A ker romanov in filmov, ki jih je pričakoval na to temo, ni bilo od nikoder, je sklenil, da jo mora načeti sam. O enem temnejših poglavij iz obdobja samostojne Slovenije je napisal roman Izbrisana (2014) in zdaj po njem posnel še igrani celovečerec. Projekcijo je imel na tretji večer 21. Festivala slovenskega filma v Portorožu in je eden izmed šestnajstih celovečercev, ki se potegujejo za nagrade vesna.

Izbrisana je zgodba, ki je postavljena v leto 1992; popisuje usodo samske mame, ki že vse življenje živi in dela v Ljubljani. Rodila se je sicer v Kragujevcu, a je že kot otrok s starši prišla v Slovenijo, kjer so si ustvarili življenje. Je v zadnjem mesecu nosečnosti – ko jo spoznamo, ji je pravzaprav že odtekla voda – in šele ob prihodu v bolnišnico ugotovi, da je ni v sistemu. Težavica, ki jo zaradi pomembnejših skrbi odpiše kot "napako v računalniku", ji življenje zaplete že, ko bi ju morali s hčerko odpustiti iz porodnišnice. Bolnišnica preprosto ne ve, kaj z njo narediti – prav gotovo pa je, da ji otroka ne bodo izročili. Sledi srhljiva, znana birokratska kalvarija, ki spominja na kafkovski proces izgubljenega posameznika pred sistemom in ki so ga na lastni koži izkusili številni od več kot 25 tisoč ljudi, ki jim je ministrstvo za notranje zadeve leta 1992 izbrisalo državljanske podatke.
Podrobnosti zapleta so se v Mazzinijevi glavi v sliko sestavile pred približno desetimi leti, ko si je zlomil nogo. Njegov osebni zdravnik v Radovljici, pri katerem si je skušal urediti bolniški dopust, je zahteval, naj se osebno zglasi v ordinaciji in dokaže, da je res poškodovan – češ da tako proceduro zahteva "računalnik" oz. "sistem". Dehumanizacija birokracije in drugih državnih aparatov ga je napeljala na misel o posameznici, ujeti v njihovo kolesje.

Obenem scenarist in režiser opozarja tudi, da so izbrisi, kakršnega smo doživeli v Sloveniji, danes zaradi vse bolj centralizirane in napredne računalniške tehnologije še lažje izvedljivi kot nekoč. Sam je samo v zadnjih dveh letih, kolikor se je ukvarjal s filmom, na svetovni ravni opazil tri take primere množičnih izbrisov – v Veliki Britaniji, v Indiji in seveda v Mjanmaru, kjer so na udaru pripadniki ljudstva Rohinga.

Več o slovenski kolektivni "amneziji", o procesu filmskega financiranja in o delu s pokojnim Jernejem Šugmanom pa v spodnjem pogovoru.

V izjavah režiserjev, ki jih je festival predvajal na otvoritveni slovesnosti, ste zelo flegmatično izjavili, da je "super režirati celovečerni film in da bi vsak moral to kdaj poskusiti". Pa je bila izkušnja režije celovečernega prvenca res tako netravmatična? Kaj je bil največji izziv produkcije?
Največji izziv je ugotoviti, zakaj si se projekta sploh lotil. Ko si mlad, se projektov lotevaš zato, da bi podpihoval lasten ego. Če si se v življenju vsaj malo izmodril, v starejših letih ugotoviš, da se projekta lotevaš zato, da bi ustvaril kar najboljši izdelek. Izbereš dobre sodelavce, ki jih nato ne skušaš mikromenedžirati: motiviraš jih, da naredijo največ, kar se da narediti. Včeraj sem film po dolgem času še enkrat pogledal v celoti in sem z njim zadovoljen. Ne zato, ker bi užival v lastnih scenarističnih izvajanjih: pravzaprav sem dolge replike med snemanjem črtal, ker sem ugotovil, da Judita Franković Brdar že s svojim izrazom pove vse, kar je treba povedati.

