Prvenstvo je bilo na koncu uspešno, a prva polovica je minila v občutku nezadovoljstva in neuspeha, ki se je pisal na dveh ravneh. Slovenski športniki so na tekmovališčih zaostajali za svojimi pričakovanji in željami, druga zgodba pa se je pletla glede obiska. Odgovorni pri Smučarski zvezi bodo gotovo opravili svojo analizo.

Sorodna novica Orlom zasluge za rezultatsko uspešnost prvenstva pod Poncami

Na srednji skakalni napravi je šlo za preplet smole in neučakanosti pri izvedbi tekem (še vedno se mi zdi nedoumljivo spustiti skakalca po zaletišču, pri čemer mora za prevzem vodstva popraviti rekord naprave za več metrov, čeprav ima še zalogo prednosti iz prve serije?), ter stanja v ženski ekipi, ki je daleč od idealnega (od neoptimalnih prilagoditev na nova pravila, poškodb do kar nekaj upokojitev tik pred domačim svetovnim prvenstvom?).

V drugih dveh disciplinah tako ali tako ni bilo pričakovati vrhunskih izidov. Po odhodu Anamarije Lampič med biatlonce je Slovenija postala država, ki je lahko nadvse vesela že kakšne uvrstitve v prvo deseterico. Če se za trenutek še ustavim pri dobitnici dveh medalj s svetovnih prvenstev. Razumem, da ima svoje ambicije in razlog za novo osebno zgodbo. A odhod pred domačim prvenstvom prav tako nekaj pove o razmerah in potencialu tekaške ekipe. Govorim predvsem o denarju in materialu. Nordijska kombinacija pa je (če si izposodim izraz Dareta Ruparja) tako ali tako že dolgo pastorka v nordijskem ustroju.

Pri sami zgrešeni zgodbi premalo navijačev je bilo natipkanih že ogromno besed (z vseh vetrov), zato jih ne bom ponavljal. Dodal bom le presenečenje, kako se mi je na trenutke zdelo, da so prebivalci te države celo uživali ob nedoseganju cilja privabljanja navijačev. Isti ljudje, ki so najbrž na odprtju kipeli od ponosa.

Sorodna novica Hop: Zajc v samo dveh zimah skočil do sedmih medalj

Ta dokaj grenak občutek je bil v hipu postavljen v ozadje z dvema zlatima medaljama, ki so ju priborili skakalci, v prvi vrsti Timi Zajc. Mož za velike tekme. Skoraj neverjetno je, da je v samo dveh zimah, natančneje v 13 mesecih osvojil sedem medalj na velikih tekmovanjih. Predtem je v svetovnem pokalu zmagal "samo" dvakrat, in to na isti napravi (letalnici v Oberstdorfu).

Pred očmi se mi nenehno vrača misel na Primoža Peterko, prvega slovenskega serijskega zmagovalca, dobitnika dveh velikih kristalnih globusov, ki nikoli ni osvojil posamične medalje. Ima sicer dve ekipni, a obe je osvojil v sezonah, ko je bil daleč od vrha. Takrat preprosto ni bilo tako močne ekipe (in sistema), ki bi omogočal napad na medalje na ekipnih tekmah.

Zanimiva je statistika, ko naredimo rez pri letnici 2011. Slovenija je v času samostojne Slovenije na velikih tekmovanjih na ekipnih tekmah osvojila dve medalji (od 21 možnih, kar znaša 9,5 odstotka), od takrat naprej pa devet (od 26 možnih, kar znaša 34,6 odstotka). Na vsaki tretji veliki tekmi osvoji medaljo, kar deloma pojasni, da je Zajc v "hipu" postal drugi najuspešnejši slovenski skakalec, po žlahtnosti pa kar prvi.

Sorodna novica Hrgota pogosto dvomil o sebi, v Planici pa dobil novo potrditev, da je na pravi poti

Poleg njegove osebne zaokrožene zgodbe od Planice do Planice (spomnimo se zadnjega domačega prvenstva v poletih, ko je bil izključen) pa je to seveda velika zasluga stroke in celotnega sistema, ki se je postavil na noge pred dobrim desetletjem, ko je delo prevzel Goran Janus, zdaj pa uspešno deluje tudi pod vodstvom Roberta Hrgote, ki je bil sprva mišljen le kot dežurni gasilec, nato pa je vzpostavil ravnotežje in zaupanje, ki preprosto delujeta.

Nujno pa je treba dodati še eno besedno zvezo, ki v športu običajno deluje kot floskula. Kolikokrat smo že slišali o prednosti domačega terena? Težko bi si upal trditi, da je Slovenija najboljša reprezentanca v tej sezoni (dovolj zgovorne so že točke), a prvenstvo je potekalo v Planici, kjer so slovenski skakalci opravili na stotine in stotine skokov ter jo spoznali v vseh različnih razmerah, kar se je brez dvoma poznalo (spomnimo se razpleta tudi ženske tekme na Bloudkovi velikanki).

Eno je teoretična prednost, drugo pa je izvedba. Skakalci pri tem niso razočarali in z zlatim nasmehom idealno povabili v naslednjo Planico. Za mnoge tisto pravo, ko bodo konec meseca in v začetku aprila na sporedu še tekme v poletih.