Po Lizbonski pogodbi to področje še zmeraj sodi med področje medvladnega delovanja držav članic, kar pomeni, da lahko slednje z vetom blokirajo razvoj zunanje varnostne in obrambne politike. V luči več kot dve leti trajajoče vojne v Ukrajini in Rusiji ter zaostrenih varnostnih razmer v Evropski uniji pa se pozivi k večji obrambni aktivnosti Unije samo še krepijo. Vse torej govori o tem, da smo se znašli na veliki prelomnici.

Obrambna politika je del skupne evropske zunanje in varnostne politike. Po Lizbonski pogodbi to področje še zmeraj sodi med področje medvladnega delovanja držav članic, kar pomeni, da lahko slednje z vetom blokirajo razvoj zunanje varnostne in obrambne politike. Posledično se je tudi zavoljo raznolikih interesov držav članic Unije to področje v primerjavi z gospodarskimi pristojnostmi Evropske unije razvijalo počasneje.

Da ,,nova varnostna situacija, tako v soseščini, kot globalna geostrateška situacija, pred unijo sedaj postavlja izziv, ki zahteva radikalno spremembo smeri na področju obrambe,'' je prepričan tudi Matej Avbelj, profesor za evropsko pravo in prorektor Nove univerze v Novi Gorici, trenutno tudi predstojnik katedre na omenjeni univerzi.

Uvodoma spomni, da tudi Lizbonska pogodba zahteva poenotenje delovanja držav članic Evropske unije na področju obrambe, vendar: ,,Treba se je zavedati, da Evropska unija že ima določene institucije na vojaškem oz. obrambnem področju, Evropsko obrambno agencijo, ki koordinira obrambne politike, vključno z nabavo, imamo tudi Evropski obrambni sklad, ki tudi deluje v smeri črpanja evropskih sredstev za skupne vojaške in obrambne potrebe. Tudi mandate Evropske investicijske banke se je spremenil v smeri, da bo lahko financirala tudi raziskave in projekte, ki so ključni za obrambni potencial Evropske unije. Napovedujem, da bo že v naslednji sestavi Evropskega parlamenta tukaj prišlo do občutnega poglabljanja politik na tem področju.''

Profesor Avbelj je leta 2021 poleg številnih objavljenih znanstvenih del s področja prava EU, ustavnega prava, pravne teorije in varovanja človekovih pravic, med drugim objavil tudi recenzijo z naslovom Prihodnost skupne varnostne in obrambne politike Evropske unije in ustavno vprašanje. Na naše vprašanje, 'Kako bi morala EU okrepiti svojo obrambno politiko?' in 'Kakšne so realne možnosti glede na omejene pristojnosti Unije na tem področju?', profesor Avbelj pojasni: ,,Škarjice in platno so v rokah držav članic, vendar v Evropski uniji, tako institucije kot države članice, pogosto pridejo do spoznanja, da če obstaja politična volja, potem je mogoče praktično vse. Politična volja v smeri krepitve evropske obrambe se bo krepila premo sorazmerno z grožnjami, ki jih bo Evropska unija deležna. Zagotovo lahko pričakujemo krepitev skupnega evropskega obrambnega fonda, še več skupnih nabav, trajno sodelovanje v tej permanentni strukturi vojaškega sodelovanja, v smeri nastanka evropske vojaške akademije, prepričan sem, da bomo postopoma lahko spremljali tudi seveda pojav nekih skupnih evropskih vojaških enot, najprej sprva v okviru sodelovanja posameznih držav članic, nato pa tudi na ravni Evropske unije, kot celote. Govori se seveda tudi o potrebi po protiraketnemu ščitu Evropske unije. Če bodo grožnje šle tudi v tej smeri, sem prepričan, da bo prišlo tudi do razvoja tega projekta. Trije ključni faktorji so: stopnja grožnje, stopnja politične pripravljenosti držav članic, da skupaj odgovorijo na to grožnjo in seveda finančna sredstva, ki pa lahko izhajajo tako iz nacionalne ravni, kot tudi evropske ravni.''

