Podnebne spremembe so za zimske športe že zdaj močno občutne in že zdaj močno neprijetne, zato je pričakovano, da bo FIS med prvimi, ki naj bi se s problemom začel resneje ukvarjati. In po Eliaschevih besedah je to "prva podnebno pozitivna športna zveza z desetkratno izravnavo izpustov". A bodimo jasni – to je farsa. V tem računu se upoštevata ocenjeni ogljični odtis FIS-a na eni in ponor ogljika zaradi sajenja dreves ter preprečevanja deforestacije s strani FIS-a na drugi strani. To ne pomeni nič drugega kot ohranjanje statusa quo na račun kupovanja odpustkov.

Pred in med samim svetovnim prvenstvom v Planici je bilo veliko govora o "zeleni Planici". Da bo to precedenčni primer trajnostno izvedene prireditve, s konkretnimi cilji in akcijskim načrtom. A tu se zatakne. Akcijski načrt Zelena Planica obsega 22 ciljev in odgovarjajočih 56 ukrepov, a dvomljiva je že vsebina na papirju, (ne)realizacija še bolj. Velik delež ukrepov je abstrakten ali pa s trajnostjo nima prav veliko opraviti.

Konkretno: kaj točno pomeni in kaj spremeni zelena zaveza trajnosti? Sodi tema povečevanja števila otrok, vpisanih v nordijske klube, na področje trajnosti? Spet drugi ukrepi so namenjeni le informiranju – ambasadorji trajnosti, slikanica za otroke in opozarjanje prek uradnega napovedovalca in LED-zaslonov na prireditvah res niso najambicioznejši pristop pri varovanju okolja. Bolj smelih je nekaj postavk v zvezi z mobilnostjo in odpadki, žal pa je ravno pri teh umanjkala realizacija. Še najuspešnejše se zdi spodbujanje uporabe javnega prometa, kar pa, mimogrede, že precej časa poznamo od planiških poletov, kjer je ta rešitev zaradi visoke koncentracije obiskovalcev še toliko izrazitejša. Bi si upali ozreti se še čez mejo, vedoč, da tuji obiskovalci pripotujejo predvsem z osebnimi avtomobili ali letali? Svetovno prvenstvo se zdi dober razlog za večje naložbe, denimo v javni potniški promet, predvsem železniškega.

Zapuščina svetovnega prvenstva bi lahko skupnosti dala kaj več kot ji bodo priročnik o organizaciji trajnostnega športnega dogodka, ekonomska analiza in anketa o zadovoljstvu obiskovalcev. Če bi snovalcem akcijskega načrta lahko pomagal kdo, ki je podkovan na področju trajnostnega razvoja in varovanja okolja, bi bil končni rezultat verjetno boljši.
Izvedba tako velikega dogodka, kot je svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju, povzroči določen okoljski dolg. Umetno zasneževanje in priprava tekmovališč terjata ogromno energije in vode. Obiskovalci, tekmovalci, delavci pridejo z vsega sveta. Ljudi je veliko, potrebujejo hrano in vodo, proizvajajo odpadke. Veliko bolj pošteno bi bilo bodisi molčati o "zelenosti", bodisi zares ukrepati.

Vplivi na okolje so veliki in jih praktično ni mogoče odpraviti, lahko pa se jih z resnejšimi spremembami na mah zmanjša. Smotrno bi bilo prestrukturirati spored, tako da tekme v smučarskih skokih ne bi potekale pod reflektorji. Tudi v prihodnje bi lahko premislili, kdaj in kje se izvaja tekmovanja, z ozirom na dejstvo, da so zime v osrednji Evropi vsako leto siromašnejše s snegom. Pri FIS-u bi končno lahko implementirali regulacijo snovi, ki se uporabljajo za pripravo tekaških smuči, na katerih žal niso oznake "bio" in "eko", temveč piktogrami za nevarnost. S tem bi se morda tudi zmanjšala potreba po megalomanskih servisnih tovornjakih, ki se skupaj s tekmovanji selijo križem Evrope. Na samem prvenstvu bi organizatorji lahko razmislili o dejanskem zmanjševanju količine nastalih odpadkov – pomenljivo je, da so v VIP-šotoru stregli s kovinskim priborom, tekmovalci smo imeli v naši jedilnici lesenega in prostovoljci v svoji menzi pač plastičnega. Kavcijski sistem, kakršnega predvideva akcijski načrt Zelena Planica, ni bil realiziran.

Jasno je, da je bilo eno od temeljnih načel trajnostnega razvoja, "manj je več", spregledano. Več bi bilo storjenega, če ne bi bilo plastičnih rož na mizah v jedilnici in brezplačnih vuvuzel za navijače, četudi iz bioplastike. Bolje bi bilo, če na moji knjižni polici danes ne bi sedela plišasta čaplja z napisom Vita na prsih in "Made in China, 100-% poliester" na listku ob njenem repu – vsak od tekmovalcev je v dar dobil maskoto. Vse to in še mnogo več so malenkosti, domala trivialne, a njihov kumulativni prispevek je velik.

Zakaj sploh pišem o tem? Planica se je zgodila z mano in nekoliko tudi zame. Bi bilo potemtakem tudi v tem primeru bolj pošteno molčati oziroma ukrepati in izstopiti iz tega športnega sveta? Ne eno ne drugo ne bi imelo kaj prida učinka in za kakšen resnejši rezultat bi morali iz "okoljskih razlogov" šport bojkotirati kolektivno. Bojim pa se, da je samoukinitev (žal) neizvedljiva, najsibo na ravni posameznika, športa ali človeštva. Če ne želimo, da je edina okoljsko sprejemljiva športna prireditev takšna, ki je ni, nam preostanejo le temeljite spremembe. Te so možne in podoba zimskega športa najbrž zaradi njih ne bo ne boljša ne slabša, bo pa drugačna. Čas bi že bil, da začnemo o tem zares razpravljati in se zavedati, da samo pridevnik "zelen" ne prinaša rešitev.