Pri pripravah na osamosvojitev Slovenije je veliko vlogo igralo tudi ustvarjanje podlage za gospodarsko in finančno samostojnost. Tudi uvedba lastnega denarja je bil projekt, ki se je resno zastavil z drugimi, javnosti vidnejšimi odločitvami. "Junija 1990 sem prosil za prve analize o možnosti uvedbe lastnega denarja. Velika večina vprašanih je menila, da je to nesmisel," je dogajanje tistega časa za MMC opisal Jože Mencinger, ki je bil do konca maja 1991 podpredsednik vlade in minister za gospodarstvo. Kljub temu so že oktobra 1990 dokončno sklenili, da gredo v uvedbo lastne valute.

Bone brez imena so za vsak primer natisnili že takoj po plebiscitu konec leta 1990, da ne bi med osamosvajanjem prišlo do pomanjkanja gotovine v obtoku. Na bone se je podpisal takratni finančni minister Marko Kranjec. "Že pred božičem 1990 so bili boni na skrivaj natisnjeni v CETIS-u, vsak član vlade je prejel primerek bankovcev. Nato se bankovci do 8. oktobra 1991 ostali v trezorjih takratne SDK," pove Mencinger.

Sorodna novica "Vsi napori uvedbe tolarja so bili poplačani s sprejetjem evra"

Priprave so torej potekale v tajnosti, saj je bila po kazenskem zakoniku Jugoslavije izdelava denarja kaznivo dejanje, se je pred desetletjem za MMC spominjal prvi guverner Banke Slovenije France Arhar. Slovenska vlada je tako v drugi polovici leta 1991 morala urediti odnose z Narodno banko Jugoslavije, bankami drugih republik, tujimi finančnimi institucijami in upniki ter dokončno rešiti vprašanje lastnega denarja. Ker je bil z Brionsko deklaracijo razglašen trimesečni moratorij na kakršne koli poteze, povezane z osamosvajanjem, se je namreč še naprej uporabljal jugoslovanski denar. A začelo ga je zmanjkovati, saj je Narodna banka Jugoslavije slovenske banke izključila iz jugoslovanskega monetarnega sistema in jih ni več oskrbovala z denarjem.

8. oktobra je moratorij prenehal veljati in že ponoči je slovenska skupščina sprejela zakon o denarni enoti Slovenije, s katerim so uvedli denarno enoto tolar in stotine.

Predlagali so poimenovanje klas, a so poslanci izglasovali tolar

O tem, kakšno ime naj nosi nova slovenska denarna enota, je bilo kar nekaj razprave. Pojavljali so se predlogi klas, krona, karant, lipa, slovenski dinar, alpin, lent, grad, liber, grant, maj, mlaj, zlat, jur, dukat, goldinar, stot, sloven. "V Banki Slovenije smo imeli dve imeni, ki sta dobili največjo podporo – karant in klasje," se je spominjal Arhar. Jože Mencinger, ki je bil do konca maja 1991 podpredsednik vlade, nato pa član Sveta Banke Slovenije, se je prav tako zavzemal za ime karant: "Sam sem se navduševal za "karant", posebno potem, ko je možnost imena "lipa", ki je nekakšno nacionalno drevo oziroma nacionalni simbol, odpadla, saj je "lipe" izdajal Hamurabi. Proti imenu "karant" so takoj protestirali Avstrijci, ki so trdili, da to kaže naše ozemeljske težnje po Koroški. Motil jih je tudi knežji kamen na bankovcu oziroma bonu."

Čeprav je posebna komisija predlagala ime klas, za njegov stoti del pa stotinka, pa so v maratonski nočni seji iz 7. na 8. oktober delegati vseh treh zborov skupščine izglasovali poimenovanje tolar in stotin.

Dušan Šešok, takratni minister za finance, je na tiskovni konferenci po nočni seji pojasnil, da so bile razprave o imenu zanimive: "Kolikor je ljudi, toliko je mnenj o imenu, in ni imena, na katerega ne bi strokovna javnost imela vrsto pripomb. Sam sem z imenom zadovoljen. A nismo našli najbolj idealnega poimenovanja v slovenskem jeziku, ki bi kazalo, da gre denar - lipa je drevo, klas je spet nekaj drugega."

