Politika EU o kakovosti in varnosti hrane zajema vsa področja od vil do vilic. Kljub visokim standardom in ustrezni zakonodaji, pa se še vedno pojavljajo zavajajoče prakse, kot so izdelki dvojne kakovost in pojav skrčflacije.

Zakonodaja na področju kakovosti prehrane je v EU urejena s številnimi uredbami in direktivami, ki omogočajo tudi hitro izmenjavo informacij med državami članicami. Vsaka pa nato kakovost hrane še natančneje določi z nacionalnimi pravilniki. EU si hkrati že nekaj let prizadeva za enotno obvezno označevanja hranil na sprednji strani izdelka, kar bi močno pripomoglo k sami kakovosti izdelkov. Nadaljuje Anja Bolha, strokovnjakinja za prehrano pri Zvezi potrošnikov Slovenije:
"Torej kakovost izdelka je sestavljena iz več parametrov, tudi ločeno jih analiziramo v sklopu naših prehranskih testov, lahko gre za mikrobiološko, kemijsko varnost, kakovost, senzorično kakovost, hranilno sestavo, v zadnjem času vse bolj pomemben trajnostni vidik. Kakovost je zelo kompleksen pojem, ki jo zagotavljamo na različnih nivojih, z različnimi standardi. V prvi vrsti morajo biti vsi izdelki varni za uživanje in evropska zakonodaje to s svojimi standardi in sistemom nadzora zagotavlja v najboljši meri in o tem obvešča in odpoklicuje izdelke. Drugo pa je z ostalo kakovostjo, ki je nekako v osnovi urejena, ampak je vedno na plečih potem proizvajalcev, da se odločijo, kako kakovostne surovine bodo uporabili oziroma kako kakovosten izdelek bodo naredili. Z obveznim označevanjem sestavin, hranilne sestave in drugih informacij na embalaži Evropska komisija prisili proizvajalce v oblikovanje bolj kakovostnih proizvodov . Na drugi strani pa moramo nujno izobraževati potrošnike, da bo znal razlikovati, kaj je kakovostno in kaj ni, ko je to že označeno na samem izdelku. Na agendi EU je bila že nekaj preteklih let vzpostavitev enotnega obveznega označevanja hranil na sprednji strani s prehranskim profilom, zaenkrat do te odločitve še ni prišlo, menimo pa, da bo močno pripomogla tudi k sami kakovosti izdelkov in reformulaciji. Vseevropski testi na področju hrane so težko izvedljivi, predvsem zaradi velike količine lokalnih proizvajalcev in izdelkov, ki se ne pojavljajo v drugih državah, to se pravi, da jih je težko primerjati in ne moremo pokriti enakih izdelkov v različnih državah. Teh izdelkov je malo, predvsem so to izdelki nekih multinacionalk, s čimer pa ne zavzamemo vseh tistih izdelkov, ki so na voljo samo v naši državi oz. še bolj lokalno. Nekaj testov se izvaja mednarodno, ampak gre tukaj predvsem za sodelovanje sosednjih držav, kjer so na voljo podobni oz. enaki izdelki, težko pa je to testirati z drugimi evropskimi državami."
Države članice EU so enotne, kar se tiče dvojne kakovosti izdelkov v EU, da gre za zavajajočo, nesprejemljivo in nepošteno prakso do potrošnikov. Razlogi zanjo so s strani proizvajalcev predvsem ekonomski.
"Dvojna kakovost pomeni trženje blaga v eni državi članici kot enakega blaga, ki se trži tudi v drugih državah članicah, ampak ta izdelek ima drugačno sestavo oziroma drugačne značilnosti. Kot primer lahko izpostavimo pijačo, ki ji je na našem trgu dodan konzervans, medtem ko je enaka pijača za nemški trg proizvedena brez konzervansov. Proizvajalci velikokrat opravičujejo dvojno kakovost z različnimi zahtevami, preferencami potrošnikov, ampak kadar gre za dejansko spremenjeno vsebino mora biti ta tudi jasno razvidna iz embalaže, torej predstavitev izdelka mora biti nedvoumno drugačna, da se jasno vidi razlika med izdelkom za slovenski in nemški trg. Razlogi podjetij za to so večinoma ekonomski in ne samo preference potrošnikov. Torej na določenih trgih lahko ponudijo izdelke po višji ceni, morda tudi višji kakovosti, kot na drugih trgih, kjer je kupna moč potrošnikov šibkejša in s tem izdelek po višji ceni in kakovosti morda ne bi bil zanimiv. Vseeno pa potrošniki zaradi enake predstavitve izdelka mislijo, da kupujejo enak izdelek, v resnici pa je slabše kakovosti."
V EU je izdelkov dvojne kakovosti vse manj, v boju zoper dvojno kakovost izdelkov pa je najbolj učinkovito spremljanje, beleženje in izpostavljanje tovrstnih praks.
"Zakon o varstvu potrošnikov obravnava dvojno kakovost kot zavajajočo poslovno prakso in jo s tem tudi prepoveduje. Ker bi utegnila zavesti potrošnika, ki bi se na podlagi tega odločil za nakup, za katerega se mogoče drugače ne bi odločil. V boju zoper dvojno kakovost je najbolj učinkovito spremljanje in beleženje, izpostavljanje takih praks, je pa teh praks vedno manj, sploh zaradi uvedene zakonodaje na evropski ravni."
Še ena pogosta nezaželena praksa do potrošnikov, so manjša pakiranja, ki ohranjajo isto ali celo višjo ceno. Zakonsko sta skrčflacijo že uveljavili Madžarska in Francija, in tudi v Sloveniji se vrstijo pozivi po podobnem ravnanju.
"V nekaterih državah je označevanje skrčenja, torej zmanjšanja količine ob hkratnem povišanju cene, obvezno, na izdelku ali ob izdelku na trgovski polici. Madžarska je ta ukrep uveljavila že nekaj časa nazaj, medtem ko bo ta v Franciji stopil v veljavo s 1. julijem. Francija si prizadeva tudi za ureditev tega označevanja na evropskem nivoju, v okviru revidiranja Uredbe o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikov, in tudi na ZPS si želimo, da bi se tak način označevanja uredil na nacionalnem nivoju oz. še bolje na evropskem nivoju, ker menimo, da je skrčflacija do potrošnika nepoštena praksa, če ni javno oz. na veliko označena."
Strokovnjakinja za prehrano pri Zvezi potrošnikov Slovenije Anja Bolha zaključuje, da je za kakovost hrane v Sloveniji dobro poskrbljeno, hkrati pa imajo tudi potrošniki moč, da prisilijo proizvajalce v proizvodnjo bolj kakovostnih izdelkov.

Mateja Arnuš, Radio Slovenia International; projekt Euranet Plus - Boljše razumevanje Evrope