V t. i. črno vojsko oziroma rezerviste so ga vpoklicali, ko je bil star 40 let. Doživel je tako hude boje na vzhodni fronti kot tiste na soškem bojišču. Vmes se je dvakrat znašel v bolnišnici, pa vendar bil med srečneži, ki so dočakali konec vojne. Zgodbo o svojem pradedu nam je poslal gospod Štefan Žugec, zapisal pa jo je takole:

Zgodbo o svojem pradedu sem začel odkrivati in sestavljati v mozaik v začetku 90. let prejšnjega stoletja. Na podstrešju naše stare kmečke hiše, kjer že dolga desetletja ni nihče več stanoval, sem se nekega dne lotil brskanja po stari leseni škatli, polni raznoraznih dokumentov, ki so pričali o pestrem življenju mojih prednikov, nekoč živečih v tej hiši. Mojo pozornost sta pritegnili dve fotografiji, na katerih so bili upodobljeni vojaki. Po videzu fotografij sem takoj prišel do zaključka, da gre po vsej verjetnosti za avstro-ogrske vojake iz časa I. sv. vojne. Na hrbtni strani fotografij sem opazil zelo drobno, s svinčnikom napisano besedilo, ki ga je že dodobra načel zob časa. Bledo besedilo je krasilo več močno izstopajočih žigov črne in modro-vijolične barve, od katerih mi je najbolj padel v oči tisti z napisom »ZENSURIERT«. Stopil sem bliže k podstrešnemu oknu in začel brati ...
"Draga moja sestra……. Dne 24.10.1915 tudi tebi se imam zahvaliti kjer tudi ti za mene skrbiš v Molitvi…to me pa prav veseli in sam tudi verjem da molitev veliko pomaga… večkrat sem biv v veliki nevarnosti pa vendar se mi ni nič hudega pripetilo zmeraj sem bil zdrav in čil. Hvala Bogu do sedaj in tako me Bog obvarji in Mati Božja tudi posedaj in vas doma vse z Bogom"
Zgsf. Žlindra Anton, K.K. Landst. Battalion No. 155, III. Comp.

Fotografija, izdelana v obliki razglednice, je bila naslovljena na gospodično Marjo Žlindra, Zadolje št. 3, pošta Ribnica, Krajnsko.
Z velikim vznemirjenjem sem se lotil branja še druge razglednice ...
"Ljuba moja družina……. 24.10.1915 Vam še to sporočim da sedaj mi ni nič hudega… Zdrav sem še dobro Hvala Bogu to kar tudi vam usem najbolj želim…vas prosim pište mi bolj pogostim… ta teden sem se zmiraj troštal pisma od vas pa ni nič. Vas vse prav lepo pozdravim z Bogom in Marijo…pište mi prec ko to karto dobite"
Zgsf. Žlindra Anton, K.K. Landst. Battalion No. 155, III. Comp.
Tokrat je bila razglednica naslovljena na gospo Nežo Žlindra, vas Zadolje št. 3, pošta Ribnica, Krajnsko.
Zazrl sem se v brkate postave na fotografiji in ga tako rekoč v hipu prepoznal, ne da bi ga kdaj koli prej v življenju videl. Resnoben mož v sredini, obdan s svojimi vojaškimi tovariši, in z našitimi zvezdicami na ovratniku vojaškega suknjiča. Da, to je zagotovo on ... moj praded! Spomnil sem se babičinih zgodb, ki mi jih je kot otroku pripovedovala ob večerih, ko smo se spravljali k počitku. V njih so pogosto nastopali »stari oče«, kakor je imela babica v navadi imenovati svojega tasta … Predvsem so mi ostala v spominu pričevanja o njegovem potovanju v daljno Ameriko … vrnitvi … in kasnejšem odhodu na vojsko.
Odločil sem se odnesti staro leseno škatlo s seboj, in doma v miru, temeljito preučiti njeno vsebino. Tako se je začelo moje raziskovalno popotovanje, ki pravzaprav še danes ni povsem končano. Stari zaprašeni dokumenti, ki so dolga desetletja čakali skriti na podstrešju stare kmečke hiše, so mi odprli nov svet; vpogled v življenja mojih prednikov, s katerimi delim skupne korenine. Sčasoma sem ob prebiranju in sistematičnem urejanju starega družinskega arhiva dobil dokaj jasno sliko, kako so živeli in kaj so počeli moji predniki po materini strani. Največjo pozornost pa sem seveda posvetil pradedu in njegovi zgodbi z dveh porumenelih fotografij, trdno odločen, da jo bom poskušal vsaj deloma obelodaniti.
