V prevodu Sare Virk dobivamo v branje roman Adina soba britansko-nemške pisateljice Sharon Dudue Otoo. Avtorica, ki že dve desetletji živi v Berlinu, je napisala roman v nemščini, ki ni njen materni jezik. Z močnim čustvenim nabojem pripoveduje zgodbo štirih žensk po imenu Ada, ki živijo v različnih deželah v različnih časovnih obdobjih. Kljub spoprijemanju z izgubami, nasiljem in težkimi življenjskimi preizkušnjami jim uspe uresničiti svoje notranje bistvo ter utreti pot upanju in človečnosti.

Sorodna novica Yoko Tawada: "Če te ne grabi tesnoba zaradi tujcev in ne sovražiš drugih kultur, je vse lažje"

Avtorica takole strne misel o romanu: "Roman je večplasten, dogaja se v različnih obdobjih. Ob njem ne smeš preveč tuhtati, ampak se moraš vživeti v like, da začutiš, kako izgubljeno in prezirano se počutijo. Ne glede na to, kako jih obravnavajo, se spoštujejo in se zavedajo, da imajo pravico živeti. Želela sem prikazati, kako preplet vsega tega vpliva na človeka. Čeprav se počutijo izgubljene, na koncu le najdejo pravo pot."

Berlin je izbrala za svoj novi dom tudi japonsko-nemška pisateljica Yoko Tawada, ki živi v Nemčiji že štiri desetletja. V distopičnem in tudi humornem romanu Razkropljeni po zemlji, ki ga je iz japonščine prevedel Domen Kavčič, se osredotoča na magično moč jezika, migracije ter vprašanja osebne in nacionalne identitete. Protagonistka Hiruko, ki se po sili razmer znajde na Danskem, se zdi zadnja preživela Japonka, potem ko je zaradi podnebne katastrofe izginila njena domovina. Na pot po Evropi se odpravi v želji, da bi našla rojaka, s katerim bi lahko spregovorila v materinščini. Na jezikovni odisejadi se ji pridružijo sopotniki različnih narodnosti, ki razgibajo tok pripovedi kot prvoosebni pripovedovalci. Tako roman poleg fenomena jezika in vprašanja migracij osvetljuje tudi trk različnih kultur in identitet ter okoljske probleme.

Sorodna novica Guadalupe Nettel: "Moja generacija se je zadovoljila z arogantno držo, da ne verjamemo v nič"

Pisateljica ob tem poudarja: "Številni od nas se selijo po vsem svetu. Nismo povezani le z eno kulturo, ampak z dvema, tremi ali celo več kulturami. Komunicirati moramo z ljudmi, ki tudi izhajajo iz več kultur. To, kako uporabljamo jezike, kako gledamo na stereotipe o narodih in kako lahko sploh komuniciramo, se mi zdi zelo zanimivo."

Od knjig osrednjih gostov Fabule je v slovenščino prevedenih največ del večkrat nagrajene mehiške pisateljice Guadalupe Nettel, ki sodi med najvidnejša imena sodobne latinskoameriške književnosti. Za njen opus je značilna tematika marginalnosti, nevsakdanjih likov, tistega, kar je obrobno in očem skrito. Roman Gostiteljica je že njeno peto delo, ki ga dobivamo v branje v prevodu Veronike Rot. Prizorišče dogajanja je Ciudad de Mexico, protagonistka pa Ana, razcepljena ali dvojna osebnost, v kateri se že v otroštvu naseli skrivnostno bitje, poimenovano Stvar. Roman se s prepletom realnega in fantastičnega dotika nedoumljivih plasti človekove biti. Čeprav Ana izgubi vid (strah pred slepoto je zaradi prirojene okvare vida spremljal tudi avtorico), konec romana ni tragičen.

Pisateljica k temu dodaja: "Roman ima odprt konec. Ana je že vpeta v drugo realnost, ki jo dobro sprejema in v kateri že ima svoje mesto. Gre za prehod. Novi svet je popolnoma drugačen od starega, že skoraj druga razsežnost, vendar se tudi tam počuti dobro."

Hrvaška pisateljica Dora Šustić piše v svojem romanesknem prvencu Psi, ki ga je prevedla Maja Kovač, o deklištvu, viharnih čustvih in toksičnem ljubezenskem razmerju. Protagonistka romana, ki je bil na Hrvaškem odlično sprejet in nagrajen, je enaindvajsetletna Dora, ki se napoti v Prago študirat filmsko scenaristiko. Na ozadju melanholičnih podob mesta poteka ljubezensko razmerje med Doro in osemnajst let starejšim turškim fotografom Leoonom, na videz osvobojenim, v bistvu pa čustveno ranjenim, notranje krhkim človekom.

Sorodna novica Saif ur Rehman Raja: "Evropa se ima za najliberalnejši del sveta. Kakšna ironija."

O poetiki, ki ji je blizu, avtorica pravi: "Bistvo dobrega pisanja je najti nenavadne in zahtevne zgodbe ter jih opisati s preprostim jezikom. To je umetnost velikih pisateljic in pisateljev, ki so močne zgodbe pisali zelo preprosto in lahkotno."

Na Fabuli je bil predstavljen še en vznemirljiv prvenec. Avtobiografski roman Hidžra podpisuje pakistansko-italijanski pisatelj Saif ur Rehman Raja, delo pa je iz italijanščine prevedla Saša Grahovac Fabbri.

Avtor se je pri enajstih letih preselil iz Pakistana v Italijo, kjer živi še danes. Boleče, samotno odraščanje v obeh okoljih je popisal iskreno in čustveno intenzivno. Kot pravi, je za Italijane preveč Pakistanec, za Pakistance pa preveč Italijan, a to ga ne moti, saj se mu nacionalna identiteta ne zdi pomembna. V domačem muslimanskem okolju je svojo istospolno usmerjenost staršema razkril kot najstnik. Posebej oče se je na to sprva odzval z nasiljem, a sčasoma je sinovo usmerjenost sprejel in sprejetost v družini avtorju veliko pomeni. In kako se je pisatelj spoprijemal z rasizmom in s homofobijo v Bellunu, kjer je odraščal od enajstega leta dalje, in kako v Pakistanu, kamor je hodil na počitnice?

Takole pravi: "Rasizem ni tako odkrit, kot je bil v 19. stoletju, ampak je zelo pretanjen, prikrit, a še kako prisoten. Rekli so, da Pakistanci nismo civilizirani, ker jemo z rokami. V italijanski družbi sem se moral spopasti s katoliško homofobijo, doma pa z južnoazijsko in muslimansko homofobijo. Doživel sem dve različni vrsti zatiranja, ki pa jima je bilo skupno sovraštvo do mene."

Roman je pisan v dinamičnem ritmu; pisatelj zajema dogajanje v kratkih povedih, ki se z osredotočenostjo na protagonistovo ranljivost, globoko dotaknejo bralca.

Sklenemo lahko z mislijo, da je čar literature v tem, da postane z vsakim branjem literarno delo nov svet. To velja tudi za raznolike romane iz zbirke Literature sveta, ki širijo naša obzorja in ponujajo vznemirljiva bralska doživetja.