V interpretaciji filma Krogi gre za mladostniški par – on se odpravi študirat v mesto in v univerzitetnem središču kmalu skrivnostno izgine, ona ga gre iskat in odkrije mračno skrivnost spet najdene videokasete, ki po kampusu verižno širi smrt. Da bi odrešila svojega dragega, dekle nase prevzame urok in se odpravi po sledi srhljivih vizij, ki jo vodijo k misteriju Samare. Pa smo spet tam ...

Celovečerec Krogi je bolj poskus ponovnega zagona franšize kot nadaljevanje, kar je razumljivo, saj se je v trinajstih letih že zamenjala generacija, ki je s Krogom odkrivala bogat svet japonske žanrske produkcije. Premisa filma ostaja povsem enaka in scenaristom je uspelo celo vsebinsko smiselno vplesti videokaseto kot izvor zla, čeprav hitro presedlamo na sodobnejšo tehnologijo. Sicer pa od dela, ki ima kroženje celo v naslovu, uroboros (torej je kačo, ki žre svoj lastni rep) pa za eno izmed osrednjih prispodob, nima smisla pričakovati posebne izvirnosti. Še najbolj domiselna je pri vsem skupaj ideja, da Samarin urok preučuje poseben oddelek na fakulteti – najbrž je to lep komentar sodobnega univerzitetnega izobraževanja.

Film je za celi dve leti obtičal v poprodukciji, kar je običajno sumljiv znak, a za španskega režiserja Francisca Javierja Gutiérreza ne bi mogli reči, da je bil povsem brez navdiha. Krogi premorejo posamezne prizore, ki so tudi za tako ikonično definiran žanr, kot je grozljivka, precej vešče izpeljani, predvsem tisti, ki v ozadju nakazujejo ekonomsko propadanje ameriškega osrčja.

Večja težava je zgodba, ki jo poganjajo enodimenzionalni liki, edini igralski prvoligaš Vincent D'Onofrio pa deluje znotraj te ekipe kot karikatura.

Krogi z vsebinskim in vizualnim ponavljanjem že znane snovi povozijo ves potencial nadgradnje, ki jo zastavijo s temami od virusa zla preko maščevanja in žrtvovanja do odrešitve. In ker se film konča z namigom na ponovno rojstvo, si ne morem kaj, da ne bi za konec na plano potegnil Nietzscheja. Ta je v razdelavi svojih filozofskih konceptov obenem pisal o grozi eksistence zaradi prazne nesmiselnosti trpljenja in o večnem vračanju enakega, kar pa naj bi po njegovem sprejemali z radostjo. Film Krogi najbrž povsem nehote v paradoksu združuje obe življenjski vodili. Le radost je v tej izpeljavi vprašljiva.

Gorazd Trušnovec, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).

NAPOVEDNIK FILMA KROGI:

GREMO V KINO: