Filmska režiserka Petra Seliškar je o režiserkah na ustvarjalni poti razmišljala na okrogli mizi, ki je potekala v ponedeljek v Cankarjevem domu. Odvila se je v okviru strokovnega dogodka, ki so ga pripravili v sklopu spremljevalnega programa festivala Liffe v soorganizaciji s Slovenskim filmskim centrom (SFC) in Društvom slovenskih režiserjev (DSR).

Filmsko dopoldne je prepletlo analize zastopanosti žensk v slovenski filmski produkciji, na filmskih festivalih in na filmskih delavnicah, predstavitve novih filmov slovenskih režiserk, ter okrogli mizi s slovenskimi in tujimi filmarkami, kjer so se soočili razmisleki o tem, kaj pomeni biti filmska ustvarjalka. "Režiserke bomo enakopravne, ko bomo ocenjene po umetnosti in ne po tem, ali imamo moda," je denimo prepričana turška režiserka Leyla Yilmaz. Vprašanje, ki ga ne bi smeli zanemariti, pa je po mnenju Sonje Prosenc med drugim to, kdo ima “nadzor” nad reprezentacijo ženske v filmu.

Prva ženska podpisa v slovenskem filmu šele leta 2002

"Dejstvo, mimo katerega ne moremo, je, da slovenska filmska produkcija v jugoslovanskem obdobju ni ustvarila filmske režiserke. S samostojno Slovenijo šele leta 2002 dobimo prva ženska podpisa dveh celovečernih igranih filmov − režiserk Maje Weiss (Varuh meje) ter Hanne Slak (Slepa pega)," je v uvodu spomnila Nika Gričar, zunanja strokovna sodelavka SFC-ja.

Raziskovala je, kaj so t. i. mehki ukrepi spodbujanja uravnotežene zastopanosti obeh spolov prinesli v nacionalno filmsko produkcijo. Kot je pojasnila, so do leta 2018 ugotavljali zanemarljivo zastopanost žensk v nacionalnem filmskem programu, danes, tri leta pozneje, pa so ženske vedno bolj uravnoteženo zastopane, predvsem kot režiserke prvencev, televizijskih filmov, kratkih filmov in kot scenaristke. Trenutno sedem režiserk razvija svoje celovečerne filme. "Pereč problem pa še zmeraj ostaja nizko število igranih celovečernih filmov režiserk, ki nastanejo kot drugi, tretji, četrti film oziroma, kako naj režiserke iz prvenca ustvarijo stabilno filmsko kariero, kar pa ob nizkem državnem proračunu za slovenske filme ostaja tudi pereč problem naših režiserjev," je dejala.

Znotraj nacionalnega filmskega programa (1995–2020) je bilo podprtih 23 celovečernih filmov režiserk, kar predstavlja le 13 odstotkov vseh sofinanciranih celovečernih filmov. S tem odstotkom Slovenija ostaja država pod evropskim povprečnim deležem (18 odstotkov) za razliko od držav Nizozemske, Švedske, Latvije, Norveške, Avstrije, Finske, Danske, Nemčije in Hrvaške, ki so nad evropskim povprečnim deležem.

Delež režiserk z 11 odstotkov leta 2010 na 16 odstotkov leta 2020

Delež celovečernih filmov režiserk se je zvišal z 11 odstotkov leta 2010 na 16 odstotkov leta 2020. Prav tako sta bila v letih 2018, 2019, 2020 vsako leto podprta dva celovečerna filma režiserk, od tega so štirje prvenci. Od leta 2011 je Slovenski filmski center podprl štirinajst celovečernih filmov režiserk. Več kot polovica je prvencev.

Kot opisujejo na SFC-ju, trenutno režiserke razvijajo sedem novih celovečernih filmov in štiri kratke filme. Tri celovečerne prvence režiserk ustvarjajo Rahela Jagrič Pirc, Maja Doroteja Prelog in Sara Kern, tri celovečerne dokumentarne Petra Seliškar, Haidy Kancler in Maja Weiss, en celovečerni igrani Sonja Prosenc, dva kratka igrana Barbara Zemljič in Gaja Möderndorfer, dva kratka animirana Lea Vučko in Zarja Menart, dva kratka animirani pa sta že bila predstavljen na letošnjem 24. Festivalu slovenskega filma – Babičino seksualno življenje Urške Djukić in Sestre Katarine Rešek-Kukle.