Že ob odkritju zgoraj omenjenih fotografij sem bil nekako prepričan, da zagotovo mora obstajati še kakšna stvar, še kakšen predmet, v povezavi s pradedom in njegovo udeležbo v veliki vojni. S tem prepričanjem sem se temeljito lotil podstrešja, in rezultati so bili kmalu vidni. Postopoma sem začel odkrivati predmete, za katere sem ugotovil, da izhajajo iz obdobja I. sv. vojne. Tako sem našel kar nekaj različnih zabojev, ki so se v času vojne uporabljali za shranjevanje streliva, kasneje pa so na kmetiji služili za shranjevanje orodja in podobnih stvari. Krona mojega odkrivanja pradedove vojaške zapuščine pa je bila nedvomno najdba lepo ohranjene pasne zaponke z avstro-ogrskim grbom, najdba vojaške čutare za vodo z vgravirano letnico 1916 ter nekaj žal že razpadajočih in neuporabnih delov uniforme, predelanih v delovna oblačila. Vse omenjene predmete je zagotovo k hiši prinesel moj praded Žlindra Anton, ob vrnitvi iz velike vojne. Poleg navedenega je bila na podstrešju najdena še ena fotografija, ki pa je žal nekoliko slabše kakovosti. Na njej pa je poleg pradeda in njegovih vojnih tovarišev upodobljena neznana ženska, ki daje videz gospodinje. Slika je bila najverjetneje posneta nekje v zaledju soške fronte.
Kmalu sem ugotovil, da bo eden izmed trših orehov »dešifriranje« odtisnjenih žigov na obeh razglednicah oz. fotografijah, še posebej poštnega žiga z oznako »K.U.K ETAPPENPOSTAMT 321«. Ugotovitev lokacije navedene pošte bi namreč dala tudi odgovor na okvirno lokacijo bataljona (K.K LANDSTURM BATALLION No. 155, III. KOMPAGNIE), na dan 25. 10. 1915, ko sta bili odposlani obe razglednici. Po pomoč sem se obrnil na takratno Društvo ljubiteljev soške fronte in tako od g. Simona Kovačiča dobil prve uporabne informacije ter nekaj namigov, kje in kako naj se zadeve lotim. Svetoval mi je tudi, naj se obrnem na »vojaški arhiv« na Dunaju in poskusim srečo tudi tam, čeprav mi je dal jasno vedeti, da naj ne pričakujem preveč. Politika delovanja arhiva je namreč taka, da je raziskovalno delo in proučevanje dokumentov v večini primerov prepuščeno individualnim raziskovalcem.
Skratka, moral bi se osebno odpraviti v arhiv in preživeti med gorami raznoraznih dokumentov dneve ... tedne ... morda celo mesece, in če bi mi bila sreča mila, bi morda prišel do kakšnega uporabnega dokumenta ali podatka iz moje zgodbe. To seveda v mojem primeru ni prišlo v poštev. Kljub neobetavnim napovedim sem se vseeno odločil, da napišem pismo in tamkajšnje arhivske uslužbence zaprosim za pomoč pri iskanju kakršnega koli dokumenta, ki bi se navezoval na osebo Žlindra Anton ali enoto, ki ji je pripadal. Po nekaj mesecih, ko sem na celo zadevo že nekoliko pozabil, me je prijetno presenetila z Dunaja prispela poštna pošiljka. V njej se je nahajalo vljudno pismo s podpisom direktorja vojaškega arhiva ter kopiji dokumentov, nanašajočih se na vojaka Žlindra Antona. Šlo je za dva ločena dokumenta, oba pa spisana ob sprejemu v vojaško poljsko bolnišnico. Prvi dokument izhaja iz leta 1914, izdan v poljski vojaški bolnišnici v »Csaktornyi«, drugi dokument pa iz leta 1917, izdan v poljski bolnišnici »Laibach« ter kasneje dopolnjen v bolnišnici »Gurkfeld«. Slednja dokumenta sta pomenila prelomnico v mojem raziskovalnem delu. Pred tem sem bil namreč prepričan, da je bil praded vpoklican v vojsko leta 1915 in bil s svojo enoto napoten na soško bojišče, čemur je botrovala nepričakovana odločitev Italije, da tudi sama stopi v vojno nasproti Avstro-Ogrske. Kot pa sem kasneje ugotovil, so bile moje domneve napačne. Kakorkoli že, iz vseh zbranih dokumentov in pričevanj mi je po več letih vendarle uspelo sestaviti mozaik, ki vsaj v grobem opisuje vojaško pot mojega pradeda Antona Žlindra, udeleženca velike svetovne vojne. V njegovi zgodbi sicer ostaja še kar nekaj nejasnosti, za katere upam, da bodo morda nekoč v prihodnosti pojasnjene. Morda bo k temu pripomogla tudi objava tega zapisa.
