Regulacija interneta pomeni zakonodajno urejanje vseh komunikacijskih kanalov, oz. vsega, kar sestavlja internet. Vrši se na več različnih področjih, od strojnih in tehničnih, kot so kabli, strežniki in ostala infrastruktura, pa do bolj vsebinskih, kot so posredovanje vsebin po internetu, način na katerega nam brskalniki oz. iskalniki izpisujejo rezultate iskanja, in tako naprej.

V zadnjih letih se sicer pritiski za regulacijo interneta, tudi v Evropski Uniji vedno bolj povečujejo.

Ravno v začetku julija so Institucije EU sprejele dve tehnični uredbi, ki naj bi pomenili prelomno točko v načinu uporabe interneta. To sta akt o digitalnih storitvah oziroma DSA in akt o digitalnih trgih oziroma DMA, ki skušata zamejiti moč velikih posrednikov vsebin oz. internetnih gigantov, kot so Google, Facebook, Apple, Amazon in ostali. Vodja predstavništva evropske komisije dr. Jerneja Jug Jerše tako pove, da je "bistvo akta o digitalnih storitvah, se pravi tako imenovanega akta DSA je, da vse, kar je nezakonito izven spleta, mora biti nezakonito tudi na spletu, tako da bo tukaj zelo veliko poročanja in pregleda, kaj to sploh je. Na drugi strani pa imamo tako imenovani DMA, ki je akt o digitalnih trgih. Ta pa z reguliranjem velikih tehnoloških podjetij želi zagotoviti enake konkurenčne pogoje za prav vsa podjetja v Evropski uniji."

Po besedah Domna Saviča, direktorja zavoda Državljan D je razlog za te akte oz. problem teh velikih posrednikov vsebin ravno to, »da u bistvu zdaj predstavljajo večino svetovnega spleta, tako na nivoju infrastrukture kot na nivoju storitev, če pomislimo, da večina interneta teče na Amazonovih strežnikih, da sta Facebook in Google v bistvu zdaj že dobesedno v vsakem prostoru naše hiše in v avtomobilih in drugih mestih, se res pojavlja vprašanje, kdaj je ta vpliv posameznih podjetij na posameznikovo življenje prevelik, oz. kdaj ga je treba malo zamejiti.« Ob tem še izpostavi, da tokrat »Evropska komisija prvič uvaja nek mehanizem, kjer bo Evropska komisija, oz. kjer bo, če rečemo Bruselj sam posegel oz. sam izvajal to zakonodajo za razliko od predhodnih poskusov, kjer so bile države same tiste, ki so izvajale Zanimiva sprememba, je pa treba počakat in videti kako se bo ta za deva dejansko izvajala v praksi, kaj bo vseboval končni tekst obeh predlogov in kako se bo to poznalo pri dejanskem zamejevanju moči teh spletnih gigantov.«

Zakonodaja akta o digitalnih storitvah vključuje tudi vrsto ukrepov, ki bodo vplivale tudi na otroke in mladostnike.

Prinaša nove ukrepe za boj proti nezakonitim spletnim vsebinam, boljšo sledljivost in preverjanje prodajalcev na spletnih tržnicah, večjo preglednost in odgovornost platform, na primer z zagotavljanjem jasnih navodil v zvezi z urejanjem vsebin ali uporabo algoritmov za priporočene vsebine. Pogoje uporabe storitev, ki so primarno namenjene mladoletnikom ali pa jih ti pretežno uporabljajo, bodo platforme morale razložiti na način, ki ga mladoletniki razumejo.

Akt prepoveduje tudi zavajajoče prakse in nekatere vrste ciljnega oglaševanja, na primer oglaševanje, namenjeno otrokom in oglase, ki temeljijo na občutljivih podatkih, kot so spolne preference, zdravstveni podatki, vera in politična prepričanja. Prepovedani bodo tudi tako imenovani temni vzorci in zavajajoče prakse, namenjene usmerjanju odločitev uporabnikov.

Zakaj pa je do sprejemanja uredb DSA in DMA sploh prišlo? Dr. Jerneja Jug Jerše
izpostavi, da nas je »koronakriza prisilila, da smo zdaj vsi na nek način specialisti na internetu in naše dejavnosti smo prestavili na splet. Brskamo po spletu, delamo na daljavo, nakupujemo in tako dalje in želimo, da smo zaščiteni tako pred prevarami, dezinformacijami, pa tudi spornimi vsebinami in tu je to še posebej pomembno za naše otroke.«

Regulirati internet z namenom zaščite otrok je sicer vse prej kot preprosto, doda Domen Savič. »Problem pri regulaciji oz. reševanju ali pa zagotavljanju varnosti otrok na internetu, ki se srečujejo z neprimernimi vsebinami, tudi s pornografijo, tudi s poskusi ugrabitev in ostalimi zadevami je, da se na drugi strani, hočeš, nočeš, najeda zasebnost oz. varnost vseh ostalih uporabnikov, ker se ti posegi vršijo znotraj istega sistema. Imamo pa zdaj en zelo plastičen primer znanega igralca Ashtona Kutcherja, ki u bistvu na eni strani sedaj igra vlogo nevladne organizacije, ki hoče otroke zaščititi na spletu. Ampak to počne na zelo neprimeren in nespameten način, ker poziva k zmanjšanju zasebnosti, k ukinitvi enkriptiranja oz. varne komunikacije in u bistvu ne dela razlike med tem, komu je ta komunikacija namenjena oz. kdo to komunikacijo uporablja. Če zelo plastično poenostavim – zdaj Ashton zahteva, da bi vsi nehali zaklepati vrata svojih hiš, zato ker se v petih hišah v Sloveniji mogoče nahajajo ugrabljeni otroci.«

Je pa ravno razlikovanje med tem, kdo je dejanski kriminalec in kdo je samo vključen v neko bazo potencialnih kriminalcev po besedah Saviča eno najbolj problematičnih in zelo težko rešljivih vprašanj, ki pa bo določalo, na kakšnem internetu bomo živeli.

»Ali bo to še zmeraj relativno odprt prostor, kjer se bomo povezovali z ljudmi, kjer si bomo izmenjevali informacije, kjer bomo delali in živeli, ali pa bo to neka zadeva, ki bo u bistvu pod nadzorom varnostno obveščevalnih organov in kjer se bo neprestano nad nami izvajal nadzor, ne glede na to, ali bo to upravičeno ali pač ne.«

Tatjana Milovanović, Radio Slovenia International; projekt Euranet Plus - Boljše razumevanje Evrope