuel Octavio Gómez, čigar sijajnega dela Prvi napad z mačeto nikakor ne gre zamuditi.

A čeprav ima tokratni pregled nekako "prestrižena krila", pa nam vendarle ponudi lepo izhodišče za seznanjenje s čudovito kubansko kinematografijo, pri delih katere nas bo presenetila predvsem iskrenost, s katero so cineasti promovirali ideale revolucije. In prav zaradi te se nekatera dela še danes zdijo nadvse aktualna.

Iz oddaje Gremo v kino, ki ji lahko prisluhnete spodaj.