Za obdobje med letoma 2018 in 2020 ugotavljajo, da je doprineslo k bolj uravnoteženi zastopanosti spolov, predvsem pa je opazna izenačitev stopnje uspešnosti avtorjev in avtoric na nekaterih nacionalnih programih, ki jih financira SFC – to so kratki film, razvoj scenarija in razvoj projektov,– kjer je bila v obdobju med letoma 2011 in 2017 stopnja uspešnosti filmskih ustvarjalk nižja od filmskih ustvarjalcev.

Festival Liffe ne odstopa dosti od standardov v slovenski in evropski kinematografiji, 29 odstotkov celovečernih filmov na letošnjem festivalu je delo režiserk, pa je v svoji predstavitvi poudaril programski direktor Liffa Simon Popek.

Sorodna novica Režiserka Urša Menart: Hlapčevska miselnost mi ni ravno blizu

Kot pravi, se je sam angažiral, da je v tekmovalnem programu polovica filmov, ki so jih režirale ženske. Poudaril je tudi, da sta cansko zlato palmo in beneškega zlatega leva letos dobili režiserki. To sta filma Titan Julie Ducournau in Dogodek Audrey Diwan. Oba sta na ogled tudi na letošnjem Liffu. "Obe sta francoski avtorici, kar ni naključje, ampak kaže na razvitost francoske kinematografije, ki je paradni konj svetovnega filma." Julie Ducournau je šele druga režiserka z zlato palmo. Obenem je spomnil, da sta tudi vesno za najboljši film doslej dobila le dva slovenska filma ženskih avtoric, to sta Prasica, slabšalni izraz za žensko Tijane Zinajić in Ne bom več luzerka Urše Menart.

Kot je še dejal, ga trenutno navdušujejo kosovske režiserke, tako da že razmišlja, da bi bil prihodnje leto v Liffovem Fokusu prav kosovski film.

Scenarnice se je doslej udeležilo 57 odstotkov scenaristk

Matevž Luzar, režiser in predsednik DSR-ja, je v nadaljevanju predstavil dve delavnici, povezani z razvojem filma. To sta Scenarnica in Dokumentarnica. Prva je namenjena razvoju celovečernih igranih filmov, drugo pa razvoju dokumentarnih filmov.

Sorodna novica Avtoportret: 59 sekund z Izo Strehar

Scenarnica, ki jo pripravljajo že šest let, vsako leto dobi približno 30 prijav, med katerimi nato izberejo šest do osem projektov, ki jih razvijajo od ideje do prve verzije scenarija. Doslej se je je udeležilo 57 odstotkov scenaristk. Scenarnica se je izkazala za izjemno uspešno, med drugim sta se je udeležili Iza Strehar s scenarijem za zmagovalni film letošnjega FSF-ja, Prasica, slabšalni izraz za žensko, in Saša Eržen s scenarijem za film Kapa, ki je prvi slovenski otroški božični film in bo na ogled prihodnje leto. Tudi film Inventura Darka Sinka, ki ga je mogoče videti na Liffu, je scenaristično nastajal na tej delavnici.

Na prvi Dokumentarnici, ki poteka od septembra 2021 do januarja 2022, pa je udeležba režiserjev in režiserk 50:50, je še opisal Luzar.

V drugem delu se je dogodek prelevil v pogovor med štirimi slovenskimi režiserkami, ki so v uvodu predstavile svoje nove, še ne prikazane filme, od katerih so nekateri še v nastajanju. Pogovor je povezovala režiserka Simona Jerala.

Sonja Prosenc je predstavila celovečerni igrani film Odrešitev, Petra Seliškar je govorila o celovečernem dokumentarcu Telo, Rahela Jagrič Pirc je predstavila celovečerni igrani prvenec Vesolje med nami, Maja Doroteja Prelog pa celovečerni dokumentarni prvenec Cent'anni.

Rahela Jagrič Pirc je premierno pokazala napovednik za mladinski film, v katerem zapuščen observatorij združi slepega astronoma Hermana in najstnika Tobija. V njem se spustimo v misteriozni svet odkrivanja vesolja, kjer glavni protagonist spozna, da lahko določene zakonitosti iz vesolja apliciramo tudi v naše vsakdanje življenje in medsebojne odnose. Film so dokončali pred tremi tedni, spomladi pa začne s kino distribucijo v Sloveniji.