Direktor fotografije Dušan Joksimović je pod film podpisan kot so-režiser. Verjetno ste se lahko naslonili na njegove izkušnje.
Z Dušanom sva prav zaradi Izbrisane že pred leti namenoma sodelovala pri kratkem filmu (Obisk iz leta 2010, op. n.), da bi videla, kako se ujameva. Koproducenti so zahtevali tako delitev dela, ker niso vedeli, ali gre morda za egotrip ostarelega pisatelja, ki bi rad režiral (smeh). Tesno sodelovanje med režiserjem in direktorjem fotografije se mi zdi absolutno prvi pogoj za vsak soliden film. Nižji kot je proračun, bolje morata sodelovati. Film smo namreč morali "montirati" že na ravni scenarija: vse, kar je bilo nepomembno, smo skušali že vnaprej izrezati, da nismo trošili denarja za snemanje.

Na ravni fotografije je film v določenem kontrastu s svojo scenaristično, zgodbeno dimenzijo: niste se odločili za verističen pristop, pač pa za močne barve in toplo barvno paleto. Izognili ste se spranim barvam, ki jih povezujemo s socialno in čustveno stisko.
To je bila popolnoma zavestna odločitev. Če na primer berete forume na RTV-jevem portalu, uporabniki izbrisane zmerjajo s klošarji in podobnim. Če bi se odločil za naturalistično upodobitev ubogih ljudi, bi samo utrjeval stereotip. V resnici so bili izbrisani iz vseh plasteh družbe. Kostumografinji sem naročil, da si za protagonistko želim kanček francoskega šika, elegance v oblačenju. Tudi z barvami sem hotel ustvariti kontrast zgodbi, ki jo pripovedujem.

Zgodba Ane Jovanović je izmišljena, a je nastala na podlagi številnih resničnih pripetljajev in birokratskih zapletov pravih ljudi.
Ogromno detajlov je resničnih. Res je na primer, do se neki "domiselni" Slovenci spomnili, da lahko sosedu zamenjajo ključavnico in ga vržejo iz stanovanja, ker se ne bo mogel nikomur pritožiti. Res je, da so ženske prihajale rodit in so v porodnišnici ugotovili, da uradno ne obstajajo. Različni direktorji porodnišnic, ki niso vedeli drug za drugega, so prišli do iste rešitve: ženske so v evidenco vnesli kot "turistke samoplačnice", one pa so morale poravnati dolg za tri- ali petdnevno oskrbo v bolnišnici. Njihove družine so organizirale zbiralne akcije, da so nabrale denar, ki je bil v resnici odkupnina za novorojenca. Ko sem konstruiral zgodbo, sem se vprašal, kaj bi se zgodilo, če bi se ena od teh žensk skregala, uprla, osebje izzvala do te mere, da bi poklicali policijo. Seveda se je v resnici dogajalo, da so kdaj policisti ustavili koga od izbrisanih, na primer zaradi prehitre vožnje, in ga nato strpali v azilni dom. Pri pravnikih sem potrdil, da bi se Anina zgodba v resnici lahko zgodila.

Zakaj ste se odločili obravnavano tematiko podati s perspektive ženske, pravzaprav ženske, ki je pravkar rodila? S tem prehajamo na področje arhetipa "matere volkulje", ki je pripravljena narediti absolutno kar koli, da obvaruje svojega novorojenca.
Obstajala je raziskava, v kateri so s kamero, ki ujame ogromno kadrov na sekundo, snemali starše in njihove majhne otroke. Obstajajo mikropogledi, ki se jih v resnici ne zavedamo, a služijo temu, da se otrok in starš koordinirata. Neprenehno iščeta stik z zenicami. Najmočnejša povezava znotraj tega konteksta je med materjo in hčerjo. Zato sem v filmu tudi določil, da je otrok deklica, čeprav je bil v romanu deček. Močnejše povezave v biologiji ni.

Druga sprememba v odnosu do predloge je bila ta, da je bil otrokov oče v romanu Američan, ki je na koncu lahko uredil tudi državljanstvo za našo protagonistko, zaradi česar je dobila otroka nazaj. V filmu je otrokov oče Slovenec in take "deus ex machina" rešitve ne more ponuditi. Zakaj ste sklenili spremeniti konec?
Vedel sem, da bo treba določene elemente zgodbe razlagati – deloma zato, ker je tema tudi pri nas potisnjena ob stran, pa tudi zato, ker tujci mogoče sploh ne bi razumeli, v čem je problem. Star scenaristični prijem je, da vpelješ lik tujca ali novinca, ki mu je treba zadeve pojasniti na preprost način: "Poglej, to je atomska bomba, če pritisneš ta gumb, bo šlo vse v zrak." V obdobju pisanja romana sem to rešil na način, s katerim nisem bil čisto zadovoljen. Ko sem se na novo lotil scenarija, sem ugotovil, da ga lahko speljem tudi brez lika tujca.

