Po Franciju Petku leta 1991 in Roku Benkoviču 2005 ima Slovenija znova svetovnega prvaka v smučarskih skokih. Petek je v Predazzu prav tako slavil zmago na veliki napravi, Benkovič pa v Oberstdorfu na srednji. Pod Senčno goro je zlato snežinko ujela tudi Ema Klinec, ki bo zdaj predala šampanjec slovenskih svetovnih prvakov novemu lastniku. Tradicijo je začel Petek, ki je steklenico po 14 letih podal naprej. Še dlje je bila v Benkovičevi lasti, le dve leti pa pri Emi.

"Bil je res dolg dan. V petek sem kar težko zaspal in se potem zjutraj zgodaj zbudil. Tudi spal sem slabo, čez dan pa ni bilo možnosti, da bi kaj zadremal. Cel dan se mi je potem vlekel in sem bil kar malce nervozen. Komaj sem čakal, da se vse skupaj začne, da vidim, ali bo ali ne. Je bilo kar mučno. Hotel sem zapustil pozneje kot ostali, saj nisem skakal v poskusni seriji. Dopoldne je bilo le malce aktivacije in kratek trening. Le slabo uro, potem pa sem čakal v sobi, da se začne. Vse skupaj se je vleklo, ampak je bilo vredno. Zdaj moram samo uživati," je najlepši dan v življenju, kot ga je označil, opisal novi svetovni prvak.

Po prvem skoku vedel, da ni nihče dovolj močen

Na Bloudkovi velikanki je ves čas skakal izjemno. V prvi seriji na treningu je zaostal le za Halvorjem Egnerjem Granerudom, v drugi je bil najboljši, prav tako je, in to zelo prepričljivo, zmagal v kvalifikacijah. Vsi njegovi skoki so bili daljši od 130 m in v šampionskem slogu je nadaljeval tudi na tekmi. Najprej je v dobrih razmerah pristal pri 137,5 m, a je imel boljšo skupno oceno Rjoju Kobajaši. Toda razlika je bila le 0,7 točke in tako je bilo zlato na dosegu roke. V finalu je bil sicer pol metra krajši, toda skok je bil imeniten. V drugi seriji je zbral kar deset točk več od japonskega asa, ki se je moral zadovoljiti s srebrom. Timi je bil tokrat razred zase.

"V četrtek zvečer, ko bi moral iti spat, sem začel razmišljati, da res lahko nekaj dobim. Ampak v tem športu nikoli ne veš. Zjutraj je potem v Kranjski Gori deževalo in le upal sem, da ga ne bo vreme spet 'biksalo'. Se je pa splačalo potrpeti. Takoj po prvi seriji sem postal sproščen in miren. Vedel sem, da bo medalja. Malce so se mi hlače zatresle le pred prvim skokom, saj sem izpustil poskusno in potem nervozen čakaš, ali bo tisti pravi skok in ali bo dovolj. Po njem sem pa vedel, da ni nihče tako močen danes, da bi mi lahko kaj vzel. Drugi skok je bil res zelo lep," je nadaljeval 22-letni član SSK Ljubno BTC.

Poljub izteku Bloudkove velikanke

Ko je Kobajaši pristal precej pred navidezno zeleno črto, je bilo jasno, da je zlata snežinka Timijeva. Takoj so ga reprezentančni kolegi na ramenih prinesli v iztek Bloudkove velikanke, kjer je proslavil z glasnimi navijači, ki so tokrat pripravili pravo planiško vzdušje. Po podelitvi cvetja je še sledil poljub snega v izteku. Ker bo kolajno dobil v soboto zvečer v Kranjski Gori in bo tedaj tudi poslušal Zdravljico, je zbrana množica himno zapela kar brez glasbene spremljave: "To slavje mi bo za vedno ostalo v spominu. Kot pravim, prelep dan, podoben, kot je že bil marca tu, v Planici. Vse skupaj je nepozabno. Hvala navijačem, da so se zbrali in nas podpirali. Še polepšali so ta dan."

Trenutno je deveti skakalec svetovnega prvenstva. Kot je dejal, pred prvenstvom ni spadal med glavne favorite, toda pod Poncami se počuti odlično in ves čas je skakal na vrhunski ravni. Dober je bil že na srednji napravi in po izvrstnem nastopu na mešani ekipni tekmi, na kateri je bil del bronastega kvarteta, je po selitvi na Bloudkovo velikanko dokončno zablestel: "Po kvalifikacijah sem začel razmišljati o zlati medalji. Zaostanek po prvi seriji je bil manjši. Zavedal sem se, da mi ta skakalnica res leži. Tukaj največ treniram in vedno dobro skačem na njej. Preprosto se je moralo poklopiti. Pred prvenstvom so drugi bolj čutili pritisk. Zveza in javnost sta pričakovali medaljo, pri sebi pa sem vedel, da če je ne bo, ne bo konec sveta. Seveda sem si jo zelo želel, a, kot pravim, šele po kvalifikacijah sem začel razmišljati, da je priložnost, če bodo razmere normalne."

Afera ga je spremenila

V zadnjih dveh sezonah je dokazal, da je mož za velike tekme. Lani se je iz Pekinga vrnil z dvema (ekipnima) olimpijskima medaljama, nato še z dvema kolajnama s svetovnega prvenstva v poletih iz Vikersunda, kjer je postal podprvak: "Če pogledam, se splača potrpeti celo sezono in biti okoli desetega, 15. ali celo 20. mesta, pa potem na tisti najpomembnejši tekmi nekaj dobiti. Posamična medalja pomeni največ. Sam jo prigaraš in je tista, ki v zbirki šteje največ. Mislim, da bo vse skupaj še prišlo za mano in se bom šele zavedal, kaj mi je uspelo."

Letos je uspehe še nadgradil. Pred dvema letoma, ko je bilo svetovno prvenstvo v Oberstdorfu, Zajc na njem sploh ni skakal. Tista sezona je bila bolj za pozabo, a kot pravi, ga je precej spremenila in veliko naučila. Decembra 2020 je namreč poskrbel za afero na svetovnem prvenstvu v poletih prav v Planici. Po tistem neljubem dogodku je na selektorsko mesto prišel Robert Hrgota, pod vodstvom katerega se je Timi iz velikega talenta prelevil v vrhunskega skakalca in zdaj v svetovnega prvaka.

V zimi 2020/21 ni veliko nastopal, nato pa je sledil vzpon med najboljše: "Vse od tiste afere naprej, da sem se takrat sploh vrnil, da mi je Robi dal priložnost, da pridem v ekipo, in verjel vame, sem verjel, da lahko nekaj dosežem. Od takrat dalje res dobro skačem. Mogoče sem po kakšni tekmi preveč nervozen, ko še ne gre in sem deseti ali 15. Če zdaj pogledam, bi bil lahko še kakšno tekmo slabši, pa je s tem naslovom vse poplačano. Afera me je zagotovo spremenila. Veliko sem se takrat naučil. Nekako sem odrasel, ampak vem, da če je ne bi bilo, danes ne bi bil tukaj. Lahko se zahvalim očetu, ki je največ naredil zame in ki je najbolj ponosen oče na svetu. Vse skupaj je bilo vredno."