Z letom 2014 so se po vsej Sloveniji muzeji, društva, zbiratelji, ljubitelji vojne zgodovine, pa tudi država z nekaj proslavami in novim obeležjem, začeli intenzivno spominjati dogodkov, ki so pred 100 leti močno zaznamovali tudi našo pokrajino in prebivalce. Čeprav se je v širši javnosti o 1. svetovni vojni desetletja prej malo govorilo, se je izkazalo, da je bila toliko bolj prisotna v družinskih zapuščinah. Marsikdo je začel skrbneje brskati po starih albumih, zaprašenih predmetih in se spominjati pripovedovanj že umrlih svojcev ter na novo odkril čas, ki je posegel v življenja njegovih prednikov.

Prav to vsesplošno vnovično odkrivanje prve velike morije je "na svetlo" prineslo dragocen popis vojnega dogajanja, ki ga je pred 100 leti skrbno in natančno pisal vojak 97. tržaškega pehotnega polka, ki je v štirih letih spoznal krutost bojevanja v prvih bojnih vrstah v Galiciji, organiziranost zdravniške službe, vojaških vadišč v zaledju in težaško delo podpornih oddelkov drugih in tretjih bojnih linij. To je bil Matija Pekovšek, kmet iz Logatca, ki je bil s 26 leti vpoklican v vojsko že takoj na začetku vojne. Čeprav je kot vsi ostali vojaki verjel, da bo vojne hitro konec, je bil vanjo vpet vsa štiri leta. Domov se je vrnil v začetku januarja 1919 – v novo politično in družbeno stvarnost.

Mali zaklad: 115 strani dedkovega vojnega dnevnika
Njegov dnevnik, izreden dokument tistega časa, je po 100 letih na novo odkril vnuk Robert Brus, sicer redni profesor na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Sam je dedka poznal predvsem iz pripovedovanj, saj je umrl, ko je bil še otrok. Dedkov dnevnik, o katerem so na družinskih srečanjih vedno govorili, je bil zanj kot mit – nihče ni natančno vedel, kje ta dnevnik je. Vsesplošno spominjanje 1. svetovne vojne pa je Robertovo teto spodbudilo, da pokliče vnuka in mu pokaže knjižico, ki jo je dobila kot del zapuščine po očetu. "115 strani popisanih na gosto. Prebral sem jih na mah," se spominja svojega vznemirjenja. Odkrivati se mu je začel nov človek – dedek v svojih mladih letih, v času težke življenjske preizkušnje, ki pa ga je kot kmeta iz majhne slovenske vasi popeljala tudi po neznanih, a zanimivi krajih.

Vojak Matija Petkovšek v boj med prvimi
Matija je na galicijsko bojišče odšel med prvimi, iz Trsta so se odpeljali 24. avgusta 1914. Bil je član 97. tržaškega pehotnega polka, v katerem so bili vojaki iz slovenskih, italijanskih in hrvaških območij. Vzneseno vzdušje ob odhodu z železniške postaje se hitro spremeni, ko doživijo prvi stik z resničnostjo bojevanja. "29. zjutraj smo izstopili, postaje ime pozabil, brez sela. V daljavi grmeli topovi. Nato takoj maširali na desno od železnice za bojno črto, opoldan v enem krompirjevem polju menaža, potem pa v prahu in vročini proti bojni črti. Po obronku nekega hriba so ležali mrtvi Bosanci kakor v rojni črti. Kmalu so nas pozdravile prve granate. Ko se je naredila tema, smo se ustavili v gozdu, en čas stali, se usedli in polegli in zadremali kar v strnjenih vrstah. Ponoči pa začne naenkrat streljati neka naša baterija, lepo se je slišalo vršenje izstrelka, potem pa tam v daljavi eksplozije šrapnelov in granat," zapiše Matija v dnevniku.

Njegov slog pripovedovanja je zgoščen, faktografski, brez olepševanj. Ker je dnevnik tako zelo dobro ohranjen in zapisan v strnjeni pripovedi, vnuk Robert domneva, da ga je ded po vrnitvi s fronte prepisal v novo knjižico. Zgodovinski dogodki, ki jih omenja (na primer vojna napoved Italije Avstro-Ogrski, sklenjen mir z Rusijo ipd.), se datumsko povsem ujemajo z zapisi v zgodovinskih knjigah, kar kaže, kako vesten in pozoren je bil Matija kot človek. Nekoliko več težav so Robertu predstavljali opisani kraji, saj so se takrat za njih uporabljala različna imena – nemška, poljska, češka, madžarska ... zato je kar nekaj časa porabil za ugotavljanje, kakšno je današnje poimenovanje. "Zelo zgodaj sem ugotovil, da si bom moral sam ogledati te kraje, če si res želim predstavljati, kje je moj stari oče hodil," pove. In se je res odpravil – po vseh dedovih poteh 100 let pozneje.

Srečanje s smrtjo
Kakšno iskreno zanimanje razumeti, kako in kje je njegov dedek doživljal vojno, ga je gnalo, nam pove podatek, da je uspel najti tudi obcestni jarek, v katerem je bil njegov ded ranjen. To se je zgodilo na območju današnje Poljske. "Zvečer 3 stotnije v grad, naša postavila 2 poljski straži, jaz pri 1. S četov. Rusjan, ter glavno stražo pri grajskih hlevih. Ko je bila poljska straža postavljena, sem šel jaz javit k prap. Maksbauerju, on me je poslal še do majorja Lekescha, nato šel nazaj k straži. Kmalu pokliče vedeta poveljnika, da je nekaj sumljivega pred nami. Bila je ruska patrulja, ki pa se ni dobro razločila zaradi teme okoli 9. ure. On ukaže se razviti v rojno črto. Jaz sem sedel v cestnem jarku, puško v roki, kar poči strel, mene zaboli desna roka, zadela me je dum-dum skozi dlan. (To je vrsta krogle, katere vrh je odsekan, ob zadetku v telo se razširi, deformira in razpade, kar povzroči hujšo rano od običajne krogle.) Nato sem šel nazaj v graščino, kjer sem bil obvezan. Ponoči me je zelo bolelo, proti jutru par ur zaspal," opiše dogodek Matija v dnevniku.

