Dobro utrjena prva italijanska obrambna črta med planinama Zaprikraj in Predolina nad Drežnico je v Krnskem pogorju zapirala prehod po dolini med Krasjim vrhom in Vršičem. Najhujši boji so tu potekali jeseni 1915, Italijani so sicer imeli ves čas pobudo, a zaradi nemogočega lahko ubranljivega gorskega terena se na tem delu fronte kljub tisočim mrtvim niso dobro utrjeni frontni jarki premaknili niti za milimeter. Vojaki na obeh straneh soške fronte so se utrdili v živo skalo in tako so nastale številne kaverne, v katerih so našli zavetje.

"Na avstrijski strani pogosto najdemo v kamen vklesano kratico BiH (Bosna in Hercegovina), saj je bilo bosanskih vojakov tu kar precej, velikokrat pa so vojaki kaverne tudi poimenovali po priljubljenih poveljnikih in vklesali njihova imena," je kot zanimivost navedel vodnik Leon Četrtič iz Fundacije Pot miru v Posočju, ki zgodovine in lepot Soške doline lačne turiste vodi po poteh soške fronte že četrto leto. "Pozimi bojev skoraj ni bilo, saj so se zaradi neprijaznih naravnih razmer bolj ukvarjali s tem, da so sploh preživeli zimo, treba je bilo do fronte spraviti dovolj hrane in kurjave, da niso zmrznili, leta 1916, na primer, je bilo tu več kot pet metrov snega," je navedel Četrtič. Oktobra 1917 po 12. soški bitki ali "čudežu pri Kobaridu", ko so združene nemško-avstro-ogrske sile prebile fronto pri planini Jama nad Kobaridom, so Italijani položaje pri Zaprikraju zapustili.

Muzej na prostem Zaprikraj na 1259 metrih nadmorske višine je v okviru Poti miru, ki od Alp do Jadrana povezuje naravno in kulturno dediščino vzdolž nekdanje soške fronte med veliko vojno, poskusno vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine. Usoda uspešnega vpisa je še vedno negotova, saj pri Unescu načeloma odklanjajo vpisovanje vojne dediščine.

Iz Kobarida sva se z vodnikom Leonom odpravila proti vasi Drežnica, kjer si je mogoče ogledati zasebno muzejsko zbirko prve svetovne vojne, nato naprej do Drežniških Raven in nadaljevala proti planini Zaprikraj, kjer je poleti mogoče kupiti skuto in sir. Ko se pripeljemo do korita, kjer se asfalt konča, se pohod začne. Do planine je približno ura hoda, po vstopu v Triglavski narodni park pa je do muzeja na prostem še kakšne pol ure lahkega hoda po makadamu. Srednje zahteven pohodniški izlet traja približno šest ur.

Tolminski sir na planini Zaprikraj
Ob prihodu se je na idilični planini Zaprikraj paslo nekaj ducatov krav, v koči pa je Vladimir Rejc, ki se s sirarstvom ukvarja že več kot deset let, ravno pripravljal svežo skuto. Domač tolminski sir je predtem že pobral iz kotla, in sicer v letošnji sezoni je pridelal čez palec že več kot tri tisoč trikilskih kolutov, kar znese dobrih devet ton tolminskega sira. Prvi zapisi o tolminskem siru segajo v daljno 13. stoletje, ko je bil naveden kot plačilno sredstvo za dajatve zemljiški gospodi. Starati ga je, po Rejčevih besedah, treba približno tri tedne, potem pa je to stvar okusa. Starejši bo dobil močnejši okus.

Za tolminski sir je treba dodati pravo kulturo in mleko segreti na 45 stopinj Celzija, saj je za nastanek ravno pravih lukenj kriva "živahnost bakterij". Kar ni iz mleka pobral sir, ostane za skuto, ko iz kotla poberemo še njo, pa ostane samo še, če si vse naredil prav, "kot Soča zelena sirotka". "Temperatura je primerna, zdaj bomo pa kislo sirotko noter vlili, da skupaj potegne. Za skuto potrebuješ kislino," je pojasnil. Skuta potrebuje 92 stopinj Celzija in "kislino".

Na planini trenutno mleko za sir dajejo krave 18 lastnikov, kar tudi skrbno zapisujejo za vsako kravo posebej, saj bo glede na količino prispevanega mleka lastnik krav dobil svoj delež sira in skute. "Nekateri krave kar najamejo, to je zdaj zelo popularno, za tri dni prideš z njimi na planino se "pohecat" in dobiš sir, kmetu pa po navadi za najem plačajo glede na količino mleka, ki ga izgubi, ko krave nima," je pojasnil Rejc in dodal, da se kmetu splača, ker mu ta čas ni treba skrbeti za krave, za mleko pa vseeno dobi. Planika odkupuje po nekaj čez trideset centov za liter mleka, kar je dokaj dobro, a sir je vedno višja dodana vrednost, je sklenil.

O lovcih na zaklade velike vojne, ki z detektorji kovin kopljejo po gozdovih, ve Rejc povedati, da jih je že kar nekaj šlo "v luft". V največ primerih, ker so sto let stara eksplozivna sredstva sami poskušali deaktivirati doma in jih žagali. "To žaganje je prav popularno, samo lahko jih 50 uspešno prežagaš, potem te pa ena malo zafrkne," je karikiral.

Lovci na zaklade
Pot sva s Četrtičem nadaljevala proti prvim bojnim črtam, kjer so avstro-ogrski vojaki na pobočju hriba Kal Italijanom preprečevali prodor naprej proti Bovcu. Prvi sledovi velike vojne so se hitro pokazali, saj je Leon z za ostanke prve svetovne vojne izostrenimi očmi hitro opazil večji kos granate, ki je morala biti precej velika, glede na to, da je bilo kovinsko ohišje kakšne tri centimetre debelo. Po Četrtičevih besedah je muzej Zaprikraj zanimiv, ker je fronta tu zelo dobro ohranjena in še popolnoma nič rekonstruirana, tako da je vse ostalo točno v takšnem stanju, kot so ga zapustili Italijani.

No, kaverne in okolico so dodobra preorali "lovci na zaklade", ki jih še posebej zanimajo osebni predmeti, kot so značke, obeski, prstani itd. Nekateri imajo detektorje kovin, vredne tudi 700 evrov in več. "Skopljejo metrsko luknjo in potem, če notri ne najdejo ničesar zanimivega, to kar vržejo stran in vse skupaj pustijo, niti luknje ne zakrijejo za sabo," je navedel in dodal, da je zadnjič tako našel zavržene zarjavele italijanske škarje za lase. Eni zbirajo za lastno veselje in pri teh ima vsak predmet svojo zgodbo, ki je pogosto napihnjena kot pri ribičih velikost ribe, se je pošalil in nadaljeval, da drugi pač kopljejo po gozdovih, ker potem predmete prodajajo.

"Redki predmeti imajo lahko kar veliko vrednost, avstrijska čelada Berndorf na primer kar tam par sto evrov, tudi če je tretjina manjka," je navedel. Italijanske čelade so še redkejše, ker so bile narejene iz tanke kovine in ni od njih ostalo nič. "Dosti italijanskih stvari je bilo lepih na pogled, uporabne pa so bile malo manj, še konzerve od rib in paštet so obstojnejše," je primerjal. A tu je bil govor o navadnih čeladah, drugače je z italijansko čelado in oklepom Farina, ki sta vojaka spremenila v viteza za preboj do nasprotnikovih položajev. Vse skupaj je bilo vseeno izredno neučinkovito, je nadaljeval in dodal, da je treba biti na sejmih pri kupovanju spominkov previden, saj ponaredkov, ki so videti zelo izvirno, kar mrgoli.
Bodeča žica visoko v krošnjah
Slabe pol ure po startu s planine sva že dosegla prve strelske jarke, sledovi vojne so še vedno vseprisotni, kamor se obrneš. Veliki kraterji nakazujejo, kam so udarile granate, zarjavela bodeča žica, jarki, kaverne, ostanki barak, topniških in mitraljeznih gnezd in bunkerjev. Marsikje je bodeča žica, ki se je zažrla v drevo, zdaj, sto let pozneje, še vedno visoko v zraku, tudi na treh metrih višine in več. Zelo hitro sva našla tudi prve "sveže" luknje, ki so jih izkopali "lovci na zaklade".
Zlate jame za zbiratelje so tudi smetišča, kjer se še najdejo zanimive stvari, od steklenic do kozarcev ali pa vojaških značk, ki so zelo iskane, pojasni Četrtič in pokaže na odprto zarjavelo konzervo, v kateri je lahko bil fižol ali kaj podobnega. Zbiralci z detektorji pogosto najdejo tudi mrtve vojake, a jih praviloma nikoli ne prijavijo, ker praktično vsi kopljejo "na črno" in nima nihče dovoljenja, je dodal.
Pot naju je vodila mimo najrazličnejših kavern, nekatere so bile bivalne, druge skladišča za strelivo in hrano, tretje so delovale povezovalno med oskrbovalnimi jarki, s katerimi je popolnoma prepreden teren v zaledju prve bojne črte. Teren je prepreden tudi s spomeniki padlim vojakom. Nad spomenikom padlemu italijanskemu vojaku, desetarju Vitu Neriju, ki je padel 30. marca 1916, so se znesli objestneži in ga uporabili za strelsko tarčo, a ti streli so stari že desetletja. "Spomenike so nadrejeni ukazali postaviti pomembnim, pogumnim ali pa priljubljenim vojakom, da bi izboljšali moralo," je navedel Četrtič.
Minska vojna
Iz italijanskih jarkov se pogled ustavi na strmem pobočju hriba Kal, ki so ga neuspešno naskakovali Italijani. Pobočje je prepredeno z italijanskimi stezicami, ki so jih napravili v pripravah na napad na hrib in ki so tako ozke, da so po njih vojaki lahko hodili le drug za drugim. Vsi poskusi so bili zaman, ob tem pa so imeli velike izgube, saj je bilo utrjene avstro-ogrske položaje na vrhu Kala zelo lahko braniti.
Na območju Kala je divjala tudi minska vojna, in sicer gre za način bojevanja, pri katerem vojaki izkopljejo rov pod sovražnikov položaj, ga napolnijo z eksplozivom in nato vse skupaj razstrelijo. Pred 12. odločilno soško bitko, ki je na zmagovalni strani znana kot "čudež pri Kobaridu", na italijanski pa kot "polom pri Kobaridu", se je na Kalu mudil tudi Slovenec Albin Mlakar, specialist za minsko vojno, ki je svojo nalogo uspešno opravil, saj je 24. oktobra 1917 pod prvo italijansko bojno linijo eksplodiralo okoli 900 kilogramov eksploziva, s čimer se je začel napad avstro-ogrske pehote.
Z malo domišljije vse te kaverne, rovi in zgradbe oživijo, napolnijo jih tisoči vojakov, konji, nosila, ranjenci, kričanje častnikov, smeh, jok, žalost, eksplozije topovskih granat in streljanje mitraljezov. "Tule v visokogorju malo spominja na Machu Picchu," je Četrtič slikovito primerjal z ostanki antičnih južnoameriških civilizacij.