A tako je moralo biti, ker sem pričakoval, da se moji družini življenjski pogoji izboljšajo – posebno po srečno končani vojski."

S temi mislimi v srcu se je septembra leta 1914 od svojih najbližjih poslovil Filip Jurkovič, gradbeni delovodja iz Gornje Radgone, ki je bil kot preštevilni drugi vojaki v začetnih mesecih prve svetovne prepričan, da bo spopad kratkega značaja, zmaga pa zagotovljena. V stoletju, ki je sledilo, nas je preveč dogodkov izučilo, da sta srečen konec in vojna v resnici nezdružljiva pojma, Jurkovič in njegovi soborci so lekcijo izkusili na lastni koži.

Jurkovič se je tega žalostnega dne, 13. septembra 1914, z železniške postaje na Jesenicah poslavljal od sina Filipa in se podal štiri leta dolgemu boju za preživetje naproti, ki ga je vestno popisoval v svojem dnevniku. Popisal je 360 strani, ki so danes dragocen zgodovinski vir za razumevanje tistega časa, zato smo se na MMC-ju odločili, da ga izdamo v knjigi.
Vrhunec in sklep MMC-jevega zaznamovanja stoletnice velike vojne
Sknjigo Pa zbogom, junaki. Vojni dnevnik Filipa Jurkoviča (1914-1918) vstopa MMC RTV Slovenija v sklepno leto projekta, ki ga je zagnal leta 2014 ob stoletnici začetka prve svetovne vojne. Zaznamovanju obletnice tega pomembnega in prelomnega zgodovinskega dogodka smo posvetili spletno mesto, katerega jedro predstavljajo majhne in velike zgodbe ljudi, ki so se pred stoletjem znašli v neusmiljenem vojnem kolesju. V obliki razglednic, pisem, fotografij in drugega gradiva so jih z nami delili njihovi potomci, ki so leta hranili te drobcene, a zgovorne koščke zgodovine, ne zgolj zaradi spoštovanja družinske zapuščine, temveč tudi v želji, da vse tisto, kar so njihovi predniki prestali, ne bi nikoli poniknilo v pozabo, ampak nam ostalo v večen opomin.

Dragocen zgodovinski vir z bogatim slikovnim gradivom
Podobnim hotenjem se moramo zahvaliti, da lahko danes prebiramo besede, ki jih je pred stotimi leti v težkih okoliščinah obstreljevanja, pomanjkanja in lakote zapisoval Filip Jurkovič (1877–1938). Gre za izjemen dnevnik, ki ga je avtor v času vojne sicer dopolnjeval na posamezne lističe, po vrnitvi domov pa te z lepo, čitljivo pisavo prepisal v zvezek. Ker je bila izvirna vezava dnevnika v preslabem stanju, jo je dal njegov vnuk, gospod Dušan Weixler, restavrirati, pri tem pa poskrbel, da nove platnice in celotna podoba ustrezajo izvirniku. Poleg dnevnika so se ohranili tudi štirje dragoceni albumi, ki so posebne vrste dragocenost, saj hranijo zajetno zbirkov fotografij oziroma razglednic, ki jih je Jurkovič redno pošiljal svoji družini. Ker bi reprodukcija vseh fotografij zahtevala posebno knjigo, smo izmed teh izbrali nekaj najbolj reprezentativnih podob Jurkoviča, vojakov njegove enote in krajev, skozi katere ga je nesla pot.

Jurkoviča je vojaška suknja popeljala na tri fronte – soško, vzhodno in proti koncu vojne še na zahodno bojišče. Ker je bil kot inženir izredno iznajdljiv in je imel veliko tehničnega ter gradbenega znanja, je bil januarja 1915 kmalu povišan in premeščen na položaj četovodje delovnih oddelkov. Ves čas vojne je nato kot inženir poveljeval moštvu in gradil različne objekte ter infrastrukturo, ki je bila potrebna za vojaške potrebe – od strelskih jarkov do cest in železnic.