Najprej gredo v obtok boni

Sledila je bliskovita akcija menjave jugoslovanskih dinarjev za novo slovensko valuto. Ker bankovci tolarjev še niso bili natisnjeni, so bili v obtok dani pripravljeni vrednostni boni. Z jugoslovanskimi dinarji so jih menjevali v razmerju 1:1, zamenjava pa je bila končana v treh dneh.

Najprej so dali v obtok bone za ena, dve, pet, deset, petdeset, sto, dvesto, petsto in tisoč enot, potem so jim dodali še bon za pet tisoč enot. Skoraj leto dni se je plačevalo s tolarjevimi predhodniki boni, nato pa so 30. septembra 1992 med ljudmi zašelesteli pravi tolarski bankovci.

Bone so tiskali v tiskarni Cetis, papir zanje pa je prišel iz Papirnice Radeče. Da tisk prve slovenske valute – bonov – ne bi bil sumljiv, niso uporabili banknotnega papirja, temveč takega kot za vstopnice sarajevskih olimpijskih iger leta 1984. Za tolarje pa se je nato uporabljal boljši papir.

Obrazi na bankovcih

Videz bankovcev je bil delo avtorjev Miljenka Licula in Zvoneta Kosovelja, portrete pomembnih osebnosti bankovce pa je izdelal slikar Rudi Španzel. V sodelovanju s Slovensko akademijo znanosti in umetnosti so za upodobitev na bankovcih izbrali Primoža Trubarja, Janeza Vajkarda Valvasorja, Jurija Vego, Riharda Jakopiča, Jakoba Gallusa, Jožeta Plečnika, Franceta Prešerna in Ivano Kobilca, pozneje še Ivana Cankarja za bankovec za deset tisoč tolarjev. Kovance, na katerih so bili upodobljeni živalski motivi, sta oblikovala Miljenko Licul in Zvone Kosovelj, modeliral pa jih je kipar Janez Boljka.

Banka Slovenije je kot prve tolarske bankovce dala v obtok bankovce za 100, 500 in 1000 tolarjev, sledili so jim še bankovci za 10 (november 1992), 20 (december 1992), 200 (februar 1993), 50 (marec 1993), 5000 (december 1993) in 10.000 tolarjev (marec 1995). Januarja 1993 so bili izdani kovanci za 1, 2, 5 tolarjev in 50 stotinov, kovanca za 10 in 20 stotinov sta v obtok prišla aprila 1993, aprila 2000 pa kovanec za 10 tolarjev.

Do leta 1994 so nato vrednostne bone postopno zamenjali za tolarske bankovce.

Kratka doba tolarja

Tečaj je bil določen pri 32 tolarjih za eno nemško marko. Sledila so dolga pogajanja o ureditvi dolžniških razmerij, ki jih je imela nekdanja Jugoslavija do tujih upnikov. Dogovor je bil sklenjen leta 1995 in potem je Slovenija dobila dostop na tuje finančne trge in zunanjo konvertibilnost tolarja. Naslednji cilj je bil vstop v evropski monetarni sistem. To je Sloveniji uspelo leta 2007 in tolar je nadomestil evro. Zamenjava je potekala po tečaju 239,6 tolarja za evro.

Če se vam doma še skriva kakšen kupček tolarskih bankovcev ali celo njihovih predhodnikov bonov in jih je preveč za spominsko zbirko, jih še vedno lahko zamenjate na Banki Slovenije. Tečaj je ostal enak. Tolarskih kovancev pa od leta 2017 ne zamenjujejo več.

Konec avgusta 2021 je skupna vrednost tolarskih bankovcev in bonov, ki so še v obtoku, znašala 31,7 milijona verov, so nam povedali na Banki Slovenije, kjer letno prejmejo za okoli 200.000 evrov tolarskih bankovcev in vrednostnih bonov. Številka se je v zadnjih 10 letih precej zmanjšala, saj je bilo na primer leta 2010 vrnjenih dobrih 960.000 evrov tolarjev, v letu 2019 220.000 evrov tolarjev, v letu 2020 pa "zgolj" še dobrih 118.000 evrov, do dodali.

