Film Posledice pred gledalcem brez moraliziranja ali pedagogike razgrne življenje 18-letnega Andreja (Matej Zemljič), ki sta ga resignirana starša po resnem incidentu z zakonom predala v varstvo vzgojnemu zavodu. Vase zaprti, globoko osamljeni Andrej hitro ugotovi, da si bo moral v novem okolju svoj položaj šele izboriti. Ta bo odvisen predvsem od tega, kako bo shajal z Željkom (Timon Šturbej), izjemno jeznim in agresivnim vrstnikom, ki se je v zavodu očitno vzpostavil kot vodja, in z Željkovim pribočnikom Nikom (Gašper Markun). Izkaže se, da mu je "Žele" sicer res pripravljen zagotoviti zaščito, a vsako tako pajdašenje je dvorezen meč oz. bližnjica do resničnega kriminala. Štante nazorno pokaže, da v svetu nasilja ni nedolžnih akterjev, saj tudi zlorabljane žrtve v tem začaranem krogu prej ali slej zavzamejo mesta storilcev.

Utrli so si pot na ameriški trg
Štante je posnel scenaristično, režijsko in igralsko izjemno močen film, v katerem blestijo predvsem študenti oz. že diplomirani igralci Matej Zemljič, Timon Šturbej in Gašper Markun. Posledice odpirajo nove teme in prostore razmisleka v slovenskem filmu, številni pozitivni odzivi na prestižnem torontskem festivalu pa pričajo tudi o tem, da celovečerec presega okvire zgolj specifičnega okolja, v katerem je nastal. (Distribucijske pravice za Severno Ameriko so bile že odkupljene, poroča portal ScreenDaily, kar pomeni, da bodo Posledice na ameriškem trgu v letu 2019 dobile distribucijo v kinematografih ter digitalno izdajo.)

Vsi se spreminjamo v svoje starše
Posledice, besedica, ki kot senca visi nad zgodbo, izzveni skoraj ironično: tako vzgojitelji v zavodu kot starši fantom grozijo z nekakšnimi vzgojnimi, represivnimi "posledicami", do katerih seveda nikoli ne pride. Štante ilustrira prepad in nerazumevanje med generacijami; težko je spregledati svetohlinskost družbe, ki vije roke nad neukrotljivimi mladostniki, obenem pa ne sprejema odgovornosti, da so tudi odklonski posamezniki produkt okolja, v katerem so odraščali. "Vedno znova smo priča generacijskemu preobratu: počasi se spreminjamo v svoje starše in začnemo obsojati tudi stvari, ki smo jih sami počeli v mlajših letih. Še posebej generacije pred nami postajajo z leti vse bolj konservativne. Na ta način izgubiš stik z lastnim otrokom. A če je v družini zadostna mera sprejemanja mladostnika, ni nujno, da se bo z njim v najobčutljivejšem obdobju zgodilo kaj slabega, da bo odplaval z začrtane poti."

Na ravni zgodbe se je zavestno zoperstavil pogostemu stereotipu, da problematični otroci praviloma izhajajo iz socialno ogroženih družin: Matej je podmladek najbolj tipične družine srednjega razreda, ki ni obremenjena s težo alkoholizma ali družinskega nasilja. "Ne bom trdil, da številni težavni fantje ne prihajajo z obrobja, a mnogi med njimi so tudi iz dobro situiranih družin. Namerno sem hotel pokazati, da ne obstaja en sam kalup."

Zdramijo šele senzacionalistični naslovi
Preden se je vpisal na Akademijo, je Štante dokončal Fakulteto za socialno delo in je v enem od vzgojnih zavodov tudi delal kot vzgojitelj. Zato je toliko bolj presunljivo, da ustanove prikaže kot absolutno neučinkovit sistem, ki ne funkcionira niti kot zapor, kaj šele kot katalizator sprememb ali kot drugi dom za svoje varovance. "Sistem v trenutni obliki ne deluje," je prepričan. "Ne bom obsojal socialnih delavcev, ki se ukvarjajo s fanti, pač pa predvsem odločevalce na ministrstvu, ki ne prisluhnejo pismom in prošnjam strokovnjakov. Praviloma ne ukrenejo ničesar, dokler ne pride do hudega incidenta. Kdor spremlja medije, ve, da so se v povezavi z nekim fantom iz zavoda pred letom dni dogajale grozljive stvari. Ministrstvo je odreagiralo šele, ko je vse skupaj prišlo v medije, prej ne, čeprav vem, da so pred tem obstajala opozorila."

Institucije v današnji obliki so vseeno preživete, opozarja. "V tujini stremijo k deinstitucionalizaciji, k manjšim in bolj odprtim skupinam, ki nudijo individualno pomoč fantom, ki sicer živijo na prostosti. V sistemu, ki ga poznamo pri nas, pa je skupaj zaprtih po trideset ljudi, ki so tam iz zelo različnih razlogov. Institucija izgublja moč, posledično vzgojitelji izgubljajo moč in zapadajo v apatijo; na koncu hočejo imeti samo še mir."

