Babice revolucije – to je naslov njunega prvega skupnega dokumentarnega filma, ki je bil za Petro Seliškar in Branda Ferra usoden. Pripoveduje zgodbo njunih prednikov, razpetih ne samo med Evropo in Južno Ameriko, temveč tudi med različnimi ideologijami. "Naše babice, dedki … Anarhistka po eni strani, komunistka po drugi. Imamo še belogardiste in partizane. Vse je pomešano," pripoveduje Petra Seliškar. Film se konča z rojstvom njune hčere Terre. Vse te ideologije se v njenih genih simbolično zlijejo, v zraku pa obvisi vprašanje, zakaj toliko žrtev in sovraštva. "Ideologije so gonilna sila, ki ohranja človeka v teh prostorih in širše. Zdaj ko se gibljemo na višjih frekvencah, pa je zelo pomembna zvedavost," ugotavlja Brand.

Zgodbe vedno poiščejo njiju
"V dokumentarnem filmu je to prvo pravilo, kajti če tečeš, je zgodba vedno za teboj, nisi osredinjen. S karakterji se moraš zbližati, ne spoprijateljiti, ampak samo zbližati; lahko pa se tudi sovražite – to je dobro za dokumentarni film," pravi Brand. Skupaj s Petro sta pod okriljem njune produkcijske hiše Petra Pan ustvarila kar nekaj odmevnih dokumentarcev: Turkish Tea (2005), Mostar United (2008), Mama Europa (2013), Brezmejno (2016), Moj narobe svet (2016), Odpotovanja (2020). "Vedno poskušava prepletati zgodbe z estetiko in naracija ne potrebuje vedno besed. Naj čim več govori filmski jezik sam in seveda čustva, ki jih imamo vsi," njun pristop k ustvarjanju pojasni Petra in doda, da mora to pravzaprav biti način življenja, ker če ni, ti postane dolgčas.

Festival Makedox
Pred 11 leti sta v Makedoniji ustanovila festival dokumentarnega filma, Makedox. "Poleti smo vedno v Makedoniji, ker smo se začeli ukvarjati s kulturno politiko in ustanovili stranko "mezetarjancev" – ljubiteljev dobrih stvari (hrane), kar smo poimenovali Makedox, ki je naša asociacija na promocijo kreativnega dokumetarnega filma," s smehom pripoveduje Petra, ki se je tudi odlično naučila makedonščine. Festival, ki živi tudi skozi potujoči kino, izobraževanje in distribucijo, si ves čas prizadeva v dokumentaristiko vnašati svež in ustvarjalen duh in jo pripeljati k ljudem – dobesedno.

Potujoči kino
"Tako je, kot bi v vašo vas prišel cirkus. V nasprotju s slovenskimi vasmi so te res kmečke. Pride približno 40 ljudi, sredi vasi postavimo filmsko platno in se družimo z domačini. Pripravimo imenitno zabavo. Pozneje predvajamo glasbo, priljubljene makedonske popevke ali staro, izvirno ljudsko glasbo," pripoveduje par. Srečna sta, ker zdaj mladi, prve generacije prostovoljcev, že prevzemajo festival, in zelo ju tudi veseli, da festival in predvsem potujoči kino poleg starih vaščanov privablja veliko mladih, kar je neka posebnost.

Med Slovenijo, Makedonijo in preostalim svetom
Zase pravita, da sta "natural born travellers". Skoraj vedno, če se le da, ju na potovanjih, snemanjih in pri raziskavah spremljata njuna otroka, danes 14-letna Terra in sedemletni Nil. "Terra je začela potovati, ko je bila stara en mesec, in je dejansko rasla na poti. Midva, avtomobil in pes smo bili njen dom," se spominja Petra (smeh).

"Petra je res genialna, ona je mnogoopravilna osebnost, torej hkrati dela pet stvari, sicer samo do polovice (smeh), ampak res ogromno čas posveča otrokom. Tudi ko je v največji gneči, ima vedno čas zanju," pa ženo pohvali Brand. Otrokoma puščata popolno svobodo, ju ne omejujeta. S svojim zgledom jima privzgajata čut za umetnost, pri tem pa ju vodi misel kubanskega pesnika Joséja Martíja, ki pravi, da so otroci rojeni zato, da bi bili srečni.