Maja Doroteja Prelog je posnela dokumentarec o kolesarski poti po poteh Giro d’Italia, ki jo je njen partner prevozil po dvoletnem boju z levkemijo. Kot je dejala, je to tudi film o tem, kako ostati normalen po tako težki izkušnji. Trenutno je dokumentarec v postprodukciji, končujejo z montažo.

Petra Seliškar je prikazala pet minut iz filma, ki spremlja protagonistko Urško in njen 20 let trajajoč boj z avtoimuno boleznijo. Po besedah režiserke spada film med t. i. time lapse dokumentarne filme, torej takšne, ki nastajajo v dolgem časovnem obdobju. Ob tem je poudarila, da bi bilo smiselno omogočiti večkratno financiranje razvoja istega filma, – posebno, če ta nastaja 20 let –, ker bi s tem dobili možnost, "da filmi dozorijo, da so lahko boljši, bolj kompaktni."

Novi film Sonje Prosenc bo črna komična drama, začela pa ga je snovati na Norveškem med postprodukcijo svojega prejšnjega filma Zgodovina ljubezni. Kot pravi sama, je zato v filmu prisoten nordijski črn humor. V njem raziskuje, kaj se zgodi z na videz idealno družino, ko se vanjo vključi tujec in razkrije njene disfukcionalnosti. Snemati začnejo v letu 2022.

Petra Seliškar je v pogovoru o ustvarjalni poti režiserk med drugim poudarila, da so režiserke plačane manj od režiserjev. "Budžeti so nižji, honorarji so nižji."

Sorodna novica Filmsko življenje filmske družine Ferro-Seliškar

"Rojevamo, smo težavne in z mislimi drugje, in mislim, da je v tem tudi veliko dobrega," je še dejala in poudarila, da mora imeti režiserka za seboj "tovarno ljudi, ki stojijo za tabo. Sama ne moreš ničesar. Potrebuješ ekipo, ki diha s tabo. Še posebno, da imaš lahko obenem še družinsko življenje, ne da bi bilo družina zafrustrirana zaradi tvoje ambicije. Če bi bila moški, bi samo delala," je dejala. V zvezi z budžeti za filmsko produkcijo bi se ji zdelo smiselno, da bi bilo mogoče med stroške vključiti tudi varovanje otrok v času snemanj, ki lahko trajajo več mesecev.

"V dokumentaristiki je več enakopravnosti"

Je pa dejala tudi, da je v dokumentaristiki več enakopravnosti, in sicer zato, ker gre za manjše budžete in daljša snemanja. "Kot ustvarjalka dokumentarnih filmov se redko srečujem z neenakostjo spolov. Veliko žensk ustvarja dokumentarne filme. Morda zato, ker je pri dokumentarnih filmih manj denarja in več dela, zaradi česar se je z njimi težje ukvarjati. Ženske dobro opravljajo zahtevna ustvarjalna dela. Morda moški na splošno veljajo za bolj pragmatične, saj filmske ustvarjalke pogosto potrebujemo več časa, da izrazimo svoje mnenje. Na koncu resnično šteje samo dober film. Vendar režiserke pogosto nimajo dovolj možnosti in časa. Ženske morajo sprejemati težke odločitve, zlasti ko gre za film in družino, kar je pogosto zelo obremenjujoče."

Sonja Prosenc, sicer podpredsednica DSR-ja, je povedala, da med snemanjem nikoli ne razmišlja o tem, da snema kot ženska, in da jo je tudi močno presenetila seksistična opazka enega od sodelavcev na snemanju filma Zgodovina ljubezni. Kot pravi, se šele po tem, kako z njo ravnajo, zave, da je "ženska režiserka", pri njej sami pa spol ni ključen za to, kaj in kako ustvarja.

Sorodna novica V Zlatem albumu evropskih režiserk tudi Sonja Prosenc

Vse štiri so se strinjale, da bi morala biti zastopanost žensk v programskih komisijah za financiranje filmov enakovredna z moškimi, da ne prihaja do "nezavedno pristranskega odločanja pri ocenjevanju projektov." To bi bil po njihovem mnenju eden od mehkejših ukrepov k bolj enakovredni zastopanosti žensk v filmskem sektorju. Več žensk v komisijah pa samo po sebi ne pomeni več režiserk, saj je to, kaj doživljajo kot kvalitetno, nastalo v zgodovini, ki so jo krojili moški ustvarjalci. Znotraj tega je navzoča indoktrinacija, ki določa, kako gledamo filme. Obenem so poudarile tudi to, da večje število producentk ne pomeni avtomatično večjega števila režiserk.