V romanu je zaključek na neki način bolj realističen. Nekateri med izbrisanimi, ki so imeli prave zveze ali pa so se uprli na pravih mestih, so dejansko dobili t. i. častno državljanstvo. V filmu sem hotel čustveno močnejši konec in mislim, da mi je uspel. Ne bova razkrila, kakšen ta konec je, a podobica brezjanske Marije jasno nakaže krščanski motiv žrtvovanja in odrešenja.

Za glavno vlogo ste izbrali Judito Franković Brdar, ki je na Hrvaškem zelo iskana igralka, pri nas pa jo poznamo malo manj. Je vlogo pri vaši odločitvi igralo tudi to, da je Hrvatica, poročena s Slovencem, in ima zato najbrž izkušnjo, kako je biti tu, a ne popolnoma pripadati?
Pripisujete mi preveč kompleksne motivacije (Smeh.) Judito sem najprej videl v slovenskem filmu, Petkovićevem Utripu ljubezni, šele nato sem poiskal nadaljevanko Počivali u miru, po kateri je znana na Hrvaškem. Na avdicijah sem z vsako igralko ustvaril katke posnetke in jih pokazal več ljudem. To je bila moja psihološka analiza: nisem iskal igralke, ki bi bila všeč največ ljudem, ampak tisto, pri kateri se mnenja najbolj lomijo. To je bila Judita in odločil sem se, da si upam tvegati z njo. Dodaten dejavnik je, da je dejansko filmska igralka. Pri filmu me najbolj zanima človeški obraz in njegovi mikroizrazi – če me ne bi to najbolj zanimalo, bi delal v gledališču.

Na žalost bo Izbrisana v zgodovino vpisana tudi kot zadnja filmska vloga Jerneja Šugmana. Dokazal je, da lahko velik igralec tudi iz vloge, ki ni nujno ključna, naredi nekaj večplastnega in pomembnega. Kakšen spomin imate na delo z njim?
Struktura filma je podobna zgodbi Alice v Čudežni deželi, ki je padla v bizaren svet, po katerem se mora zdaj pomikati. Izjemna radost je bila v tem, da sem imel v epizodnih vlogah prvo ligo slovenskih igralcev. Naloga mene kot scenarista je, da vsakomur omogočim moralno dilemo. Maruša Majer ima na primer samo minuto dolg nastop, a lahko pokaže stisko nekoga, ki bi rad pomagal, pa ne sme. Podobno je z likom policijskega inšpektorja, ki ga je odigral Šugman. Njegov sin je v Aninem razredu, pozna jo, a jo mora obravnavati kot ilegalno priseljenko. S Šugmanom smo vlogo posneli hitro, v enem dnevu in po enem samem dnevu priprav. Občinstvo na festivalu v San Sebastianu, kjer smo takrat še nedokončani film predvajali lani, je vidno reagiralo, ko se je na platnu pojavil Šugman – pa ga seveda niso poznali od prej. Kot da so v prisotnosti divje mačke, za katero ne vejo, kaj bo naredila. Izvrstno je opravil.

Kdo je tipičen Slovenec v tem filmu? Birokrati, ki sicer dahnejo, da ni tako zelo hudo, da razumejo in da se bo že uredilo, v resnici pa ne premorejo poguma ali moči, da bi zares kaj ukrenili, da bi se izpostavili? Je to vaša diagnoza tega naroda? Cankarjansko hlapčevstvo?
Mislim, da ne gre za specifično slovensko lastnost, prej za človeško lastnost. V Nemčiji je bilo po Hitlerjevem prihodu na oblast enako. Sebastian Haffner je o tem napisal dobro knjigo, Defying Hitler. V njej popiše, kako je opazil, da v Nemčiji sicer vsi spoštujejo zakone, a nacisti te zakone spreminjajo. Na začetku pisanja sem še razmišljal o "pozitivnih" in "negativnih" likih, potem pa sem sklenil, da je veliko bolj realistično, če so vsi dobri, hočejo pomagati, pa ne morejo. Pri sebi sem delovno verzijo naslovil Povest o dobrih ljudeh. Na žalost je ta naslov že zaseden! (Smeh.)