Tolar je v zgodovini slovenske države imel pomembno stabilizacijsko vlogo, pa tudi visoko stopnjo zaupanja. Kako se ga spominja ekonomist in prvi minister za gospodarstvo v Demosovi vladi Jože Mencinger:

Je v tistem času v načrtih obstajala kakšna alternativa uvedbi lastnega slovenskega denarja?
Idej je bilo v popolnoma negotovih časih veliko. Konec leta 1990 smo razmišljali o uvedbi slovenskega ECU-ja, kot nekakšne obračunske enote. Zato smo celo pripravili zakon. Manj resne so bile ideje, da bi šli v skupni denar s Hrvati; zamisli sem takoj nasprotoval, zadoščala je primerjava skromnega Kučana z zapravljivim Tuđmanom, ki ga je na poti spremljal pokuševalec hrane, kar sem videl ob nekem srečanju vlad nad Novim mestom.

Ste se bali, kako bodo novo slovensko valuto sprejeli ljudje?
Niti ne. Moram povedati, da sem kot podpredsednik vlade v parlamentu od neodgovornih poslancev doživljal kritiko, ker še nimamo lastnega denarja, in veljal celo za njegovega nasprotnika. A v parlamentu ne bi bilo posebno pametno pred junijem 1991 povedati, da je denar že natisnjen. Dejansko sem bil zraven od samega začetka ideje, a tega takrat nisem mogel razlagati. V novembru 1990 sem se v Londonu srečal s predstavnikom de la Rue korporacije, ki je znana tiskarna denarja, a se takrat nisva dokončno dogovorila. Takoj po vdoru Srbije v denarni sistem pa se je ta predstavnik pojavil v Ljubljani, saj je vedel, da bo vdor odločilen; ta korporacija je nato res tiskala prave tolarje.

Predstavniki Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke so svetovali fiksiranje slovenske valute v razmerju do kakšne pomembne svetovne valute. A odločili ste se za uravnavani drseči tečaj. Kakšni so bili razmisleki ob tem?
Ideja o fiksnem tečaju, s katerim naj bi umirili inflacijo, je bila nesmiselna. Odločitev za upravljani drseči tečaj je bila gotovo najpomembnejša gospodarska odločitev tistega časa. K sreči smo bili v Banki Slovenije dovolj močni, da smo se uprli vladi in Sachsu oziroma njihovi ideji o fiksnem tečaju, ki so jo pozneje celo spremenili v enako neprimerni čisti drseči tečaj.

Kakšne misli ali občutki vas po vsem tem času spremljajo ob omembi tolarjev?
Po resnici povedano, sem na svoje delo pri uvedbi tolarja v kratkem času, ko sem bil podpredsednik vlade in pozneje član Sveta BS, ponosen. Treba pa je priznati, da smo pri vsem imeli veliko sreče. S političnega oziroma vojaškega vidika je bilo najpomembneje, da nam Hrvati junija 1991 niso prišli pomagat, saj se v tem primeru JLA ne bi mogla umakniti, človeška cena osamosvojitve pa bi bila mnogo večja. Podobno srečo smo imeli na gospodarskem področju, saj je Slovenija kar hitro in še kar uspešno nadomestila izgubo jugoslovanskega trga. Uspešno. Sam sem se na primer najbolj bal pomanjkanja deviz, a zakon o privatizaciji stanovanj in sprostitev trga deviznih sredstev poleti 1990 sta v bančni sistem in pod blazine državljanov prinesla ogromno tujega denarja. Tako smo se v BS-u ukvarjali s presežki, in ne s pomanjkanjem deviz; na trgu smo odkupovali tujo valuto, tako da smo vzdrževali realni tečaj tolarja nespremenjen vse do sprejetja evra. Tolar pa je počasi celo kot merilo vrednosti nadomeščal nemško marko, a pri velikih nakupih, na primer stanovanj ali hiš, je to ostala marka. Seveda je razumljivo, da je bilo njegovo denarno področje majhno – z njim si morda lahko kupoval v Trstu ali v Celovcu, dalj pa ne.