"Vprašanje žensk v filmu se po navadi nanaša na zastopanost v številkah, naj bo to prisotnost žensk na strani “gate-keeperjev”, ki izbirajo projekte za razvoj, produkcijo in v končni fazi za festivale in distribucijo, ali na drugi strani v številu filmov ustvarjalk, ki jih prej omenjeni odločevalci spustijo skozi svoje sito. Vprašanji, ki ju ob tem ne bi smeli zanemariti pa se nanašata na inkluzivnost različnih pogledov kot enakovrednih, in na to, kdo ima “nadzor” nad reprezentacijo ženske v filmu. Se pa veselim časov, ko se nam o tem ne bo treba več pogovarjati," je komentirala Sonja Prosenc.

Tretji del dogodka so posvetili vprašanju, kako je ustvarjati kot režiserka v Sloveniji in tudi drugih državah. Ob Sonji Prosenc in Petri Seliškar sta bili sogovornici še scenaristka Zsófia Ruttkay iz Madžarske in režiserka Leyla Yilmaz iz Turčije. Obe sta članici žirije za nagrado vodomec na letošnjem Liffu, ki jo podelijo filmu iz sklopa Perspektive (filmi novih avtorjev).

"Po najnovejšem indeksu Evropskega inštituta za enakost spolov je Madžarska na 26. mestu med 27 državami Unije. To najbolje opiše položaj žensk na Madžarskem. Kljub vsemu smo imeli v filmski industriji od osemdesetih let prejšnjega stoletja zelo uspešne avtorice, kot so Márta Mészáros, Zsuzsa Böszörményi in Ildikó Szabó, v današnjem času pa Ildikó Enyedi in Lili Horváth ter predstavnico najmlajše generacije Hajni Kiss, če omenim le nekaj imen s področja igranega filma. V dokumentarnih ali animiranih filmih imajo danes avtorice še večjo vlogo," je opisala Zsófia Ruttkay.

V madžarski kulturi je po njenih besedah tradicija sprejemanja zelo uveljavljena in kot scenaristka se ni nikoli počutila v slabšem položaju zaradi svojega spola. "Resnici na ljubo si nikoli nisem prizadevala za članstvo v kakšnem odboru ali komisiji – kot ženski bi mi bilo namreč zelo težko igrati vlogo v kulturni politiki. To sicer ni nemogoče, vendar bi mi odvzelo energijo, ki bi jo sicer posvetila ustvarjanju zgodb in filmov."

“Spol” je na Madžarskem zdaj skoraj prepovedana beseda

Vendar pa pogosto občuti pomanjkljivosti svojega načina razmišljanja, zlasti v zadnjih desetih ali petnajstih letih. Težav pri iskanju finančnih sredstev in možnosti za ustvarjanje tehtnih in politično neodvisnih vsebin – zlasti o vprašanjih spola – nimajo le ustvarjalke filmov, temveč tudi ustvarjalci. “Spol” je, kot pravi, na Madžarskem zdaj skoraj prepovedana beseda, kar preprečuje kakršne koli vsebinske razprave o nujnih vprašanjih 21. stoletja. Tuji sogovornici sta izpostavili, da je možnost ustvarjanja na Madžarskem in v Turčiji odvisna predvsem od politične pripadnosti. Kot je dejala Zsófia Ruttkay, na Madžarskem trenutno delujeta le dva producenta, ki dobivata državno financiranje projektov.

"Kot režiserka se sprašujem, zakaj vsi zapisi o mojih filmih govorijo o meni kot o “ženski režiserki”, medtem ko režiserjem nihče ne reče, da so “moški režiserji”, ampak preprosto “režiserji”. Filmska industrija je že dolgo zelo neenakopravna in nepravična. Režiserke bomo resnično enakopravne, šele ko nas bodo ocenjevali po umetnosti in ne po tem, ali imamo moda," pa je prepričana Leyla Yilmaz.