Kako je torej mogoče, da slovenski film v vseh teh letih še ni obravnaval tematike izbrisanih? Je razlog v tem, da mnogi Slovenci to razumejo kot "obrobno temo", kot se izrazi lik Gregorja Zorca, ali pa gre za neko kolektivno slabo vest, umikanje pogleda?
Ko sem v Mladini pred mnogimi leti prvič naletel na to temo, ki je v resnici tema identitete, me je vprašanje skrajno zanimalo. Idejo za pisanje sem potisnil v stran, ker sem bil prepričan, da v tistem trenutku že vsaj deset slovenskih pisateljev piše knjige na to temo. Spomnite se samo na "vseslovensko vstajo" pred nekaj leti, ko smo se sprehodili po Slovenski cesti do parlamenta. O tem sprehodu je bilo napisanih najmanj deset romanov! Po tej logiki bi jih moralo o izbrisu iziti že sto. Ko se je izkazalo, da ni nikjer ničesar, sem se pred približno desetimi leti le lotil prve različice scenarija; očitno ni imel nihče drug tega namena.

To, da sem računalniški strokovnjak, mi pomaga preživeti brez dotacij sistema in zato mi ni treba izvajati samocenzure. V slovenski kulturi namreč potekajo zelo zanimivi posli, ki se napajajo iz državnih sredstev. Samocenzura deluje zato, ker možgani ne zaidejo v smer, ki bi škodovala telesu. O tem je bilo narejenih že ogromno zanimivih poskusov. Najbolj znan je najbrž tisti, v katerem so morali mladi duhovniki pripraviti predavanje o priliki o dobrem samaritanu. Nato so jih nekako zadržali, da so zamujali na prizorišče predavanja. Na pot so jim nastavili reveža, ki je krvav ležal na tleh in jokal. Šestdeset odstotkov testirancev tega človeka sploh ni opazilo! Možgani se na podzavestni ravni obrnejo stran. Tako si tudi slovenski pisatelji niso zavestno rekli, da ne bodo pisali o izbrisanih. Samo sklenili so, da se bodo raje posvetili sprehodu do parlamenta.

Vseeno pa v filmu s prstom pokažete na vsaj dva primera zelo zavestnega odvračanja pogleda. Anino zgodbo "ubije" najprej časopisni urednik, nato jo skuša blokirati še urednik na nacionalni televiziji. Ste v dolgoletnem delu v medijih ugotovili, da res popolnoma neposredno odgovarjajo politiki?
Naša televizija je nacionalna, Ani razloži voditelj oddaje, ampak na komercialno televizijo se vam prav tako ne splača iti, saj oglase tudi tam naročajo državna podjetja, torej niso nič bolj neodvisni. Kaj naj tu še dodam? (Smeh.) Zgodba je postavljena v leto 1992, to je čas, ko so bili mediji veliko pomembnejši kot danes.

Vemo, da ste Izbrisano najprej napisali kot scenarij in jo pregnetli v roman šele po tem, ko se je izkazalo, da filma ne boste mogli posneti. Kaj se je spremenilo? Ste počakali, da so se člani komisij na RTV Sloveniji in Slovenskem filmskem centru zamenjali ali pa ste scenarij priredili tako, da je bolj ustrezal njihovim merilom za financiranje?
Ko se z nekim scenarijem neham ukvarjati, ga res pustim ob strani. Napisal sem na primer scenarij za projekt Paloma negra, ki je imel že odobren scenarij, nato pa je ministrica zamenjala komisijo, da je odobritev izgubil. V takih okoliščinah dvignem roke od vsega in napišem roman. To, da sem napisal roman Izbrisana, je dokaz, da sem dejansko odnehal. Producent Frenk Celarc iz Gustav Filma pa je premogel več vztrajnosti; sčasoma se je nomenklatura res zamenjala in pojavilo se je majhno okno možnosti, da dobimo sredstva. Če hočeš zaprositi za evropska sredstva, morate namreč najprej dobiti denar od domače države, in v tem je bila dolgo naša težava.

Kdaj bomo film videli v redni distribuciji pri nas?
Ko so film izbrali in mu dodelili poprodukcijska sredstva na lanskem festivalu v San Sebastianu, je producent lahko celo izbiral, s katerim tujim agentom bo podpisal pogodbo, kar se po navadi ne dogaja. (Smeh.) Agent je prepričan, da bomo film lahko plasirali na tuje festivale, vsaj za enega smo bili že izbrani. Ljubljanska premiera bo v februarju, na obletnico izbrisa.

Iz Portoroža