Redka izpoved vojaka, ki je doživel tri bojišča
Jurkovič je le eden izmed številnih vojnih veteranov, ki so nam zapustili dnevniške zapise. V stotih letih se jih je nabralo kar nekaj, slovenski knjižnični katalog jih vsebuje okoli 130, kar pa zagotovo ni ne točna ne končna številka, opozori zgodovinarka Petra Svoljšak z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC-ja SAZU-ja, kjer so zaslužni tudi za prepis dnevnika. "Zato pa je Jurkovičev dnevnik morda eden redkih, ki pripoveduje o vojaški poti slovenskega vojaka med vzhodno, soško in zahodno fronto, in zagotovo eden redkih, ki tako podrobno pripoveduje ne le o vojni, temveč o ljudeh, navadah, delu, naravi, o vsem, kar je pomembno opredeljevalo vojaško življenje," razloži.

Zgodovinarko, ki svojo strokovno pozornost že leta usmerja v čas prve svetovne vojne, so v dnevniku prevzeli predvsem opisi narave, ljudi, njihovih noš, tudi popolnoma bojnih dogajanj; pa dolge in neskončne poti, na primer zadnja z vzhodne na zahodno fronto. "Včasih si, bolj po neumnosti, misliš, pa saj kdaj v življenju bi si lahko neki Jurkovič privoščil takšna "potovanja", kot jih je imel, žalostno, možnost živeti med vojno. In na tem mestu se vprašaš, ali je dopustno vojno razumeti kot kakršno koli pozitivno priložnost," razmišlja Petra Svoljšak.

Zares so poleg srhljivih opisov boja in pustošenja, ki ga je za seboj pustilo orožje, posebej presunljive refleksije, ki se jim je Jurkovič prepustil v tistih redkih trenutkih miru in tišine. "Ako človek premisli, komu je vendar podoben, da se tako sovražimo, in vendar imajo še vojaki tako globoka čustva za prijateljstvo, zakaj se tisti, ki imajo korist od tega strašnega klanja, sami med seboj ne bojujejo, preostali narod pa naj pustijo pri miru," je razmišljal, ko so ob božiču leta 1915 vojaki na obeh straneh soške fronte za tisti večer sklenili premierje in solznih očeh prepevali nabožne pesmi.

"Bodite srečnejše, kakor smo mi 'kulturni in civilizirani' ljudje"
Septembra 1916 je že na vzhodnem bojišču opazoval lastovice ob selitvi na jug in razmišljal takole: "S svojo milo pesmijo razložite tam v novem kraju tistim narodom, da naj se nikdar ne vojskujejo med seboj, ker ste same priča že tretjo leto, kaka strašna, neusmiljena in nadvse uničujoča je vojska. Tudi nam ste ljube in mile lastovice zmerom prepevale in krasno žvrgolele. Ali mi vas žalibog nismo ne poslušali niti hoteli razumeti in se v svoji zaslepljenosti koljemo naprej. Koliko sto tisoč jih je že padlo in koliko še njih bo po vašem odhodu? Ali se bomo še drugo leto videli ali bom že v večnosti? […] Srečno se od vas sedaj poslovim, mile moje tovarišice, in moje srce Vas bode ljubilo, dokler bom živ, in oprostite mojim slabostim in naj Vas varuje Stvarnik na Vašem daljnem poletu; bodite srečnejše, kakor smo mi 'kulturni in civilizirani' ljudje."

Dolga leta lakote
Tako kot je značilno za številne druge spomine in dnevnike vojakov tistega časa, je tudi Jurkovičev zapis poln omemb prehranjevanja, (ne)kakovostne hrane; na več mestih našteva, koliko in kaj so dobili jesti, pa tudi kakšna živila in po koliko so bila dostopna v mestih, kjer so bili nastanjeni. Takšni zapisi pričajo o pomenu, ki ga je imela hrana v pomanjkanju, ki si ga še danes težko zamislimo.

