Osrednji lik, očeta Nikolo, igralsko upodablja Goran Bogdan, eden najprepoznavnejših hrvaških igralcev.

Golubović je scenarij deloma osnoval na resnični zgodbi, za katero je izvedel iz medijev, vendar pa poudarja, da je film razen grobe zasnove fiktiven. Prepričan je, da je filmsko ustvarjanje po resničnih dogodkih smiselno le, če film polagoma postane zgodba o nečem drugem.

Vizualno je želel s potovanjem prek Srbije prikazati kontrast med veličastnostjo narave in opustošenostjo vsega, kar je ustvaril človek. Sredi tega stopa oče na "pot očiščenja" – odločen, da v Beogradu prepriča ministrstvo za delo, da mu vrnejo otroke.

Sorodna novica Festival Poklon viziji letos predstavlja opus Srdana Golubovića

Kot nekakšen balkanski Pariz, Teksas
Celovečerec, ki ga režiser opisuje kot nekakšen balkanski Pariz, Teksas, je na letošnjem Berlinalu dobil nagrado občinstva za najboljši igrani film v festivalskem sklopu Panorama in še nagrado ekumenske žirije. Posneli so ga v srbsko-francosko-nemško-hrvaško-slovensko-bosanski koprodukciji, v Ljubljani je bil tako v soboto na programu Festivala slovenskega filma (FSF) v sekciji koprodukcijskih filmov.

Nekaj večerov pred tem pa si ga je bilo mogoče predpremierno ogledati tudi v novogoriškem Kulturnem domu v okviru filmskega festivala Poklon viziji, ki nastaja v organizaciji Kinoateljeja. Letos so Goluboviću podelili nagrado Darka Bratine in v sklopu festivalskega dogajanja v več kinih v čezmejnem prostoru med Slovenijo in Italijo predstavili njegov režijski opus. Srbski filmar je v Novi Gorici tudi vodil mojstrski tečaj za mlade filmarje.

V najinem pogovoru je Golubović med drugim govoril o tem, zakaj je zanj pri snemanju najpomembnejša intuicija, kako se razlikujeta resnica v umetnosti in vsakdanu ter na kakšen način je ukvarjanje s filmom sorodno ukvarjanju z zobobolom.

Vabljeni k branju celotnega intervjuja.

Na novogoriškem mojstrskem tečaju ste med drugim povedali, da bi bili v idealnem svetu rockzvezdnik. Poleg filmov ste režirali več videospotov, med drugim za skupini Eva Braun in Disciplina kičme, pa za Vlado Divljana ... Kako sta se prepletali ti dve veliki ljubezni, rokenrol in film?
Še posebno v 80. letih preteklega stoletja v Jugoslaviji je bil rokenrol, zame in za številne druge, najpomembnejši del življenja. Zanimiva glasbena scena, ki je nastala v času novega vala, je na neki način združevala Jugoslavijo, bila je osrednja stvar naših življenj. Vzporedno s tem se je seveda dogajal film, obstajal je in še obstaja velik filmski festival Fest, ki je bil takrat res izjemen dogodek in priložnost za nas, da si ogledamo najzanimivejše nove filme. Sledil sem obojemu, in da, želel sem se ukvarjati z glasbo, biti rockstar, ampak nisem imel talenta. Razmeroma zgodaj, nekje pri štirinajstih letih sem se nato že odločil, da se bom ukvarjal s filmsko režijo.

