V luči množičnega nezadovoljstva kmetov po vsej Evropi zaradi ukrepov nacionalnih oblasti, pa tudi regulacije in okoljskih ciljev, določenih na ravni EU, so tudi slovenski kmetje stopili skupaj in samoiniciativno organizirali številne javne akcije.

Agrarni ekonomist Emil Erjavec z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani uvodoma izpostavi tri glavne težave s katerimi se slovenski kmetje trenutno soočajo: ,,Prvo je vprašanje dohodkovnega kmetijstva, ki se je predvsem v lanskem letu zaostrilo. Gre za spremembe cenovnih razmerij, ohranitev visokih cen inputov na eni strani in padanje cen končnih kmetijskih surovin, kar je seveda zaostrilo ekonomski položaj, ki je trenutno med slabšimi v zadnjih desetletjih. Drugo je uveljavitev nove kmetijske politike po letu 2023 v EU, ki zaostruje zahteve v smeri varstva okolja in predvsem narave, tukaj kmetje to vidijo, kot dodatno administrativno breme. Tretje pa je realnost življenja v smislu podnebnih sprememb, ki se prav tako zaostrujejo.''

Razumljivo je, da se na podlagi naštetega slovenski kmetje v odnosu do ostale družbe ne počutijo enakovredne. Tudi profesor Erjavec poudarja, da ,,poklic kmeta ostaja med najnižje ocenjenimi poklici pri nas, kar je rezultat ekonomskega položaja in resursov, ki so kmetom na razpolago.''

Mlad kmet živinorejec Andrej Pernat, ki je v preteklosti zaprosil in tudi prejel sredstva iz Evropskega kmetijskega sklada, pove, da je eden večjih razlogov za njegovo nezadovoljstvo ta, da jih odločevalci še zmeraj ne vključujejo v proces odločanja, ko gre za njih.

,,Mislim, da se stvari vedno bolj zaostrujejo, sploh pri današnji vladi. Takšna kot je, imamo kmetje vedno manj besede, tudi takrat, ko gre za nas, nas nihče nič ne vpraša, vsak dela po svoje, kot se jim pač zdi prav. Mislim, da imamo tudi zaradi tega težave z mladimi prevzemniki, ki jih je vse manj. Kjerkoli drugod dobiš službo za bistveno boljši denar, praznike imaš proste, prav tako vikende, česar tukaj ni. Ljudje oz. mladi prevzemniki se tega vse bolj zavedajo.''

Da v kmetijstvu ni rožnato in da to od njih zahteva ''štiriindvajseturno dosegljivost'', pa pravi tudi 39-letni kmet Franci Fingušt, prav tako prejemnik sredstev iz Evropskega kmetijskega sklada, ki odkrito prizna, da ukvarjanje s kmetijstvom danes terja ogromno poguma.

,,Problem je, ker imajo starejši kmetije še vedno v svojih rokah in jih ne prepustijo mladim. Slednji se tako ne odločajo za mlade prevzemnike. Kljub temu se morajo sami odločit ali bodo kmetovali ali pa bodo šli kam drugam. Težava je v tem, da si 24 ur na dan vpet v to in nimaš niti pravega dopusta.''

EU podpira kmetijstvo preko skupne kmetijske politike. Njeni začetki segajo v leto 1962, od takrat je doživela več sprememb s ciljem oblikovati pravičnejše kmetijstvo do kmetovalcev in bolj trajnostno. Agrarni ekonomist Emil Erjavec ob tem opozarja, da slednja ne sledi novim zastavljenim ciljem, zlasti v smislu instrumentov podpore, kar kliče po novih spremembah: ,,Sredstva, ki jih je več kot petdeset milijard na ravni EU, in štiristo petdeset na ravni Slovenije, če štejemo vse podpore, kar je v bistvu sorazmerno in relativno do drugih področij kar zajetna podpora, ne dosežejo tistih, ki bi jih dejansko potrebovali, saj je podpora preveč razpršena. Slednja bi morala biti bolj ciljno naravnana. Mali kmetje, ki so najšibkejši del kmetijskih verig in vsega kmetijstva, s temi sredstvi dejansko ne morejo nadaljevati s kmetovanjem. Na drugi strani pa nekdo dobi sorazmerno veliko podpor, pa ni najbolj nujen prejemnik tega, se prilagaja temu, kakšne podpore so na voljo, in tisti, ki to zmorejo in znajo dobijo sorazmerno veliko. Podpore so zelo administrativne in pogosto ne dosegajo svojih namenov. Prevetritev je tako zelo pomembna, ne bo pa šlo brez določenih zahtev.''

Andrej Pernat je dejal, da je prvo pomoč iz EU skladov prejel v času prevzema kmetije, čemur so sledile investicije v kmetijsko mehanizacijo. Sredstva so mu zelo pomagala, vendar opozarja, da slednje prinaša tudi številne pasti, in da stvari niso takšne kot se morda zdijo na prvi pogledi: ,,Marsikdo vidi v tem, kaj bo dobil in kaj si bo lahko s tem kupil, je pa tukaj v ozadju še veliko stvari, ki so ljudem prikrite, zlasti širši javnosti. Vsak si namreč misli, da ti je Evropa nekaj kupila ali pa so ti kupili državljani Republike Slovenije, kar pa še zdaleč ni tako. Tudi ostale ljudi bi morali o tem obveščati, kako kmetje pridobivajo evropska sredstva. Nenazadnje tudi vsaka regija in občina dobi evropski denar, pa jim nihče tega ne meče pod nos, tako kot nam.''

Agrarni ekonomist Emil Erjavec z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani za konec doda, da evropsko kmetijstvo v tem trenutku doživlja velike strukturne spremembe, a da je njegova prihodnost kljub temu negotova: ,,Brez tržnih rešitev ne bo šlo, vprašanje je, kakšno kmetijstvo želimo imeti in kakšno bo ostalo po teh strukturnih spremembah, kajti kmetje niso pomembni zgolj za preživetje in pridelavo hrane, za doseganje prehranske suverenosti EU in Slovenije, ampak so tudi pomemben del ohranitve podeželja. Mi potrebujemo tudi neko socialno ravnovesje. Ene stvari gredo v pravo smer, večina pa ne. Prišli smo do nekega stihijskega razvoja, kjer bi kmetijska politika z večjo usmerjenostjo in ciljnostjo lahko bolj pomagala tistim, ki delajo prav in gredo v pravo smer. Kmetom realnega stanja nihče ne predstavi, tudi organizacije, ki jih podpirajo v bistvu ustvarjajo neko iluzijo, da je nekatere tokove možno spremeniti.''

Medtem se pri nas vrstijo pozivi po vnovični organizaciji velikega vseslovenskega protesta kmetov, s katerim želijo opozoriti na nevzdržen položaj, tako tako glede pogojev za kmetovanje kot ekonomskega položaja.

Več o tem s kakšnimi izzivi se srečujejo kmetje v drugih evropskih državah lahko slišite v podcastu Can the EU do this? v spletnem arhivu 365.

Lidija Petković, Radio Slovenia International; projekt Euranet Plus - Boljše razumevanje Evrope