Zgodovina ljubezni je na čisto vsebinski ravni "portret ljudi, ki ne morejo ali ne znajo najti poti drug k drugemu v trenutku, ko se soočajo z izgubo ljubljene osebe". Drugače povedano: Iva (Doroteja Nadrah) je v neposrednem zatišju po nepričakovani, nenadni smrti svoje mame v otopelem šoku. Njeno soočanje z neizprosno novo resničnostjo samo še zaplete spoznanje, da je imela pokojnica očitno tudi skrivno življenje, o katerem njeni trije otroci niso vedeli ničesar. Doroteja v svoji bolečini vso pozornost usmeri na norveškega dirigenta, s katerim je mama, klasična glasbenica, sodelovala.

A naj ta sinopsis nikogar ne zavede: Zgodovina ljubezni ni detektivka, ki bi gledalca pošiljala na lov za namigi o tem, kaj natančno se je mami zgodilo in kako globok je bil njen odnos z dirigentom. Narativnost se umika senzorični "govorici", močni vizualni komponenti, ki je neločljivo povezana tudi z zvočno sliko filma. Če boste po ogledu filma najprej komentirali fotografijo, prav gotovo ne boste prvi. "Ljudje najlažje govorijo o tem, kar je najbolj oprijemljivo," ugotavlja Sonja Prosenc, ki je film režirala in zanj napisala scenarij. "Pri mainstreamovskih oz. konvencionalnih filmih je to po navadi zgodba, saj taki filmi po navadi ilustrirajo neko pripoved. Pri našem filmu so enako pomembni in enako močni vsi elementi: igra, zvok, ki smo ga delali pol leta, tako kot montažo slike, ter seveda fotografija. Če katerega koli od njih odstranimo, film ne bi funkcioniral. Od vseh teh vidikov je najbolj oprijemljiva stvar fotografija, zato ljudje seveda o njej največ govorijo. Meni je te pristop neprimerljivo bližje in bi mi bilo verjetno veliko težje pisati bolj "literaren" scenarij. Blizu mi je pripovedovanje s podobo, z zvokom in z glasbo, ne pa neposredno oz. z besedo."

Njen stalni sodelavec in partner Mitja Ličen, ki ima za to fotografijo zasluge, komentira s silno skromnostjo: "Vedno rečem, da sem rad "zrežiran" - če ima film dobro režijo, ni ostalo noben problem. Tako kot igralci tudi jaz potrebujem usmeritev."

Voda kot simbol fluidnosti spomina
Vizualno podobo filma v glavnem opredeljuje motiv vode, ki je v večini prizorov - ne samo zato, ker je Iva plavalka, ampak ker se katarzični razplet zgodbe odvije na rečnem bregu. "Voda je definirala teksturo celega filma, tudi v načinu pripovedovanja, ki ga ne bi označila kot preskakovanje med sedanjostjo in preteklostjo, ampak bolj kot vijuganje misli in spominov, pri čemer niti ne veš natančno, kaj je spomin in kaj se dogaja v tistem trenutku. Gre za vmesni svet, ki je ujet med vdih v prvem kadru filma in izdih na samem koncu."

Prva ideja za film o tem, kako se spoprijemati z izgubo v luči novih spoznanj o osebi, ki je umrla, se je rodila že pred leti, še preden sta Sonja Prosenc in Mitja Ličen napisala scenarij za Drevo, nagrajevani celovečerec, ki ga danes poznamo kot njun dolgometražni prvenec. "Med snemanjem Drevesa sva se z Mitjo spopadla s hudo čustveno preizkušnjo, izgubo bližnje osebe, o čemer takrat javno nisva govorila. Sva pa čutila, da se od naju pričakuje, da bova dobro razpoložena in prijetna za okolico, čeprav sva se spoprijemala z nečim hudim." Ob spominu na to obdobje sta oba ustvarjalca še vedno vidno pretresena.

Umetniški film je paradni "izvozni produkt"
Po premierni slovenski projekciji na portoroškem festivalu, kjer filme praviloma spremljata samo novinarska in filmska srenja, je režiserka priznala, da je v preteklosti kdaj "čutila skoraj potrebo, da bi se opravičila, ker dela filme za ožjo publiko". Slovenska industrija seveda potrebuje oboje, poudari naslednji dan, tako komercialni kot umetniški film. "Ljudje, ki delamo v kulturi, smo pogosto predstavljeni kot zažiralci države, od nas pa se posledično zahteva, naj snemamo filme, ki bodo imeli ogromno gledalcev. Če delaš film, ki je namenjen bolj zahtevni publiki, imaš pri sebi včasih občutek, da tak projekt sploh ni upravičen do realizacije. Ko sem to svojo slabo vest omenila odločevalcem iz Eurimagesa, so mi odvrnili, da naj niti slučajno ne razmišljam na tak način, češ da iščejo ravno take filme. Umetniški filmi navdihujejo mainstream; zaradi njih je mainstream boljši."

