Gregor Starc z ljubljanske Fakultete za šport, ki proučuje gibalni razvoj otrok in mladine ter vodi ekipo, ki bdi nad nacionalnim sistemom spremljave telesnega in gibalnega razvoja otrok in mladine, tako imenovanim Športnovzgojnim kartonom, pa sicer pravi, da je redno aktivnih okrog 40 odstotkov otrok in mladih, da pa so v predkoronskem času njihovi rezultati v športno-vzgojnem kartonu že povsem sledili rezultatom njihovih staršev v preteklosti oz. jih že presegajo:
»Mi dejansko smo imeli pred korono tako visok delež vrhunsko sposobnih otrok kot še nikoli poprej, sploh pri dekletih; fantje pa so že skoraj ujeli tudi očete, se pravi tiste generacije, ki so bile najbolj fit in so trenirale največ; medtem ko so dekleta pred korono bistveno presegla telesno zmogljivost svojih mam, kar pomeni, da se je ta emancipacija pri deklicah v športu zgodila zelo izrazito in je verjetno najvišja v Evropi.«

Kar plaši je predvsem dejstvo, da mlade za športne aktivnosti motiva največkrat privlačen fizični izgled, in so vse manj športno aktivni zaradi zabave ali druženja:
»Glede na to katere stvari se spreminjajo pri otrocih, bi lahko rekli, da je izgled eden izmed pomembnih dejavnikov. Na žalost, želeli bi si, da je marsikaj drugega kot pa izgled, ampak glede na to, da je na primer merska naloga pri športno vzgojnem kartonu Slofit, kjer se vztrajno izboljšujejo rezultati dviganje trupa, se pravi imeti ploski trebuh, tako imenovane sixpacke, to je nekaj, kar je zelo zaželeno in to dejansko otroci počnejo in mladostniki, fantje in dekleta, in zaradi tega se rezultati te merske naloge izboljšujejo. Na drugi strani nam pa padajo rezultati skoka v daljino z mesta, se pravi eksplozivne moči nog, pa mogoče tudi tek na šestdeset metrov, se pravi šprinterska hitrost, kar kaže, da se vse manj ukvarjajo z nekimi zelo agilnimi stvarmi, manj igrajo različnih iger, manj je teh šprintov, manj je eksplozivnih gibanj, tako da iz tega lahko sklepamo, da druženje ni več tisto, ki bi otroke primarno vleklo v ukvarjanje s športom, je pri mnogih verjetno še vedno, ampak ni pa več tako močno kot je bilo nekoč. Ta pritisk družbe, vizualnosti, samopredstavljivosti in tako naprej, je tisti, ki na žalost kroji tudi ukvarjanje s športom, kar je pa dolgoročno seveda zelo slabo za samo ukvarjanje s športom.«

Profesor Starc pa pravi, da je prisotne premalo športne vzgoje v slovenskih osnovnih in srednjih šolah, želeli bi si vsaj 1 uro športne vzgoje na dan:
»Tukaj bi si mi seveda želeli spremembe in ne samo pri nas, po vsem svetu pri vseh otrocih, zaradi tega ker vemo, da doma ne moremo zagotavljati, da bodo vsi dovolj telesno dejavni. Šola je edini prostor, kamor vsi otroci gredo in tam jim lahko zagotovimo uro gibanja na dan, doma tega ne moremo zagotoviti, zato ker je dinamika družinskega življenja danes zelo raznolika in bi prišlo do razlik. Mi si želimo uro športa na dan, zaenkrat imamo v osnovni šoli v prvih šestih razredih tri ure športa na teden, v zadnji triadi dve uri plus izbirni predmet, v srednjih šolah je zelo različno, v gimnazijah po tri ure, v ostalih tipih srednjih šol imamo tudi dve ali ponekod celo eno uro, kar je občutno premalo. Sicer Slovenija v primerjavi z drugimi državami ima eno prednost, da imamo veliko drugih športnih dejavnosti v šoli, kot so športni dnevi, kot so šole v naravi, česar v mnogih državah ne poznajo, ampak še vedno zelo pomembno je biti telesno dejaven vsak dan, ne samo občasno in tukaj je ta pritisk sodobne tehnologije tako velik, da v prostem času požre toliko časa otrokom, vključno potem še z domačimi nalogami in učenjem za šolo, da enostavno otrokom včasih zmanjka časa, da bi lahko se šli igrat ven, da bi lahko šli na igrišče s prijatelji, da bi lahko šli na trening. To se dogaja tudi otrokom, ki trenirajo športe, lahko povem tudi moji otroci se včasih znajdejo v taki časovni stiski zaradi šolskih obremenitev, da nimajo druge izbire kot pa da spustijo trening, s stisnjenimi zobmi in solzami v očmi, ampak to naredijo.«

Kot pravi 18-letna ptujska gimnazijka Taja Potočnik, je športno aktivna vsak dan, saj želi narediti nekaj koristnega za svoje telo, več športne vzgoje v šoli pa ne pogreša:
»Poskušam biti vsak dan športno aktivna, če le gre vsaj s kakšnim sprehodom ali pa z rolanjem ali pa grem na sprehod s svojim psom, bolj aktivna pa sem dva do trikrat na teden, grem na fitnes. Pozitivni učinki športa, ki jih opažam pri sebi so zagotovo to, da se dosti bolje počutim v svoji koži že če naredim kakšen majhen trening, že če grem na sprehod se mi zdi, da sem nekaj koristnega storila zase in za svoje telo. V šoli se mi zdi popolnoma dovolj športa, imamo ga trikrat na teden in poskušamo čim več odnesti od teh ur, ki so nam dodeljene.«

Gregor Starc z ljubljanske Fakultete za šport, šport opredeljuje za družbeno koristno odvisnost in zaključuje, da mladi potrebujejo čimveč športnih dejavnosti, ki jih bodo krepile v uravnotežene in samozavestne posameznike.

Mateja Arnuš, Radio Slovenia International; projekt Euranet Plus - Boljše razumevanje Evrope