Ob omembi možnosti, da bi lahko Evropska komisija v prihodnji sestavi imela tudi komisarja za obrambo, profesor Avbelj pove: ,,Tukaj gre v bistvu bolj za politično težo, na ta način bi se ta medvladna obrambna politika spremenila tudi bolj v nadnacionalno. Tako bi bilo bolj jasno, da je obramba tudi stvar skupne evropske politike v tem ožjem smislu in da to ni več zgolj in primarno domena posameznih držav članic. Ta političnim momentom bo prav tako pomemben.''

Generalni sekretar zavezništva Jens Stoltenberg je na nedavnem neformalnem zasedanju zunanjih ministrov Nata v Pragi dejal, da morajo članice zveze Nato Ukrajini še naprej zagotavljati vojaško pomoč v vrednosti 40 milijard evrov na leto. Hkrati je predlagal, da bi si države breme te pomoči razdelile bolj enakovredno. Profesor Avbelj poudari, da je načelo solidarnosti v okviru evropske zunanje varnostne in obrambne politike, sicer že del pogodbenih obveznosti, a doda: ,,V primeru, da bo grožnja evropskemu miru naraščala, sem prepričan, da se bo tudi to načelo solidarnosti ustrezno materializiralo v ustreznih finančnih politikah, ki bo razbremenilo določene države članice. Pričakujemo lahko krepitev teh evropskih obrambnih sredstev, bodisi v okviru že obstoječega evropskega obrambnega sklada bodisi v okviru teh ugodnejših kreditov ki jih bo lahko dajala Evropska investicijska banka. Je pa treba povedati, da je krepitev vojaškega proračuna lahko tudi zelo ugodna za evropsko industrijo, saj to poganja gospodarsko rast, seveda ob predpostavki, da bo evropska vojaška industrija tista, ki bo lahko dobavila to orožje. V tem trenutku gre na žalost večina teh sredstev, ki jih države članice Evropske unije namenijo krepitvi svojih oboroževalnih sposobnosti, v tretje države, kar ne krepi evropske obrambne industrije. Na tem področju si zlasti Evropska komisija, pa tudi posamezne države članice, prizadeva h krepitvi te industrije.''

Profesor za evropsko pravo in prorektor Nove univerze v Novi Gorici Matej Avbelj za konec poudari, da se pri pozivih po poenotenju evropske obrambne politike zagotovo pozna dejstvo, da Evropska unija v zadnjih nekaj desetletjih ni naredila dovolj za svojo obrambo in varnost: ,,Že star rimski pregovor pravi, 'Če želiš mir, se pripravi na vojno.' Mislim, da so takšni avtoritarni režimi, kot je trenutni ruski režim, v bistvu izkoristili šibkost Evropske unije. Države članice so v šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja namenjale tri odstotke svojega proračuna za obrambo, po koncu hladne vojne pa manj kot dva odstotka, okrog odstotek in pol. Torej, medtem ko se je Evropska unija pripravljala na mir, v skladu s svojo filozofijo, je zlasti Rusija šla v drugo smer. Eno temeljnih načel zagotavljanja varnosti je ta odvračalni učinek in bolj kot bo Evropska unija šibka, manj bo tega odvračalnega učinka in globlje si bo Putinov režim drznil posegati v evropski kontinent. Sam seveda nisem naklonjen militarizaciji vojni in temu podobnemu, ampak to ni scenarij, ki si ga je Evropa izbrala. Je pa zdaj ključno, da se Evropska unija postavi tudi v obrambnem smislu na svoje noge, tudi v luči prihajajočih ameriških volitev, tako da bo zmožna sama poskrbeti za svojo varnost in da bo s tem, ko bo močna, tudi v vojaškem smislu odvračala druge od tega, da bi drznili s takšnimi agresijami, kot jih vidimo zdaj, ogrožati naš mir.''


Lidija Petković, Radio Slovenia International, projekt Euranet Plus – Boljše razumevanje Evrope