Zanimivo je, da je vojake pomanjkanje hrane spremljalo od prvega vojnega pohoda dalje, nam pove Petra Svoljšak. "Pišejo na primer o tem, kako so jim na Ogrskem ponujali jajca, kruh, slanino, ko se je železnica na meji med Ogrsko in Galicijo končala in so nadaljevali peš, so se začele tudi težave s preskrbo. Razmere so se zelo poslabšale v letu 1916 in dalje, ko je celotna monarhija zaradi antantne blokade padla v hudo gospodarsko krizo, ki so se ji pridružile slabe letine, izjemno ostre zime - te so celo onemogočile ali otežile prevoz po železnici." Vsa beda te vojske se je razgrnila po zmagovitem preboju v 12. soški ofenzivi, v katerem je avstro-ogrsko-nemška armada prodrla v rodovitni Furlanijo in Benečijo. "V kratkem času so pojedli in popili vse, kar so našli, celo konje so kopali v vinu, ko pa so zaloge pošle, je ta vojska padla v silno pomanjkanje, njihovo stanje je bilo tako bedno, da so se domačini spraševali, kako se lahko takšna vojska sploh še bojuje." Lakota, pomanjkanje, slaba preskrba so bili tudi nekateri izmed razlogov za vojaške upore v avstro-ogrski vojski leta 1918, trije od sedmih majskih uporov so bili upori nadomestnih bataljonov t. i. slovenskih polkov, še spomni Petra Svoljšak.

O pokvarjenih polkovnikih in izmučenih vojakih
Bolj kot se je vojna približevala koncu, bolj je Jurkovič kritičen do skorumpiranosti vodilnih vrst vojske in njene slabe organizacije, ki je do kosti izžemala vojake. Po drugi strani pa se ne more načuditi in prehvaliti nemške vojske in tamkajšnje utečenosti. "Dejstvo je, da je nemško vrhovno poveljstvo septembra 1916 prevzelo poveljstvo nad centralnima silama in je zavezništvo med obema armadama, bili so dejansko zelo pod vplivom nemškega vrhovnega poveljstva," pove Petra Svoljšak. "Jurkovič je odločitve avstrijskih poveljnikov zares razumel nekoliko pristransko, a tudi pod vplivom konkretnih, krivičnih, nadutih, nerazumnih odločitev poveljnikov, praviloma avstrijskih Nemcev, in je morda te odnose razumel tudi pod vplivom naraščajočih mednacionalnih napetosti v monarhiji. Pod vplivom teh dejavnikov in dejstva, da je vrhovno poveljstvo avstro-ogrske vojske moralo večkrat prositi nemškega zaveznika za vojaško pomoč in podporo, je morda prispevalo k Jurkovičevemu 'hvalospevu' nemške vojaške organiziranosti, ki je bila vsekakor učinkovita," doda.

Z vzhodnega bojišča so Jurkovičevo enoto poslali na zahod, v Francijo, kjer je bil v bojih ranjen - sreča v nesreči, ki mu je zagotovila vrnitev domov. Dnevnik sklene avtor popolnoma neosebno, s faktografskim povzetkom zdravniške diagnoze, dokumenta, ki mu je zagotovil vrnitev domov.

Zanj se je torej zgodba srečno končala, pa vendar, svet, v katerega se je vrnil, je bil spremenjen in osiromašen. O tem Jurkovič ne piše več in tudi sicer je v svojih omembah družine zelo zadržan, kar lahko razumemo kot posledico samocenzure ob vnovičnem prepisovanju in urejanju zapisov po koncu vojne. Jurkovič ni izjema, tudi drugi dnevniki so pisani z veliko mere zadrževanja in samocenzure. Že res, da so bili namenjeni njim samim in neke vrste zaupniki in sogovorniki, pa vendar je bila vedno možnost, da bi prišli v neprave roke zaradi različnih razlogov, predvsem seveda zaradi bojev in s tem ogroženega življenja, spomni Petra Svoljšak. Kot še pravi konec, kot ga zapiše Jurkovič, nikakor ni presenetljiv, ravno nasprotno, je zelo običajen. Dnevniki redko spregovorijo o tem, kako je bilo po vojni, kako so se vživljali v novo stvarnost, s kakšnimi travmami so živeli. "Kot da bi zaključili, ko so se vrnili in za seboj pustili vojaško življenje in začeli z novim ..."

