Vstop v 90. leta 20. stoletja je bil čas velikih preobratov na širšem območju Evrope. Padel je Berlinski zid, družbena gibanja so doživljala vrhunec, države so postopoma začele procese osamosvojitev od federacij. Če so se prebivalci osredotočali predvsem na dogajanje, ki je neposredno zadevalo njih same in njihov vsakdan, pa je bil pogled na dogajanje 'od zunaj' toliko razburljivejši. Miha Lampreht je kot dopisnik RTV Slovenija in nekaj časa tudi časopisa Delo vse te dogodke spremljal iz Moskve.

Kako je v tujini odmevala slovenska namera o plebiscitu in osamosvojitvi Slovenije?
Pri presoji tedanjih razmer je treba spomniti, da je bila država, iz katere sem poročal, še vedno ZSSR (Zveza sovjetskih socialističnih republik), in ne glede na t. i. baltski virus, ko so Litva, Latvija in Estonija še najodločneje pokazale svoje emancipacijske zahteve, je država še vedno obstajala kot unitarna zveza, kjer je vse vzvode oblasti še vedno imela sovjetska partija in sistem nadzora uresničevala prek represivnih organov oblasti. Ne glede na pospešek, ki sta ga dali perestrojka in glasnost. Morda bi kdo pričakoval, da bo uradna Moskva naklonila več simpatij našim osamosvojitvenim težnjam, ker je Mihail Gorbačov kot državni in partijski voditelj marca leta 1988 obiskal Jugoslavijo, tudi Ljubljano in Brdo pri Kranju, kjer je imel pogovore s slovenskim državnim in partijskim vodstvom. Gorbačova je fasciniral "socialistični laboratorij" in takratni jugoslovanski sistem in Slovenijo je označil kot "izložbeno okno socializma". Pa vendar je uradna sovjetska politika ob slovenskih osamosvojitvenih težnjah (tudi plebiscita o samostojnosti) ostala rigidna. Označevali so nas kot "separatiste", in to z negativno pojmovno konotacijo – zelo podobno kot glasnike večje samostojnosti v Litvi, Latviji in Estoniji. Mnogokrat sem tudi naključnim sogovornikom v Sovjetski zvezi moral pojasnjevati in odgovarjati na vprašanja "zakaj je Slovenija torpedirala Jugoslavijo", ki je bila v njihovih očeh neki prestižni pojem.

Kakšno je bilo vzdušje med slovenskimi izseljenci, ste morda imeli s kom kakšne stike?
Med predstavniki slovenskih podjetij so bile razprave o slovenski samostojnosti živahne, tudi razmeroma odkrite. Večina slovenskih izvoznikov je imela svoja predstavništva na sedežu Slovenijalesa. Težnja po samostojni Sloveniji se večini gospodarskih predstavnikov ni zdela problematična, bolj jih je seveda skrbelo, kako bodo svoj izvoz plasirali v pregovorno centraliziranem sistemu, kjer so veljali uvozno-izvozne kvote in barter, menjava blago za blago, in sistem kliringa, na podlagi katerega so si obračunavali storitve. Prav Slovenijales je bil nekoč tudi neformalni predstavniško-politični center oziroma zametek veleposlaništva slovenskega delovanja kot prihodnje samostojne državne entitete. Politično sta bila najbolj izpostavljena Ivan Gale, za njim pa zlasti Roman Kokalj, ki je bil tudi prvi pooblaščeni predstavnik s statusom polnomočnega slovenskega predstavnika. On je tudi veliko dobrega storil za prvi uradni sprejem, ki ga je po razpadu Sovjetske zveze ruski predsednik Boris Jelcin imel za slovenske politike – Lojzeta Peterleta, Dimitrija Rupla. Jelcin je tudi pred subjekti Ruske federacije zagovarjal tezo "vzemite toliko suverenosti, kot je lahko prenesete". V tem smislu je bil pozneje slovenski samostojnosti naklonjen tudi prvi vodja ruske diplomacije Andrej Kozirjev.

Podobni procesi so potekali tudi v Sovjetski zvezi – kako je bilo opazovati in primerjati razvoj dogodkov?
Slovenija je imela tedaj močno gospodarsko predstavništvo v Moskvi, vendar so vse uradne politično-državne povezave še vedno tekle v okviru jugoslovanskega veleposlaništva v Moskvi, ki ga je vodil sicer uglajen veleposlanik Milan Vereš. Ponedeljkovi brifingi so tekli ob tradicionalni kavi in pogovorih s tedanjimi dopisniki (Borba, Politika, Vjesnik, Delo). Svojo proaktivno vlogo je imel zlasti vodja dopisništva Tanjug, tiskovne agencije nove Jugoslavije, Šaranović. Prvi dve leti sem bil skupni dopisnik Dela in RTV Slovenija. Veleposlanik nas je občasno poklical na pogovor v t. i. gluho sobo, kjer pogovorom domnevno ni bilo mogoče prisluškovati. Debata je seveda nanesla tudi na centrifugalne sile v ZSSR-ju in vzporedno tudi na primerjave z Jugoslavijo. Vereš in zlasti srbski kolegi so ravnanje Slovenije večkrat komentirali "Eh, vi Slovenci, šta nam radite?" (Eh, Slovenci, kaj nam počnete …), ko pa sem ob priložnosti navrgel tezo, da kaže, da tudi Sovjetska zveza ne bo prav dolgo in da Jelcin nabira visoke politične obrate, mi je veleposlanik Vereš pokroviteljsko odgovoril: "E, pa neče to Gorbačov, da pusti!" (Tega pa Gorbačov ne bo dovolil).

Za vprašanje sovjetskega uradnega komentiranja dogodkov v Jugoslaviji je bil kot tiskovni predstavnik vodje diplomacije Ševardnadzeja na zunanjem ministrstvu odgovoren diplomat Vitalij Čurkin, ki je bil pozneje, do usodnega infarkta leta 2017, ruski veleposlanik v OZN-u. Njegovo (sovjetsko) stališče je bilo, da pot k samostojnosti lahko vodi v nenadzorovan razpad unitarne države in posledično do nepredvidljivih posledic. Mihail Gorbačov, ki pa ni imel razumevanja do Slobodana Miloševića, je pred razpadom ZSSR-ja sicer neuspešno poskusil organizirati srečanje voditeljev jugoslovanskih republik. Razvoj dogodkov pa je tam in tukaj vodil v dokončen razpad dveh unitarnih tvorb in sistemov. Če sem torej decembra leta 1989 šel v Moskvo iz Jugoslavije v ZSRR, sem se po letih burnega dopisniškega dela leta 1996 vrnil iz Ruske federacije v samostojno Slovenijo.