Prvi celovečerec Absolutnih sto ste posneli med vojno, osredotoča se na družino v času vojne v Beogradu. Tudi v novem filmu Oče je v središču družina, spet na robu preživetja, tokrat zaradi revščine. Kako to, da ste se po dvajsetih letih vrnili k tej temi, družinskim odnosom v skrajnih okoliščinah?
V filmih se vedno poskušam ukvarjati s stvarmi, ki me osebno zadevajo. Najbližje so mi družinski odnosi, skozi katere lahko pripovedujem o družbi. Glede na to, da sem prvi film posnel pri 28 letih, zdaj pa imam 48 let, se v tem slogu menjajo perspektive in leta junaka, ki ga postavljam v središče. Vedno so me zanimali običajni ljudje v neobičajnih situacijah, ljudje, ki jih družba sili v velike etične odločitve, prek katerih morajo izraziti svoj odnos do sveta. Svoje junake sem vedno želel potisniti v kot in jih postaviti v situacijo, ko izberejo nekaj, česar sicer nikoli ne bi izbrali.

Nikola, protagonist filma Oče, je ultimativno dober, etičen lik, a ga morda še bolj določa to, da ve, kaj pomeni imeti dovolj. Materialno niti za hip ne želi več, kot je nujno za preživetje. Ta nepogoltnost ga najbolj postavlja nasproti svetu, družbi, zgodovinskemu trenutku. Je bilo pomembneje pokazati njegovo nezlomljivo etično držo ali prikazati nelakomnost v času kapitalizma?
Nisem nameraval neposredno kritizirati kapitalizma. Kritika kapitalizma je v film vključena v tem smislu, da je njegova osnovna lastnost pohlep. In zagotovo sem hotel upodobiti človeka, ki je bolj skromen, kot je dober. Ki ve, kaj mu je dovolj. Na koncu filma ima materialno prav toliko, kot je imel na začetku, samo da to gleda z drugimi očmi. Spozna, da mu je v življenju dovolj to, da se vrnejo njegovi otroci in žena. Ne potrebuje več od tega.

Pohlep se mi zdi v naši družbi neverjetna stvar. Ljudje, ki so bogati, pa so še vedno daleč od najbogatejših v svetovnem merilu, ne bodo nikoli mogli zapraviti denarja, ki ga imajo. Kaj jim torej bo? Ne gre niti za vprašanje tega, koliko bi rad imel. Vedno boš hotel več, kot potrebuješ. Mislim, da trenutno ni mogoče popolnoma izstopiti iz potrošništva, vendar pa je dobro vsaj razmišljati, poskušati se zavedati, kaj ti je dovolj.

Vprašanje tega, koliko je dovolj, je posebno izraženo v prizoru pred ministrstvom, ko Nikola premražen leži na tleh in mu neznanec prinese hrano. Predvidevala sem, da bo to spodbudilo še več ljudi, da mu prinesejo hrano, ampak ste ostali pri tem: le en človek se mu odloči pomagati. Tudi v tem smislu v filmu nikoli ne prekoračite mere.
Seveda, en človek je dovolj in pomembno je, da se je prav en človek odločil pomagati. Ko smo snemali ta prizor, je bilo zanimivo, da je Goran v tem trenutku nepričakovano izbruhnil v jok. Tega ni bilo v scenariju, ampak smo pustili v filmu. Spraševali smo se, zakaj je bila to točka zloma za lik. Po eni strani je njegov jok izšel iz občutka, da vendarle obstajajo ljudje, ki mu želijo pomagati. Po drugi strani pa iz nekakšne nefilozofske, ampak intimne žalosti, ki jo je sprožila dobrota. Ob dejanju neznanca se Nikola zave, kako zares grozno je njegovo življenje. A tukaj ni nikakršnega ponižanja: ko bi nekdo naredil vse, da dobi nazaj svoje otroke, ne obstaja ponižanje, samo žalost in zavedanje, kaj vse je izgubil.

Lotiti se filma pomeni jasno zavedanje, da bo neka zgodba z vami vsaj naslednjih pet let, zahtevala bo ogromno dela, od scenarija do razpisov, še preden se bo začelo snemanje. S čim vas je zagrabila zgodba o moškem, ki se poda na pot po otroke?
Nikoli ni jasno, zakaj te neka zgodba privleče. Mislim, da mora biti to intuitivno, tako da niti sam ne veš, zakaj. Včasih je to zgodba, dogodek, ideja, ki povzroči zgodbo. Včasih pa je podoba, slika, vizualni vidik. V mojem primeru je bilo slednje. Zamislil sem si podobo človeka, ki gre peš čez vso Srbijo, kot nekakšen balkanski Pariz, Teksas. To mi je bilo privlačno.

Potem sem razmišljal o tem, kako čudovito bi bilo narediti film o človeku, ki hodi čez lepo, a popolnoma uničeno državo. Čez državo, kjer so tovarne zaprte, kjer razpada vse, kar je ustvaril človek, narava pa je prelepa. Zanimal me je kontrast med veličastnostjo narave in opustošenostjo vsega, kar je ustvaril človek. Scenarij smo začeli graditi okrog te slike. Ko te povleče in navdihne slika ali sled neke slike, je to za film najboljše. Dramska struktura pride za tem. Film je treba najprej misliti vizualno, ne pripovedno. Odločitev za to sliko je intuitivna. Težava nastane, če to naslednjih pet let ni najpomembnejša stvar na svetu zate kot režiserja.

Lik in zgodba sta se začela razvijati šele po tem, ko ste iz medijev izvedeli zgodbo o Đorđeju Joksimoviću? Se je tedaj prvič na sliko prilepila naracija?
Na enem izmed spletnih medijev sem zasledil novico o moškem, ki spi pred ministrstvom za delo v Beogradu, ker bi rad dobil nazaj svoje otroke. Odšel sem tja, da ga spoznam. Nekaj dni sem ga obiskoval in se z njim pogovarjal. V tem času se je zgodilo nekaj pomembnega zame. Bal sem se, da so njegovi motivi manipulativni, da s potovanjem poskuša vzbujati pozornost. Tedaj sem se zavedel, da je bistveno, da se mora moj lik odpraviti na pot intuitivno. Ne sme vedeti, zakaj. Noge se mu same podajo na pot. S tem je potovanje lahko katarza, pot očiščenja, pot od poraženca tranzicije do nekoga, ki si povrne dostojanstvo. In res, v zadnji sekvenci je dostojanstvo spet njegovo, ni več tisti človek, ki je gledal v tla, ampak nekdo, čigar moči se ljudje bojijo. Jasno, tako to doživlja družba, ni njegova namera, da koga prestraši. Najbolj se bojimo tistih, ki imajo dostojanstvo.

Nikola je tihi protestnik, ne govori prav veliko, ne pojasnjuje, dialoga je malo. O tem, kaj si misli o dogajanju in kaj so njegovi resnični motivi, gledalci pravzaprav težko ugibamo. Kako ste zastavili ta lik, kakšna navodila ste dali igralcu Goranu Bogdanu in koliko ste vi vedeli o njem, tem molčečem liku?
Trudili smo se ustvariti lik, ki ne sprejema odločitev, ki ga vodi izključno samo instinkt. Z Goranom sva se dogovorila, da ne bova poskušala biti pametnejša od lika. Najin dogovor je bil, da niti jaz kot režiser niti on kot igralec nikoli za trenutek z svojim delom ne komentirava lika, se nikoli ne postavljava nad junaka. Ko se človek odloča na podlagi razmisleka, je to že vrsta manipulacije.

Vedno mi je zanimivo, če filmski junaki ne vedo točno, kaj počnejo. Obstaja pa sila, ki jih potiska proti nečemu. Globoko v sebi iščejo ta občutek. To me zanima tudi zato, ker s tem gledalca postavljam v dejavno pozicijo, saj ne ve, kaj se bo zgodilo, kje bo junak končal. Film je zanimiv, če ima skrivnost, o kateri niti lik niti občinstvo ne vedo ničesar. Mislim, da je tako tudi v življenju. Gremo po poteh, za katere mislimo, da jih poznamo, a nimamo pojma. Kot bi rekel John Lennon: "Življenje je tisto, kar se zgodi, medtem ko delaš druge načrte."