Moj praded Anton Žlindra se je rodil 19. 7. 1874, v vasi Zadolje pri Ribnici na Dolenjskem (Reifnitz). Po takratni katastrski ureditvi je vas sicer spadala pod kraj Prigorica, oboje pa pod okraj Kočevje (Gotsche). Anton je bil eden izmed petero rojenih otrok (trije bratje in dve sestri) v družini, ki se je preživljala z delom na posestvu in izdelavo ter prodajo suhorobarskih izdelkov, kar je bilo v tistih časih tako rekoč pravilo za prebivalce ribniške doline. Kot sem kasneje razbral iz ohranjenih družinskih dokumentov, ki so jih moji predniki skrbno shranjevali v leseno škatlo na podstrešju, jim je sicer trdo kmečko življenje v tistih časih, kljub vsemu, dokaj solidno teklo. Očitno pa se je vse spremenilo s koncem 19. stoletja, ko je nastopila velika gospodarska kriza, ki je terjala množično izseljevanje, predvsem kmečkega življa, v t. i. novi svet oz. Ameriko. Tako se je leta 1898 tudi takrat 24-letni Anton prvič podal z ladjo na dolgo pot čez veliko lužo. Iz dokumentov je razvidno, da je pot ponovil vsaj še dvakrat, in sicer v letih 1905 in 1910. V Ameriki je opravljal težko rudarsko delo v rudnikih zvezne države Minnesote, in sicer v mestih Ely, Hibbing in Chisholm … Očitno pa ga je pot zanesla tudi v veliki New York, saj je kar nekajkrat od tam poslal domačim denarno nakazilo. Kot že rečeno, je praded svojo dolgo pot ponovil najmanj trikrat. Po pripovedovanju babice so morali vsakič, ko se je vrnil, oditi z vozovi v Trst, da so naložili in pripeljali domov velike lesene skrinje, s katerimi je pripotoval. Teh skrinj se dobro spominjam tudi sam, ker so bile shranjene na podstrešju. Po pričevanju naj bi ob eni izmed njegovih vrnitev prinesel posebej za vaško kapelico kip matere božje. Slednji še dandanes krasi oltar skromne cerkvice v vasi Zadolje.
Kakorkoli že, očitno je, da se je praded hote ali nehote zadnjič vrnil iz Amerike ravno v času, ko je po Evropi že začelo rožljati orožje. Tako se je moral kmalu tudi sam, kot številni drugi fantje in možje, odzvati cesarjevemu pozivu na vojsko. Ker je bil že mož v zrelih letih (40), je bil po takratnem vojaškem ustroju razporejen v t. i. črno vojsko (Landsturm) ali med »rezerviste«, kot so jim tudi radi rekli. Veljalo je nekakšno prepričanje, da se tem vojakom naj ne bi godilo preslabo. V osnovi naj bi namreč opravljali predvsem stražarsko službo ter razna vzdrževalna in pomožna dela v zaledju. Toda ko se je vojna razplamtela in je vrag odnesel šalo, so seveda morali tudi črnovojniki v prve bojne vrste, v popolnitev nastalih izgub v moštvu. Glede na pridobljene dokumente je moč sklepati, da je bil praded najverjetneje vpoklican v vojsko na podlagi splošnega mobilizacijskega razglasa z dne 31. 7. 1914, ki je vključeval tudi »črno vojsko«. Kot večina slovenskih vojakov je bil s svojim polkom napoten na vzhodno-rusko bojišče, kjer so se kmalu razvili hudi boji na območju Galicije in Karpatov. Evidentno je, da je bil praded v začetku meseca novembra 1914 pripadnik 29. pehotnega črnovojniškega polka (K.K. Landsturm Infanterie Reg. No. 29, III. Kompagnie). V tistem času je posedoval čin desetnika (korporal). Postavlja pa se vprašanje, ali je bil navedeni polk dejansko tudi njegov naborni polk? Obstaja namreč možnost, da se je v njem znašel kasneje, glede na splet okoliščin na samem bojišču. Kakorkoli, omenjeni polk je bil