Djordjevićev celovečerni prvenec je požel izjemno navdušenje občinstva povsod, kjer so ga doslej prikazali – tako na svetovni premieri na rotterdamskem festivalu, pa tudi na domači premieri na Festivalu avtorskega filma v Beogradu, kjer je dobil nagrado za najboljši film in večminutni aplavz. Glavno nagrado so mu podelili tudi na motovunskem filmskem festivalu.

Dobro ga je sprejelo tudi slovensko občinstvo. Poleti je bil na programu festivala Kino Otok, ogledati pa si ga je mogoče – še nocoj do polnoči – tudi na letošnjem virtualnem ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu Liffe v sekciji Perspektive. V sklopu Liffa so ga v soboto nagradili s posebno omembo (nagrada vodomec). Žirija Liffa je film ocenila za komedijo, "čeprav se ravno ne krohotamo".

Filmska zgodba usmerja pogled v Dejana, 30-letnega devičnika, ki živi z zaščitniško mamo in zapitim očetom. Po besedah režiserja je iztočnica filma sledenje Dejanu v prizadevanju odrasti, postati samostojna osebnost, ne samo nekogaršnji sin. To v filmu sovpada z njegovim zbliževanjem s sodelavko Kaćo.

V najinem pogovoru je Djordjević med drugim povedal, zakaj je njegov film bližje pravljici kot socialni drami, na kakšen način je igralska kreacija protagonista sorodna Charlieju Chaplinu in kako so se na snemanjih v zgodbo prepletali pogovori ekipe o odraščanju generacije.

Vabljeni k branju intervjuja.

Kar trije letos odmevni srbski filmi - Ivana Grozna Ivane Mladenović, Oče Srdana Golubovića in vaš film – se dogajajo na periferiji Srbije. Ta je tako postala osrednje prizorišče brezupnih situacij s protagonisti, ki se borijo za znosnejše življenje. Vaš film se dogaja v Kragujevcu, nekoč slovitem industrijskem mestu (tovarna Zastava), ki danes deluje opustošeno, brezupno. Zakaj mislite, da je periferija nenadoma postala zanimiva za film? In kako je vplival Kragujevac, vaš rojstni kraj, na to, kakšne filme želite delati?

Ja, presenetljivo je, kako se v zadnjem času srbski film seli iz Beograda na provinco. Zanimivo je tudi, da je v tako malem mestu, kot je Kragujevac, naenkrat ogromno ljudi, ki se ukvarjajo s filmom. Sam mesta nisem izbral, sem pač od tukaj, želel pa sem snemati v domačem okolju in najti zgodbo, ki bo delovala novo in sveže v polju srbskega filma. Želel sem si, da bi bil film svetovljanski. S tem merim na to, da bi bili dialogi čim bolj naravni, da bi govorili tako, kot ljudje zares govorijo, ne izumetničeno. Veliki dramski zapleti, ki obstajajo v srbskem filmu, ne obstajajo v mestih, kot je Kragujevac – običajno se v srbskem filmu zgodba ne vrti okrog neke nepomembne stvari, kot so palačinke.

Veliko smo se ukvarjali s tem, kako veliki filmi pozabljajo na male prizore, medtem ko je ravno iz teh sestavljeno naše življenje. Hkrati pa bi bilo dolgočasno zgolj realistično prikazati Kragujevac, kakršen je. Glavni igralec Filip Đurić in jaz imava zelo rada filme režiserja Paula Thomasa Andersona, tako da sva želela delati v tem slogu. Trudila sva se, da bi dialogi ostali skrivnostni za igralca, čeprav so vsakdanji. Da ne bi bili le nekaj nam poznanega, da ne bi bile replike naravne v tem smislu že slišanega. Vse replike smo dolgo iskali, ustvarjali situacije, ki bi delovale zanimive za igralce. Veliko časa smo potrebovali za to. Iskali smo prave prizore za film, ki bi bil o Dejanu in skozi njega o vseh nas.