Kljub nekaterim povezavam z resničnim človekom, ki se je odpravil na pot v Beograd, pa scenarij ni osnovan na resničnem dogajanju. Tudi na začetku filma ne piše, da temelji na resničnih dogodkih.
Film ne temelji na resničnosti razen grobe osnove – to je zgodba o človeku, ki mu je center za socialno delo vzel otroke, zaradi česar se je peš odpravil v Beograd. Od tega trenutka dalje je vse izmišljeno. Želel sem, da se obrnemo stran od resničnega človeka, in vsega, kar se mu je zgodilo v življenju. Kot prvo bi bilo to preveliko breme za igralca. Zato tudi nisem hotel, da bi Goran spoznal tega človeka vse do premiere. Ustvariti je moral lik po lastni predstavi človeka.

Kot drugo pa ... življenje in fikcija, to sta dve popolnoma različni zadevi. Fikcija ima lastna pravila, resničnost na filmu nastaja po drugih pravilih kot vsakodnevna stvarnost. To je drugi film, ki sem ga zasnoval po resničnih dogodkih. Prepričan sem, da je ustvarjanje filma po resničnih dogodkih smiselno le, če polagoma postane film o nečem drugem. Resničen dogodek samo zažene film. Film pa mora prinesti novo resnico, ki je poetična, umetniška. Grozovite zgodbe, ki jih slišimo vsak dan, nosijo svojo resnico, ampak to ni dovolj za umetniško resnico. To je tisto, s čimer se ukvarja vsaka umetnost – glasbena, književna, filmska. Resnica, ki jo najdemo pri velikih avtorjih, recimo Dostojevskem, Knutu Hamsunu, Houellebecqueu, je nadčasovna in nadprostorska.

Ko govorite o svojih protagonistih, poudarjate, da jih doživljate kot odseve sebe, svoje alter ege. Kot bi rekel Flaubert: "Madame Bovary, to sem jaz." Kako ste iskali povezave med sabo in tem likom, ki – vsaj po življenjskih okoliščinah in izbirah – nima neposrednih prekrivanj z vami? Je ob tem prisoten občutek, da bo lik, če boste z njim našli osebno povezavo, postal oseben tudi za gledalce?
To je še eno bistveno vprašanje umetnosti. Ukvarjal sem se z likom, ki je reven, nenehno je na robu preživetja, njegova otroka sta lačna. Kako lahko nekdo, ki predava na fakulteti, nosi dobra oblačila, živi v zaščitenem svetu, dela film o tem človeku? V tem je nekaj dvoličnega. A mislim, da bi bilo bolj dvolično, če bi šel za en mesec živet v hišo brez elektrike in vode, da bi videl, kako on živi, da bi ga razumel. Resnična dvoličnost je narediti nekaj takšnega, nato pa se vrniti v svoj varen dom, nadaljevati življenje po starem.

Ljudi poskušam razumeti, ne da bi jih podcenjeval. V likih iščem del sebe, nekaj osebnega, nekaj, kar zaboli. Ukvarjanje s filmom vedno opisujem kot ukvarjanje z zobobolom. Ko te boli zob, se ugrizneš v jezik, da bi bolj zabolelo tam, da bi prenesel bolečino. In tako je treba delati tudi filme. Pritisneš tam, kjer boli, in tedaj se lahko nekaj zgodi. Tokrat mi je bilo najtežje. Lik Nikole je bil najdlje od tega, kar poznam. Z Goranom sva veliko razmišljala, kako na pošten način vstopati v njegov svet, in ob tem ostati, kdor sva. Našla sva osebne motive in vezi, Nisva želela pametovati ali filozofirati na način, ki temu liku ne bi padel na pamet. Goranu je bilo ob tem mnogo težje kot meni, na koncu vse obvisi na igralcu – on mora narediti vlogo, poiskati vse te drobne povezave.