sestavni del 95. »Landsturm« brigade (sedež v Pragi), ki pa se je praktično takoj reorganizirala v divizijo. Toda že sredi septembra se je ponovno preoblikovala v brigado. V drugi polovici avgusta so enote 95. brigade sodelovale v bojih pri Vistuli, v septembru pa v okolici južnega Lublina in Goscieradowa. Očitno je bila brigada udeležena tudi v hudih bojih, ki so potekali jeseni v okolici Krakowa, Przemysla in v karpatskem gorovju, kjer gre izpostaviti strateško pomembna gorska prelaza Dukla in Uzsok. Ravno v bojih, ki so potekali v okolici Uzsoka (današnja Ukrajina), je bil praded 5. 11. 1914 ranjen ter nato verjetno transportiran v zaledno vojaško poljsko bolnišnico v Csaktornyi (današnji Čakovec na Hrvaškem). Iz spremnega dokumenta je razvidno, da je bil tam zdravniško obravnavan 12. 11. 1914, in sicer s postavljeno diagnozo: »98 – schusswunde« (strelna poškodba)«. Iz opisa poškodbe izhaja, da je zadobil prestrelnino nadlahti desne roke, pri čemer ni prišlo do poškodbe kosti, temveč le mišice … Glede na to zdravniško ugotovitev je bil iz bolnišnice očitno takoj odpuščen kot »ozdravljen« (geheilt entlassen). Kako se je od tu naprej nadaljevala njegova zgodba na vzhodnem bojišču, ostaja žal nepojasnjeno. Lahko, da se je vrnil na bojišče, ali pa bil napoten v zaledje. Kakorkoli že, dokumentirana sled za njim se zopet pojavi čez slabo leto, ko je domačim poslal dve razglednici, odposlani na dan 25. 10. 1915. Tokrat kot pripadnik črnovojniškega bataljona št. 155. (K.K. LANDSTURM BATALLION No. 155, III. KOMPAGNIE). V vmesnem času je tudi napredoval, in sicer iz čina »desetnik« v čin »vodnik« (Zugsfurer). Na podlagi odtisnjenega poštnega žiga »K.u.K ETAPPENPOSTAMT 321« je bilo ugotovljeno, da je 155. Črnovojniški bataljon deloval v okviru V. sektorja (Reka - Abschnitt V- Kustenabschnitt Fiume), ki je spadal pod okriljem V. armade, pod poveljstvom feldmaršala S. Borojeviča. Zaledna vojaška pošta je delovala pod oznako »321« od aprila 1915 do septembra 1916, nakar se je preimenovala v »FELDPOSTAMPT 406«.
Kje natančno se je 155. črnovojniški bataljon in z njim praded nahajal 25. 10. 1915, pa je žal mogoče le ugibati. Vsekakor je bil prisoten na širšem ali ožjem območju soškega bojišča. V začetku poletja 1917 je omenjeni bataljon deloval v sestavu 22. črnovojniške brigade, in sicer v t. i. severnem sektorju, ki je zajemal območje Tolmina.
V časopisu Slovenec je bil 17. 4. 1917 objavljen zanimiv članek z naslovom »V snežnih katakombah«. Besedilo govori o obisku župnika pri slovenskih vojakih – črnovojnikih, razporejenih na frontni črti v visokogorju. Poleg boja s sovražnikom, katerega rovi so segali le dvajset korakov proč, so se morali pogumni možje boriti tudi s hudim mrazom, visokim snegom in snežnimi plazovi. V takih razmerah so vztrajali že dva meseca … Da bi si vsaj malo olajšali trpljenje, so si zgradili snežne katakombe. Za mojo zgodbo je še posebej zanimiv zadnji del prispevka. Ker je bil velikonočni čas, so vojaki zaprosili župnika, da prek časopisa Slovenec prenese pozdrave njihovim domačim. Tako mu je bil izročen poimenski seznam vojakov, na katerem je naveden tudi »četovodja Žlindra Ant. Zadolje pri Ribnici«. Iz zapisa je torej razvidno, da se je njegova enota v prvih mesecih leta 1917 skoraj zagotovo nahajala v prvih bojnih linijah, nekje v visokogorju ...