Velik del ekipe je bil v času snemanja star približno 30 let. Ste film zastavili kot zgodbo, ki bi zmogla izraziti občutenje generacije?

Želeli smo narediti film, ki bi bil navdihujoč za nas. Da bi nam bil všeč, če bi ga v nekem imaginarnem svetu mi ustvarjalci gledali kot gledalci. Film je za nas od začetka deloval bolj kot Andersonova Pijana ljubezen kot realistični filmi, kot so recimo celovečerci Mika Leigha.

Prizadevali ste si predvsem, da zgodbe ne bi upodabljali naturalistično, da bi se čim bolj oddaljili od žanra socialne drame?

Da, od tega sem želel pobegniti, čeprav smo snemali na revnih območjih, kjer ljudje nimajo denarja. Ampak tudi to sem hotel obrniti v repliko. Ko se denimo Dejan in mama pogovarjata o najemu stanovanja, je to videti bolj melodramatično kot socrealistično. Kot prizor iz nekega starega filma, ki bolj ustvarja pravljico kot realizem. Vsaj upam, da.

Kako to, da sta se z direktorjem fotografije Stefanom Milosavljevićem odločila za izjemno dolge, široke kadre? Nekateri prizori trajajo tudi več kot pet minut, ne da bi naredili rez.

Tudi to je bil eden od načinov, da se izognemo običajnosti, oziroma se izognemo temu, da bi film prežel socialni realizem. Če bi ta prizor s palačinkami razkadrirali, bi dobil občutek teže, neznosnosti, bližnji kadri bi na primer zajeli utrujen obraz pijanega očeta. Hkrati je tako mogoče opazovati, kako Dejanova nervoza sproža telesne odzive, ki so svojevrstna igralska kreacija, zame blizu denimo Charlieju Chaplinu. V teh trenutkih se mi zdi, da je film uspel.

Ko sem naredil poskusne fotografije in jih kazal Stefanu, se mu je zdelo, da bi bilo najbolje zadržati te prizore, čeprav ima raje razkadrirane filme, akcijske prizore. Ko sem začel komplicirati, mi je ves čas govoril: "Za to, kar ti potrebuješ za ta film, so ti dolgi nepremični kadri čisto v redu."

Film je torej nastajal ekipno? Ste se vi štirje – glavna igralca, direktor fotografije in vi – med ustvarjanjem veliko pogovarjali o lastni izkušnji poznega odraščanja? Kaj pomeni biti star 30 let in se ne počutiti odrasle? Ste pri razvijanju filma izhajali tudi iz teh pogovorov?

Absolutno. Najprej smo pogledali, kaj nam je o naši generaciji jasno – da smo sebični, in razvajeni, nezmožni sprejemati odgovornost. Potem smo se lotili tega, kar nam ni bilo tako zelo jasno – vsega, kar nas čustveno razjeda. In to nas je privlačilo. Vsi štirje smo bili zasebno v zelo slabem položaju, ko smo delali film, na snemanju je bila mučna atmosfera, a smo se nekako tudi ves čas šalili. Vprašanje, kako odrasti, kako začeti sprejemati odgovornost, je ves čas vzpostavljalo resno ozračje na snemanju. Zdaj mi je smešna resnost, s katero smo se lotevali tega vprašanja, ampak mislim, da ravno zato film stoji.

Vendar pa ga ne doživljam kot avtobiografskega, ne gledam ga, kot bi gledal sebe in svoje bližnje. Bali smo se tudi, da bi izpadlo, kot da nagovarja samo našo generacijo. Borili smo se proti temu, da bi film hotel biti hipsterski, moden, čuden in neobičajen na "kul" način. Zelo vesel sem bil, ko so se na festivalih nanj dobro odzivale različne generacije.

