Samo leta 2019 je približno 33 200 otrok prispelo v države južne Evrope, od tega jih je bilo približno 9 000 (27 %) brez spremstva ali ločenih od družinskih članov na poti zaradi preganjanja, vojne trgovine z ljudmi in tihotapljenja, naključne ločitve In ostalih podobnih, enako grozljivih razlogov. Od takrat je bila sprejeta tudi resolucija Evropskega parlamenta o zaščiti otrok in mladih, ki bežijo pred vojno proti Ukrajini. Ti otroci se, mnogokrat ne po njihovi volji, znajdejo tudi pri nas.
Slovenija za mlade migrante, otroke brez spremstva, namreč ni končna destinacija. V deželo so prišli tudi po večletnem potovanju preko različnih držav. Večina jih je bila zajetih na meji ali na poti do drugih držav, večina jih ni imela informacij o Sloveniji, jeziku in kulturi, od doma pa so odšli zaradi vojn, strahom pred političnim ali verskim pregonom, različnih drugih travmatičnih izkušenj. 19 – letni Saif je prišel v Belgijo iz Afganistana pred petimi leti, na pot je šel, ko je imel komaj 13 let, potoval je tudi čez Slovenijo: "Najprej sem šel v Pakistan in potem v Iran, Turčijo, nato Bolgarijo, Srbijo, Hrvaško, Slovenijo in nato Italijo, iz Italije v Francijo in iz Francije v Belgijo. Zaradi mojih let mi je bilo res zelo težko. Mislim, da je bil to najhujši trenutek v mojem življenju, imel sem veliko težav: policijsko nasilje, malo rasizma, vse to. Na celotni poti je bilo res težko.”
V Sloveniji na mlade migrante brez spremstva opozarja nevladna organizacija Slovenska filantropija. Njihova prihodnost je namreč precej zaskrbljujoča. Leta 2022 je bilo vlog za mednarodno zaščito 254, leto pred tem pa 782. Veliko otrok namreč izgine neznano kam, to je pojav, ki je značilen za večino evropskih držav, razloži Marina Uzelac, vodja projektov pri Slovenski filantropiji, ki je imela tudi sama izkušnjo zakonite zastopnice: "Status mednarodne zaščite je lani dobilo 15 otrok, večina jih žal pred tem izgine neznano kam. To je alarmanten problem, in naša država se premalo zaveda, da je odstotek teh otrok, ki od tu izgine, alarmantno visok. V letu 2020 je bilo takih otrok kar 98 %, kar pomeni, da skoraj dobesedno vsi ti otroci zapustijo Slovenijo. Možno je, da so želeli iti v neko drugo državo, kjer menijo, da bo zanje bolje poskrbljeno, da imajo več možnosti, kar se tiče integracije, zaposlitve, šolanja, da jih je družina mogoče poslala k sorodnikom in podobno. Toda bojimo se, da da so ti otroci zelo velikokrat izkoriščani, zlorabljeni, da trgovci z ljudmi zelo oprezajo za ranljivimi osebami, saj je trgovina z ljudmi na tej poti in tudi v Evropi in v Sloveniji izjemno dejavna." Težave pa nastopijo, ko ti otroci dopolnijo 18. let. Takrat se njihov že tako povsem skrhan svet, še dodatno spremeni, na kar opozarja tudi Agencija Evropske unije za temeljne pravice.
Otroci, ki prehajajo v polnoletnost, so posebna težava. Če pogledamo konkreten primer - če gre za otroka, ki zaprosi za mednarodno zaščito in živi v Dijaškem domu Postojna, lahko, ko dopolni 18 let, do konca šolskega leta biva v dijaškem domu, potem pa mora to nastanitev zapustiti. To pomeni, da bi moral, če še nima statusa, oditi v azilni dom, ki je absolutno neprimerna institucija, dodaja Uzelac. Če status že ima, pa bi moral poiskati zasebno nastanitev, kar je zelo velika težava: "Ko gledamo dobre prakse drugih držav, se zavedajo, kako pomemben je ta prehod in da teh mladih ljudi ne moremo enostavno vreči iz nekega sistema obravnave in jih prepustiti same sebi."
V Romuniji se z mladoletnimi migranti ukvarja organizacija JRS Romania, od koder je tudi Alexandra Crivilaru: »Svetovanja organiziramo za odrasle in tudi za otroke, nudimo tudi skupinsko podporo najstnikom, ki je organizirana dvakrat na teden v regionalnem integracijskem centru Constanta. Neverjetno je videti, kako so ljudje srečni, da imajo prostor, kjer se lahko družijo, pogovarjajo o travmatičnih situacijah, ki so jih preživeli, in delijo svojo bolečino. Iz pogovorov, ki jih je bilo letos izjemno veliko, opazim nekakšno nostalgijo in upanje, to iskrico, ki se izraža skozi izjave, kot so ... <Vem, da se bom vrnil domov>, ki se nato spremenijo v ... < Ostal bom tukaj v Romuniji in se tu preživljal.>."
Na Portugalskem so zelo dejavni Zdravniki brez meja. Ti imajo tudi svoje ladje, s katerimi rešujejo migrante v Sredozemlju, kjer jih na težki poti mnogo umre. Generalni direktor te organizacije na Portugalskem, João Antunes, je zelo kritičen do voditeljev Evropske unije, ker ovirajo reševanje migrantov v Sredozemskem morju, kar terja veliko žrtev: "Reševanje človeških življenj ne more biti pod vprašanjem - da ali ne. Vedno mora biti da. Potrebujemo več volje, da se odzovemo na to situacijo. In ne samo, da ni politik, ampak obstaja izrecni interes za oviranje in dodajanje ovir in celo kriminaliziranje organizacij in ljudi, ki se odločijo odzvati. Italijanske oblasti so zasegle plovilo "Geo Barents", ki smo ga imeli v iskalnih in reševalnih akcijah v Sredozemlju, z obtožbami, ki nimajo nobenega smisla." Poudarja, da je reševanje človeških življenj in integracija beguncev stvar vseh držav Evropske unije in da je sprejem in integracija migrantov vprašanje, ki zadeva vse Evropejce: "Standardna migracijska politika se mora odzivati na dejansko stanje: danes imamo eno najbolj smrtonosnih migracijskih poti, kjer ljudje tvegajo svoja življenja, da bi dosegli zatočišče in uveljavili svojo pravico do azila."
Zato Agencija Evropske unije za temeljne pravice poziva države članice, naj pospešijo azilne postopke, ki so absolutno predolgi, saj povprečno trajajo dve leti, zmanjšajo birokracijo glede ponovne združitve družine, zagotovijo ustrezno nastanitev, izboljšajo zdravstveno varstvo na področju duševnega zdravja in izboljšajo izobraževanje, saj morajo nekateri otroci čakati celo eno leto, da se lahko vključijo v šoloobvezno izobraževanje.
Darja Potočan, Radio Slovenija Internacional / Projekt Euranet Plus – boljše razumevanje Evrope
#euranetplus