Družina opora in zavetje pred vojno resničnostjo
Tudi do omemb najbližjih je zadržan in družino omenja na malo mestih, zato pa izvemo več o teh odnosih iz zasebnega dopisovanja, ki se je ohranilo na razglednicah. "Družina je predstavljala intimno vojakovo stran in zato verjetno ni sodila v dnevnik. Vojakom je predstavljala oporo, mu dajala trdnost in bila njihovo varno zavetje, torej ni bila del sveta, ki je bil predmet vojakovega dnevnika," pravi Petra Svoljšak.

Jurkovič se je pozneje bojeval tudi v spopadih za severno mejo, kjer je dogajanje prav tako marljivo popisoval, vendar pa se je dnevnik žal izgubil.

Prava junakinja žena Magdalena
Jurkovičev vnuk Dušan Weixler deda sicer ni poznal, saj se je rodil po njegovi smrti, po pripovedih tete Ize pa ga ima v srcu kot dobrega in ljubečega očeta. Sam je prepričan, da je bila v tej družini prava junakinja žena Magdalena (Trebec) Jurkovič (1883-1979). In tudi ded se je po njegovem mnenju z mislijo o materah in otrocih v dnevniku poklonil prav njej in njenemu trudu. Takole je ganljivo zapisal Jurkovič: "Zakaj je vendar sploh vojna in to strašno sovraštvo med ljudmi? Koliko solz in prečutih noči žrtvujejo uboge matere, da ohranijo te ljubčeke pri življenju – in pozneje, kakšno neverjetno samozatajevanje in žrtve prenaša zlata mati, da naredi iz otroka človeka. Pa pride vojska in država reče 'Pojdi v boj!', pa moraš iti, ako ne, si izdajalec in ustreljen. Kakšna ironija in samodrštvo; ko je bil moški otrok, ji nihče ni prispeval za oskrbo otroka, nihče ni materi bolečin in gorja olajšal, sedaj pa mora tista mati molčati in spet nji srce krvavi, ker vidi svojo ljubezen nesrečno in zmrcvarjeno po nalogu tistih, ki niso za vzgojo nič prispevali in niti drugače kaj pomagali. Kdor trdi, da je pravica na svetu, je neozdravljivo bolan na možganih – in v tem leži prekletstvo človeka, samo grabil bi in zlobno užival."

Dnevnik je pri ZKP RTV Slovenija izšel ob pomoči več strokovnjakov; v zgodovinski kontekst ga je umestil dr. Žiga Koncilija, pri uresničitvi pa so sodelovali tudi dr. Petra Svoljšak z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC-ja SAZU-ja, dr. Tomaž Lazar iz Narodnega muzeja Slovenije in mag. Marko Štepec iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Nemški del besedila je prepisala in prevedla Renny Rovšnik, jezikovno pa je besedilo pregledal Rok Dovjak.

Da bi številke dobile obraz
Vrsta dogodkov, s katerimi so v Sloveniji in v svetu pospremili stoletnico velike vojne, je v ospredje postavila predvsem malega človeka, da bi z osebno zgodbo počlovečila statistiko in številkam dala obraz. Jurkovičev dnevnik to sliko dopolnjuje z osvetlitvijo tiste razsežnosti vojne, za katero se voditelji vpletenih sil ob sprejemanju odločitev niso pretirano zmenili. Popelje nas na bojišče, v strelske jarke, v vojašnice, polne podgan in mrčesa, med skorumpirane polkovnike, lačne, premražene, izmozgane vojake in prestrašeno prebivalstvo, zlasti pa med tiha, pronicljiva razmišljanja nič hudega slutečega gradbenega delovodje iz Gornje Radgone, ki ga je pri 37 letih povelje za štiri leta priklenilo ob bojišče. Morda mu je v redkih mirnih in tihih trenutkih prav dnevnik predstavljal edino zatočišče, kjer se je lahko prepustil premišljevanju o čudoviti pokrajini, ki ga obdaja, pa jo človek s srditim bojem razjeda, o svobodnih lastovkah, ki niso tako nespametne kot človek sredi te usodne morije, pa seveda o družini, ki ga čaka, da se vrne na za vselej spremenjen dom.