Film temelji na metafori izgube nedolžnosti, razdevičenja. Protagonist Dejan izgublja nedolžnost pri 30 letih. Kako ste pri tem iskali ravnotežje – da je zgodba žalostna, ampak hkrati ves čas duhovita? Da film ne postane kičast v najbolj sentimentalnih trenutkih?

Pojem razdevičenja je šel dobro z našo namero: posneti film o strahu pred odraščanjem. Bal sem se samo, da bi to izpadlo klišejsko. Bili smo zelo pozorni na to, kako bo izpadel vsak izrečen stavek. Iz scenarija smo ven metali vse, kar se je zdelo kakor koli sluzasto. Ves čas smo izhajali iz potrebe, da se igramo. Precej je bilo tudi naključne improvizacije, posebej v detajlih – tako je denimo z začetkom njunega spolnega odnosa, ko ji Dejan postavi roko na obraz. Ivana je pogosto povedala, česa ne želi reči. Bila je odločna pri odstranjevanju vsega, kar bi lahko delovalo brez veze ali pa neumno. Ni hotela okraševanja svojih replik, raje je ostala tiho, kot da bi rekla nekaj, kar zveni domišljavo.

Predvsem pa smo skozi vse to skupaj nabirali kilometrino, da bi lahko pri naslednjem filmu čutili manj negotovosti, da bi si lahko zaupali, da bo film izpadel dobro.

Film ste, če prav razumem, začeli delati kot kratkometražni, nato pa v času produkcije prešli na dolgometražnega. Kako to in kateri del filma je bil tisti, ki je obstajal na začetku, kateri je bil odločilen za nastanek filma?
Želeli smo samo posneti kar koli, bil sem že zelo nepotrpežljiv. Pravzaprav nismo zares želeli delati kratkega filma, samo tako je bilo preprostejše priti do finančne podpore Srbskega filmskega centra. Tako smo se izognili razpisnim zadevam, ki jih zahteva celovečerec. Z ekipo smo že dlje poskušali narediti dolgometražni film, in kar ni in ni uspelo. Počutili pa smo se, da kot ekipa zmoremo narediti nekaj dobrega.

Mislili smo si: "Če se kot ekipa lotimo filma, seveda ne bo izpadlo slabo." Dovolj smo imeli čakanja in se dogovorili, da posnamemo kratki film in poslali en del na filmski center. Tam so bili zelo spodbudni in nam dovolili, da snemamo naprej. Vmes smo dobili še denar od občine Kragujevac in smo lahko spet snemali naprej.

Imel sem nekaj uspeha s svojim kratkim študentskim filmom, ampak do celovečerca ni bilo preprosto priti. Dolg postopek je, preden ga lahko posnameš. Pridobiti moraš finančno podporo za razvoj scenarija, za razvoj projekta in tako naprej. Nisem želel izgubljati časa s pojasnjevanjem filma v množici razpisov. Načrt je bil, da z minimalnimi sredstvi naredimo film, ki bo dovolj dober, da nam bodo ljudje v prihodnosti zaupali in nas finančno podprli, ko bomo snemali naslednji film.

Je proces ustvarjanja prvenca odnesel nekaj negotovosti? Ste z ekipo ravno skozi artikulacijo nekaterih strahov pred odraščanjem dobili tudi več umetniške samozavesti? Je občutek ob snemanju naslednjega filma drugačen?
Spomini na snemanje so po svoje spomini na odraščanje, ker smo bili res veliko skupaj. Vendar pa je bilo na snemanjih preveč stresno, nismo se vedno prav lotili zadev. Zdaj že snemamo naslednji film, smo nekje na pol poti, a je atmosfera drugačna, ekipa je večja. Za zdaj deluje še preveč sladko, kičasto, to poskušamo zmanjšati. Strahovi so nekako manjši. Želim se premikati v smeri, ko bi delal filme, kot jih delata brata Coen – nekaj, kar nima neposredne povezave z življenjem, ampak je bolj igra, bolj fikcija, omogoča več umetniške svobode.