Obstaja tudi pogosto spregledan argument, zakaj obisk v kinematografih ni edino zveličavno merilo uspeha filma. "Filmi, ki imajo v Sloveniji veliko gledalcev - na primer 75 ali 80 tisoč - so praviloma zgolj lokalno zanimivi filmi; zunaj meja naše države ne apelirajo na nikogar. Če slovenska politika za svojo prioriteto ves čas postavlja izvoz, so v filmskem sektorju izvozni produkt ravno umetniški filmi. Filmi, ki imajo dom sto tisoč gledalcev, so obenem filmi, ki obračajo denar samo znotraj Slovenije, medtem ko umetniške koprodukcije prinašajo ogromno denarja v Slovenijo. Ekonomsko so v tem smislu bolj produktivni."

Odprta vrata na skandinavski trg
Pri tem je treba povedati, da je Zgodovina ljubezni nastala v koprodukciji z Italijo in predvsem z Norveško, kar je svojevrsten novum v domači industriji. To na prvi pogled pojasni, zakaj je lik dirigenta, na katerega Iva po mamini smrti usmeri vso svojo pozornost, ravno Norvežan. A v resnici je bilo scenaristki že od samega začetka jasno, da bo igralca iskala v tujini. "Hotela sem, da bi bila izguba res edina stvar, ki je dirigentu in Ivi skupna. Dirigent je kot nekakšen vesoljec, ki se pojavi v njenem življenju; druži ju samo ljubezen do iste osebe. Dejansko sem že med pisanjem scenarija imela v mislih, da je njegov lik iz neke skandinavske države, ne nujno Norveške. Glede na to, da je bil film koprodukcija z Norveško, je seveda na koncu pristalo pri tem."

Producent Rok Sečen se spominja, kako so poklicali ravno Kristofferja Jonerja, igralca, ki ima majhno vlogo tudi v najnovejši Misiji: Nemogoče, pred tem pa smo ga med drugim lahko videli tudi v Iñárritujevem Povratniku in liffovskem Dekletu na poziv. "Na producentski akademiji EAVE sem spoznal kolega Jarla Bjørknesa. Ko je prebral scenarij in videl kratki napovednik, ki smo ga posneli za potrebe financiranja in ga naslovili "Meet Iva" (Spoznajte Ivo), nam je poslal simpatičen email: Spoznajte Erika. V njem nam je predstavil igralca Kristofferja Jonerja, ki se mu je zdel idealen za vlogo. Leta 2016 smo se srečali v Locarnu ter organizirali testno snemanje z Dorotejo in Kristofferjem, da bi videli, če se igralsko ujameta. Vse ostalo je bilo le še - na srečo uspešno - prijavljanje na razpis norveškega sklada. V zvezi s financiranjem nismo imeli nikjer nobenih težav, niti s skladom Eurimages; vse je potekalo zelo organsko, naravno."

Usodni "koncert za giljotino"
Skladbo Concert for guillotine and tired history, ki se v filmu pojavlja kot leitmotiv, je Kristoffer z dirigentom Filharmoničnega orkestra vadil več mesecev, ker si je želel orkestru zares dirigirati - ne pa samo igrati, da dirigira. Vsaj slovenski gledalci bodo skladbo najbrž prepoznali kot glasbo dua Silence, ki je pred leti nastala za Pandurjevo predstavo Barocco in takrat izšla na pripadajočem albumu The Passion of the Cold.

Za zgoraj omenjeni napovednik, ki je nastal kako leto in pol pred začetkom uradnega snemanja, je Prosenčeva namreč uporabila dve pesmi dua Silence. "Hladnik in Benko sta bila nad videnim celo tako zelo navdušena, da sta mi bila pripravljena v uporabo odstopiti disk z doslej neuporabljeno glasbo, ki bi ga lahko uporabila za kateri koli svoj film. Od tistega trenutka naprej sta bila aktivno vključena v nastajanje filma, čeprav je njuna glasba, ki jo slišimo v filmu, obstajala že prej. Skladbo smo za film z orkestrom posneli na Norveškem, pri čemer je sodeloval pianist Igor Vinčetič, saj je klavirski del res zapleten in ni zapisan v partituri."

Slovenska distribucija v marcu
V slovenske kinematografe Zgodovina ljubezni prihaja v marcu naslednjega leta, do takrat pa jo seveda čaka še festivalska turneja (Sečen pove, da je potrjeno sodelovanje že na vsaj desetih festivalih). Ekipa obljublja odmevnejšo promocijo oziroma premiero, češ da si projekt zasluži "malce drugačen" promocijski pristop, ki bo bližje umetnosti kot zabavi.