Schumanova deklaracija je pred 74 leti pomenila začetek evropskega povezovanja. V luči prihajajočih volitev, ki bodo pomemben kazalnik, v katero smer se bo obrnila Evropska unija, je med mnogimi državljani moč slišati zaskrbljenost glede evropske enotnosti in ohranjanja notranje kohezije EU. Dr. Ana Bojinović Fenko, profesorica mednarodnih odnosov na univerzi v Ljubljani na Fakulteti za družbene vede pravi, da klasični sociološki in politološki aksiom ter empirična spoznanja pravijo, da se združevanje vedno zgodi ob zunanjem sovražniku, kar po njenem mnenju lahko vidimo na primeru Evropske unije. Katalist za to je bil brexit. Tu smo "prvič videli, da so države enostavno rekle "komisija naj vodi pogajanja, mi se strinjamo, da bo komisija v imenu celotne unije naredila dobro"".
Kljub temu pa je po drugi strani vedno več ljudi nezadovoljnih s sistemom, za katerega menijo, da jim ne koristi več.
V nekaterih članicah EU se to odraža v porastu evroskepticizma. Bojinović Fenko meni, "da na nacionalni ravni tiste vlade, ki izražajo mehki evroskepticizem, torej neko nestrinjanje s politikami evropske unije in ki tudi izvajajo nasprotovanje vrednotam Evropske unije, to počnejo zato, ker so nezadovoljne s položajem, ki ga njihova država zaseda med evropskimi državami v uniji."
Meni, da so nedosežene predstave o pomembnosti vloge države, četudi so se uniji pridružile šele leta 2004, glavni razlogi, zakaj denimo države, kot je Madžarska, iščejo druge načine, da opozorijo nase. "To pomeni, da kršijo pravila in so na tak način na agendi in se o njih razpravlja kot o pomembnih. To, da niso konstruktivne ampak destruktivne je pač vzeto v zakup, so pa med pomembnimi, posluša se jih. Posamezniki pa menim, da so žal žrtve tega, da jih politiki znotraj države naslavljajo kot žrtve globalizacije in te žrtve, če lahko rečem, so objektivne posledice globalizacije. Nekatere stranke to izkoriščajo, neobjektivno poročajo kdo je vzrok za to, da je delavec izgubil delo ali pa da se mora karierno preusmeriti ali pa da mora iti na primer v drugo državo iskat delo." Doda, da stranke nato z družbenimi ali prirojenimi razlogi upravičujejo to, da določeni življenjski standardi njihovim volivcem pripadajo že po naravi. "To so pa na primer etnija, da si se rodi v neki državi, da pripadaš neki etnični skupnosti, da si moški, da ima tvoja družina neko ime, torej neke dejavnike, ki so družbeni ali prirojeni, če gledamo na primer etnijo. Tukaj se zelo enostavno ustvarja segregacija."
Kaj torej storiti glede držav, katerih enostranska dejanja nasprotujejo temeljnim vrednotam EU?
Bojinović Fenko meni, da bi morala (EU) nadaljevati z aktivnostmi, ki jih že izvaja na primeru Madžarske in ki izhajajo iz pogodbenega okvira 7. člena pogodbe o Evropski uniji. Meni, da, "če bo Evropska komisija z aktivnostmi nadaljevala in če bo vztrajna in bodo te aktivnosti uspešne, da bo to tudi sporočilo drugim družbam, državam, političnim strankam, ki pač na tak način menijo, da bodo nekaj boljšega za svoj interes izpogajale." Tu doda, da so ukrepi na primeru Poljske že obrodili sadove.
Za večanje enotnosti znotraj EU manjka kakovostnega prostora za dvostranski dialog.
Pove, da kljub temu, da v evropskem parlamentu sedijo predstavniki ljudstva, se o njihovih pogovorih govori kot o zelo specializiranih, usmerjenih k tehnicističnem pravu Evropske unije, ki ga ostali ne razumemo.
Zato meni, da manjka dialog in "komunikacija o tem, kaj je razprava, kako to nas zadeva v vsakdanjem življenju, v gospodinjstvu, v šoli, na delovnem mestu in kaj si mi predstavljamo, da bi potrebovali, ali kaj zaupamo našim političnim predstavnikom in odločevalcem, da uredijo v imenu ljudi." Doda, da to sicer manjka tudi v nacionalnih družbah, a da bi bilo na evropski ravni morda celo lažje najti mednarodno dimenzijo skupnih problemov, saj imajo denimo "nekvalificirani delavci na Portugalskem identične probleme kot nekvalificirani delavci na Finskem, v Sloveniji, Nemčiji ali pa na Danskem".
Drug način večanja enotnosti je tudi boljše medsebojno spoznavanje in razumevanje med državljani članic EU in ljudmi zunaj njenih meja. Prispevek, ki ga lahko vsak posameznik prinese je po njenem mnenju "to, da je odprtega uma, da se pogovarja tudi s tistim, ki je priseljen, ki izgleda drugače kot mi, ki se še uči lokalnega jezika, ne pa da se ima posameznik za razsvetljenega, ponavlja pa iste napake kot stari starši, ki so bili rojeni v čisto drugem okolju in svetu."