Naslednja otipljiva sled za pradedom se pojavi zopet v drugi polovici avgusta, istega leta. Iz kopije dokumenta, pridobljenega v dunajskem vojaškem arhivu, je razvidno, da se je praded 19. 8. 1917 ponovno znašel v bolnišnici. Tokrat dokaj blizu doma, v vojaški poljski bolnišnici Laibach (Ljubljana). Iz spremnega dokumenta izhaja, da je bil hospitaliziran zaradi težav z dihanjem in bolečin v prsih. Po pregledu mu je bila postavljena diagnoza: »Lungenerweiterung« oz. »emfizem«, kar pomeni kronično obstrukcijo dihal kot posledico kroničnega bronhitisa, astme ali pljučne tuberkoloze. 22. 8. 1917 je bil premeščen v vojaško poljsko bolnišnico Gurkfeld (Krško), kjer je ostal na zdravljenju do 31. 8. 1917, ko je bil odpuščen. Žal je spremno besedilo na nekaterih delih dokumenta napisano z zelo nerazločno »doktorsko« pisavo, tako da del teksta (v dokumentu dodatno podčrtan), ki bi lahko dal marsikakšen odgovor, žal ostaja uganka. Ključno vprašanje, ki se postavlja, je, ali je bil praded po odpustitvi iz bolnišnice morebiti tudi oproščen nadaljnje vojaške službe. Nekateri indici namreč kažejo na to, ni pa moč tega zanesljivo potrditi. Iz zgoraj navedenega dokumenta je tudi razvidno, da je bil pred hospitalizacijo nameščen pri II. Oddelku skupine, zadolžene za upravljanje z žičnico. Skupina je sicer še vedno delovala v okviru 155. črnovojniškega pehotnega bataljona (Seilbahngruppe II. Zug, L. I. B. 155).
S tem se okvirno nekako zaključi vojaški del poti mojega pradeda. Iz rodbinske pole, izdane leta 1928, izhaja, da je Anton Žlindra (starejši) služil cesarju tri leta v mirnodobnem času ter dva meseca in tri leta v »vojskenem« času, kot so se tedaj izrazili. Preostanek svojega življenja je preživel na domači kmetiji, v krogu družine, v katero se je leta 1945 priženila tudi moja babica. Ta je o pradedu vedno govorila spoštljivo in v tretji osebi. Dejala je, da so bili »stari oče« v redu možakar. Za tiste čase zelo razgledani, saj so videli kar nekaj sveta in doživeli marsikaj, tako dobrega kot slabega. Na splošno je praded veljal za preudarnega in umirjenega moža, ki pa se je znal včasih tudi hudo razjeziti, in takrat ni bilo dobro, da je bil kdorkoli v njegovi bližini, ker je jezno in znorito mahal s svojo palico, ki mu je bila v pomoč pri hoji. Sicer pa mu že prej trpko življenje niti po vojni ni prizanašalo. Mnogo prezgodaj je moral pokopati kar dva od svojih treh sinov. Enega v starosti komaj štirih let, drugega pa v dvaintridesetem letu, kot žrtev druge svetovne vojne. Veliko je tudi bolehal … Očitno je dolgotrajno in mukotrpno delo v ameriških rudnikih premoga pustilo nepopravljive posledice. Svoje pa je seveda naredila tudi vojna. V njegovi zapuščini je bila najdena izkaznica, iz katere je razvidno, da je med drugim bolehal za tuberkulozo. Kljub vsemu mu je bog nameril solidno starost. Tuzemeljski svet je spokojno zapustil leta 1947, v svojem triinsedemdesetem letu starosti. V njegovi zapuščini je ostalo bore malo. Po pripovedovanju babice le žepna ura, ki si jo je kupil v Ameriki, ter nekaj domnevno starih avstro-ogrskih kovancev (morda je bila vmes celo kakšna medalja). Vse skupaj je bilo prodano za potrebe »golega preživetja« v času kriznega obdobja, v katerem so se tako kot mnogi drugi znašli tudi moji predniki.
Naj za konec omenim še eno prigodo, ki se posledično tudi dotika velike vojne. Po pripovedovanju je pradedova sestra Marja imela privarčevan kar lep kupček denarja, prav tako naj bi imela v posesti tudi avstro-ogrske državne obveznice. S propadom države je šlo seveda vse v nič. Ubogi ženski se je od vsega hudega zmešalo, tako da je bila odpeljana na »studenec«, kot so takrat imenovali bolnišnico za duševne bolezni. Takšni in podobni primeri zagotovo niso bili osamljeni.
Nedvomno je, da je velika svetovna vojna imela veliko obrazov in je kot taka pustila globoke sledi na njenih udeležencih in pričah. Ironično pri vsem skupaj pa je, da se človeštvo iz te tragične izkušnje praktično ni ničesar naučilo ...