Nesojeni dokumentarec
Prav zaradi prvoosebnih izkušenj se mu je zdelo na začetku samoumevno, da bo o temi vzgojnih domov posnel dokumentarni film. Zapletlo (in ustavilo) se je seveda že na točki iskanja ustanove, ki bi pri projektu sodelovala. "Ne bi mogel posneti dokumentarca v obliki, kakršno sem si želel. Zamislil sem si surov pristop, v tradiciji cinéma vérité, brez režiranja situacij in propagande, zgolj prikaz situacije, kakršna pač je. Tipal sem, v katerem zavodu bi to lahko posneli, a ravnatelji se seveda ne bi želeli izpostavljati na ta način. Težave bi bile tudi z mladostniki in pridobivanjem dovoljenj njihovih staršev, da moralno-etičnih zadržkov niti ne omenjam. Prepreke so bile preprosto nepremostljive, če bi hotel posneti film, s kakršnim bi bil zadovoljen."

Dekonstrukcija hipermačistične skupnosti
Brez pretiranega razkrivanja vsebine velja omeniti, da Štante v slovenskem igranem filmu, ki istospolne tematike tako ali tako skoraj nikoli ne obravnava, na tem področju odpira popolnoma nova, relevantna in hkrati aktualna vprašanja.

Režiser in scenarist je že na tiskovni konferenci po projekciji filma poudaril, da si želi, da bi Posledice odprle prostor razprave o temi homoseksualnosti. "Spuščamo se v svet totalne institucije, približka zaporu, kjer je svet spolnosti na splošno izjemno delikatno vprašanje. Zastavil sem si vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi se v taki strukturirani instituciji pojavil fant, ki je istospolno usmerjen. S kolegi iz zavodov smo se o tem pogovarjali in praviloma je bil odziv: 'Oh, ne, to pa ne bi šlo.' To bi bilo konec za zavod, konec za fanta, konec sveta! (Smeh.) Za leto 2018 se mi je to zdela norost, ki bi jo bilo pametno obelodaniti in se z njo soočiti."

Ko nas Štante umesti v hipermačistični, testosteronski svet zaprte skupnosti, ki torej ni tako zelo različna od kakega zapora ali vojske, pokaže, da njeni pripadniki homoseksualnost na načelni ravni absolutno zavračajo, da pa se predstave o sprejemljivih oblikah moškosti tudi spreminjajo, če tako diktira vodja skupine. "Hotel sem pokazati, da lahko močan posameznik absolutno narekuje norme. Kar prej ni bilo sprejemljivo, po njegovem vzoru postane sprejemljivo. Njegov pribočnik, ki je absoluten homofob, v njegovi senci funkcionira popolnoma drugače."

Motiv starša, ki se po razkritju istospolne usmerjenosti bolj ali manj odreče svojemu otroku, se Štantetu žal ne zdi nerealističen ali karikiran, tudi v načeloma strpni in tolerantni družbi. "Poznal sem primere, ki so se sicer odvijali na hipotetični ravni, 'kaj bi bilo, če bi moj sin ...'. Mar ni že to dovolj? 'Če bi bil moj sin gej, bi ga ubil. Ga nočem več videti.' Če to lahko izrečeš, ne glede na to, ali bi v resnici kaj naredil ali ne, je bila nepopravljiva škoda že storjena. Seveda se starši po več letih pogosto omehčajo, a že tista prva zavrnitev otroka takega, kot je, naredi škodo za celo življenje."

Da vendarle ne živimo v utopični družbi popolnega sprejemanja, je dokazala že festivalska projekcija v portoroškem Avditoriju. Ob prizorih intimnosti med dvema fantoma je bilo v polni dvorani mogoče slišati vsaj pritajene odzive. "Tudi na manjših, bolj zaprtih projekcijah sem opazil, da se ob določenih prizorih pojavi nelagodje, napetost. Ljudje se začnejo presedati, vzdihovati ... Osebno me to sicer zabava, ampak vsaj v določenih krogih bi človek pričakoval absolutno odprtost."

Med Dogmo 95 in Jamesom Deanom
Zakladnica žanrsko sorodnih filmov o nerazumljeni, uporniški mladini je seveda skoraj nepregledna. Pri naštevanju vzornikov se je Štante sicer oziral še dlje v preteklost. "Začel sem z italijanskim neorealizmom in francoskim novim valom, še posebej s Truffautovimi 400 udarci. Moj glavni navdih pri pisanju scenarija sta bila brata Dardenne ter najzgodnejši filmi Nicolasa Windinga Refna, na primer Pusher. Prav tako me je zanimala Dogma 95 in film Kids Larryja Clarka."

Novejši filmi s podobno tematiko nastajajo seveda tudi na območju nekdanje Jugoslavije: v zadnjih letih sta urbano mladino na odmeven način obravnavala Klip in Barbari. "Oba sem sicer videl, ker me je zanimalo, kako se na Balkanu lotevajo teh stvari, nista pa mi služila kot navdih. Bolj so me pritegnili filmi, ki na prvi pogled niso imeli nobene zveze z mojim, na primer Upornik brez razloga. Igralcem sem naročil, katere filme morajo videti: na neki točki smo preučevali Otroke s postaje Zoo, mene je v aspektih svetlobe, gibanja in zvoka izjemno pritegnil tudi Mifune. Seveda pa se nisem hotel trdno držati nobene reference, ker bi vedno obstajala bojazen, da skušam biti nekaj, kar nisem."

Na redni spored slovenskih kinematografov Posledice prihajajo 18. oktobra.