Poškodba je bila huda, Matija odide na zdravljenje v zaledje. Ker se mu rana očitno ni dobro celila, je dobil potrdilo, da je sposoben za vojaka 2. ali 3. stopnje, tako da ga niso več pošiljali v prve bojne črte, temveč za pomožna dela. Nekaj časa je bil v vojaškem taboru Lebring, kjer je nadzoroval delo ruskih ujetnikov, nato pa so ga poslali na novo, italijansko fronto – v Dolomite. "Vsak večer smo šli do pod gore poldrugo uro daleč po cesti mimo Dürensee (jezero) skozi Schluderbach, kamor so pripeljali vozniki provijant (hrano za na pot), municijo itd., nosači smo pa nesli na goro (vsak ca. 15 kg), kjer je bila 8. stotnija 2. ces. lovcev. (...) Na vrhu gore Monte Cristalino so imeli Taljani žaromet, ki je vsako noč razsvetljeval dolino noter do Toblaha (enkrat so ga naši zadeli in ga ni bilo kake tri tedne) ter dva topa, s kojima so vznemirjali nas in voznike."

Opazovanje narave, razpadanja sistema
Matija v dnevniku pogosto piše o naravi – kakšni so gozdovi, kako kmetujejo, kako kolobarijo, ali imajo pri kmetovanju kako drugačno navado. Verjetno ga je spremljala misel, da bo svoje življenje posvetil kmetovanju na domači kmetiji in je tako pridobival tudi nova znanja. Na splošno v pisanje dnevnikov vojake po besedah zgodovinarja Marka Štepca pogosto žene želja, da v vsem tem intenzivnem dogajanju ne izgubijo lastne identitete, hkrati pa si želijo dokumentirati resničnost, ki se je nepričakovano spreminjala pred njihovimi očmi. Tako Matija v dnevniku večkrat omeni razpadanje discipline v vojski, ko se vojna še kar vleče in vleče, piše o slabih razmerah, ki vladajo ne le med vedno bolj lačnim vojaštvom, ampak tudi v zaledju med civilnim prebivalstvom. Proti koncu vojne se tako med vračanjem z dopusta ustavi na Dunaju: "Cesarski Dunaj pa je tako žalostna slika, kjer se kaže beda tako očitno kot morda nikjer drugje. Ljudje so kot sence, za košček kruha ti napravijo uslugo. Prostitucija se prodaja za kosec kruha in to nadležno in javno na ulicah in posebno na kolodvorih, kjer pride mnogo vojakov, ki gredo iz dopusta ali na dopust in imajo gotovo živeža s seboj."

Premeščen je bil namreč znova na vzhodno fronto, kjer je konec vojne dočakal v Odesi. Tukaj ga je doletela tudi resničnost na novo razdeljenega političnega sveta. "Nastanili smo se v eni razbiti vojašnici, kjer smo zmrzovali po dnevi in po noči. Nemški vojaki so bili tudi še tukaj. V pristanišču sta bila tudi angleška torpedna rušilca Skirmisher in Nereide ter francoski Mangini, pozneje je prišla še ena italijanska ladja in angleški rušilec Beaver. (...) Dobili smo srbske kape. Zakaj? Dopoldne prideta podpuk. Živković in poručnik Plut k nam in nam razodeneta, da zahteva entanta (Ang., Franc., Ital), da bi mi šli za posadke v mesti Cherson in Nikolajev. Oni da še niso mogli priti, v treh tednih da pridejo, in takrat odidemo domov. Drugače nas razorožijo in internirajo. Zdaj pa kar hočemo, ali sprejmemo ta ultimat, druga in tretja stot. da sta sprejele in tudi naša 4. se je oglasila: da. Nato prosi in dobi besedo podporučnik Gosar (Logatčan): 'Izvajanja predgovornikov so enostranska. Mi, ki smo v vojni že peto leto, hočemo domov in ne služiti za interese drugih. Komaj čakamo, da se znebimo militarizma in že nam vsiljujejo druzega. Jaz sem zato, da se ne udamo,'" natančno dokumentira napeto dogajanje ob koncu vojne. Njegov polk se nato res vrne domov – po dolgi in utrujajoči poti čez celino z vlakom nazaj.

Domov v Logatec se je vrnil peš z Vrhnike, saj so bili v bližini že Italijani, ki so zasedli velik del slovenskega ozemlja. Vojna se je končala, spomin nanjo pa je Matijo spremljal celo življenje. Poškodovano roko je na poznejših fotografijah vedno prekril, svojim potomcem – z ženo sta imela kar devet otrok – pa pogosto pripovedoval o svojih doživetjih. A pravi zaklad – svoj dnevnik – je varno hranil zase. Vse do danes, ko nam ga je kot pomemben zgodovinski dokument odstrl njegov vnuk.

Vabljeni tudi k branju kratkega pogovora z vnukom Matije Petkovška Robertom Brusom: