Evropa je pred začetkom velike vojne obvladovala velik del sveta - države Afrike in dela Azije so bile kolonije evropskih velesil. Svoje širne imperije so obvladovale z vojsko, a 'evropskih' vojakov za izvajanje varnostnih in policijskih nalog ni bilo dovolj. Tako so vzpostavile tudi enote iz domačinov.

Ko je poleti 1914 na stari celini začelo rožljati orožje in se je iz tega razvil spopad neslutenih razsežnosti, so države iskale vse rezerve, da so zapolnile padle vojake na frontah. V kolonialnih velesilah se je hitro postavilo vprašanje, ali vključiti vojake iz kolonij. Nanje so evropski častniki sicer marsikdaj gledali zviška in se zaklinjali, da je vojskovanje stvar časti in ljubezni do domovine, a je kruta realnost neusmiljenega načina bojevanja hitro prinesla pragmatično ocenjevanje situacije.

V vojno za plačilo in po večjo avtonomnost
Velika Britanija je tako že kmalu v Evropo pripeljala divizije indijske vojske s 24.000 vojaki. Prihajali so iz etničnih skupin, ki so imele tradicionalen bojevniški značaj - Pandžabci, Sikhi, Gurki. Večina jih je bila iz kmečkih družin, plačilo za vojskovanje pa je pomenilo vir preživetja. Ob tem ne smemo prezreti niti dejstva, da so vodilne politične osebnosti Indije vojskovanje za Veliko Britanijo podpirale, ker so verjeli, da jim bo sodelovanje prineslo večjo avtonomnost.

Indijski vojaki so oktobra 1914 prispeli v Francijo in se znašli sredi nepoznanega načina bojevanja. Bili so slabo opremljeni, v tankih uniformah in s premalo orožja. A morala med njimi je bila visoka, britanskim silam pa so v bojevanjih v jarkih zahodne fronte nudili nepogrešljivo pomoč. Predvsem Gurki so postali strah in trepet, saj so se v bližino nasprotnika znali neslišno približati in napasti s svojimi posebnimi dolgimi noži.

Sočutje, a z distanco
Med oktobrom 1914 in decembrom 1915 so indijski vojaki sodelovali v najhujših bitkah zahodne fronte (Ypres, Givenchy, Neuve Chapelle) in morali preživeti tudi kruto evropsko zimo. Mnogi so padli ali bili ranjeni. Ranjence so prepeljali na Otok in jih nastanili v znamenitem Brighton Pavilionu, ki je bil - kot mnogo javnih zgradb po Evropi - spremenjen v vojaško bolnišnico. "Ne skrbite zame, sem v raju. Obiskat nas je prišel tudi kralj George V., ki se je celo rokoval z nami, indijskimi vojaki, nas povprašal po ranah in sočustvoval z nami! Uspel sem si ogledati tudi muzej, v katerem imajo ribe z vsega sveta v majhnih steklenih škatlah z vodo, ter veličastno palačo, ki je stala milijone funtov," je eden izmed ranjenih Indijcev pisal domov.

Čeprav je bila Indija, skupaj s sosednjimi danes samostojnimi državami, pod britansko upravo in so se že pojavljala močna gibanja za večjo samoupravo, so bili indijski vojaki lojalni britanski vojski in kralju, saj so tudi ti spoštovali posamezne indijske običaje. Vseeno pa britanska oblast ni želela dopustiti pretiranega stika med Britanci in Indijci, paviljon je bil zastražen in obdan z bodečo žico, Indijci pa se sami niso smeli sprehajati po britanskih mestih.

Pisma razkrivajo navdušenje in razlike
Podobe Londona, Brightona, Pariza in drugih mest so se jim sicer močno vtisnile v spomin in so o njih pogosto pisali domačim, razkrivajo pisma, ki so jih po 100 letih na spletu objavili v britanski nacionalni knjižnici. Podobno kot v Avstro-Ogrski je namreč tudi v zahodnih zavezniških državah vladala stroga cenzura posredovanja informacij, cenzorji pa so odpirali in brali pisma vojakov.

Mnogi indijski vojaki so bili nepismeni, zato so njihova sporočila zapisovali kolegi, družina pa je nato v domači vasi znova našla koga, ki jim je zmogel prebrati, kaj sporoča njihov najdražji. Razvidne so kulturne razlike med narodnostno mešanimi pripadniki vojske: "Tukajšnji peki kruh čisto preveč zažgejo, medtem ko v notranjosti še vedno ostane skoraj surov." - "Vsepovsod imamo uši, ki nas ponoči pikajo. So hujše kot izstrelki. Ni pa nobenih komarjev ali drugih živali, ki grizejo ljudi, prav tako ni strupenih kač in sploh nobenih škorpijonov."

Kljub razlikam pa so vsi vojaki enako težko doživljali dneve na bojiščih. Opisi groze se med sabo le malo razlikujejo. V enem od pisem tako lahko beremo: "Strupeni plini, bombe, strojnice, ki izstrelijo 700 izstrelkov v minuti, veliki in mali topovi, cepelini, majhni in veliki stroji, ki letijo po nebu in mečejo bombe iz zraka ... Nihče se ne more zdrav vrniti v Pandžab. Odidejo lahko le tisti, ki so ranjeni."

Iz Evrope v Mezopotamijo
Zaradi hudih izgub, ki jih je vojska utrpela v prvem letu bojevanja, so morali indijske divizije razbiti in indijski vojaki so se bojevali pomešani z Britanci. Največ Indijcev je padlo v bojih za Gallipoli, ko jih je od 3.000 preživela manj kot polovica. V letu 1916 so indijsko divizijo preselili na bojišče, bližje indijski meji, v Mezopotamijo. Vojaški strategi so menili, da evropske zime nevajenih indijskih vojakov ni dobro puščati v Franciji, hkrati pa je bilo na Bližnji vzhod lažje pošiljati okrepitve iz Indije.

V siloviti bitki za Al Kut (v današnjem Iraku) je britanska vojska z indijskimi soborci doživela hud udarec, saj so se morali predati turški vojski. Zajeti vojaki so morali na 800 kilometrov dolg pohod, turški vojaki pa so z njimi zelo kruto ravnali.

"Ne misli, da je to vojna. To ni vojna. To je konec sveta," je prijatelju sporočil indijski vojak. Do konca te velike vojne se je na fronte in v neposredno zaledje odpravilo več kot milijon Indijcev, življenje jih je izgubilo okoli 70.000, še enkrat toliko se jih je vrnilo ranjenih. Nad njihovo požrtvovalnostjo so bili presenečeni tudi Britanci. Čeprav se niso vojskovali iz domoljubja, temveč so predvsem iskali zaposlitev, pa so verjeli, da bo širokogrudna pomoč prinesla spremembe in izboljšanje političnega položaja v Indiji. A to se ni zgodilo.

Razočaranje po vojni
Indijci so svoj boj za večjo avtonomijo in nato neodvisnost od Združenega kraljestva morali bíti do leta 1947. Ena izmed žrtev tega dogajanja so postali vojaki 1. svetovne vojne in njihove družine. Ker so se prostovoljno borili za imperij, ki jih je 200 let držal v podložništvu, se jih je marsikdo sramoval, je za AFP izpostavil indijski vojni zgodovinar Mridula Mukherdžē.

Sredi glavnega mesta New Delhi sicer stoji slavolok, postavljen v spomin padlim vojakom vseh vojn, a le malokdo pozna njegov pomen. Zakaj so na njem izklesane besede Francija, Flandrija, Perzija, Gallipoli? "Nobenega priznanja, nobenih knjig, ničesar ... samo družine, ki so v vojno poslale najbližje, vedo, kaj so preživeli in zakaj," prizadeto pove 75-letni Baldžit Singh, vnuk veterana te velike vojne. Vojne, ki še po 100 letih odkriva nove in nove strani.