Slovenska družba se stara, kar s seboj prinaša številne izzive. Leta 2019 so starejši, torej prebivalci, stari 65 ali več let, predstavljali 19,8 % prebivalcev Slovenije, leta 2100 pa naj bi ta odstotek narasel na nekaj več kot 31 %.
O bivalnih skupnostih in o pilotnem projektu takšne skupnosti v Ljubljani, imenovane stanovalnica, pa v današnjem pogovoru z Mašo Havlina iz Zadrugatorja. Lep pozdrav, dober dan.
Hvala za vabilo.
Ja, tako mladi kot tudi starejši imajo torej težave z bivalnimi pogoji, starejši obtičijo v praviloma prevelikih nepremičninah, medtem ko imajo mladi težave seveda za bivanjsko stisko priti do svoje nepremičnine, kakšne prednosti imajo torej bivalne skupnosti tudi v tem pogledu?
Ja v resnici mi predvsem promoviramo te bivalne skupnosti skozi model najemne stanovanjske zadruge, ki temelji na tem, da v bistvu prepoznamo, da lahko skupaj boljše, pa tudi bolj ugodno nekako naslovimo svoje stanovanjsko vprašanje, gre za neki prenos nekega tega individualnega vprašanja na neki kolektiv in mislimo, da je za to tudi dosti manj tvegan za posameznika, torej ponavadi zadruga sama najame kredit, to ne gre na posameznika, torej, če se nekaj zalomi, pač probam, se proba kot skupnost odgovoriti na to. Hkrati pa recimo in

zakaj se tudi zavzemamo je, da v tujini, kjerkoli zadruge so, so vzpostavljeni določeni sistemski mehanizmi, ki jih podpirajo in to bi bilo ključno vzpostaviti tudi v Sloveniji. Torej po eni strani v smeri dostopa do zemljišč ali pa do nepremičnin, ki so prazne, na katerih lahko bodisi zadruga potem zgradi lastno nepremičnino ali pa prenovi obstoječo in ima pravico do uporabe tega, torej zemljišče ali pa nepremičnine, samo lastništvo lahko ostane v lasti mesta ali pa lokalne skupnosti in na tak način trajno preprečujemo neko špekulativno ravnanje, medtem ko za samo stavbo pa pač zadruga sama upravlja, kot pač je po volji njenim stanovalcem, ki pa se vsi skupaj v bistvu o tem odločajo po zadruženem na čelu en član, en glas.
Bremena odpadejo na neki način, vsaj finančna. V Evropi obstaja že nekaj časa trend, da se ljudje vseh starosti odločajo za skupno življenje v takšnih skupnostnih stanovanjih ali projektih, ki vključujejo torej neko obliko skupnostnega življenja. Motivirajo jih okoljska, seveda socialna, tudi finančna vprašanja, kot ste dejali, kako je prišlo pri nas do te ideje sobivanja stanovanjske skupnosti?
Ja, v resnici mi, ko smo se začeli ukvarjati z samim stanovanjskim vprašanjem in kako težko ga je dandanes pač nasloviti komurkoli že, ki pač ne biva v primernem stanovanju ali pa pač mora prvič rešiti svoje stanovanjsko vprašanje, smo začelo v bistvu odpirati pogled v tujino in kaj tam funkcionira in tako smo v bistvu prepoznali, ja, stanovanjske zadruge kot neka oblika, ki bi jo bilo vredno vzpostaviti in podpirati tudi v Sloveniji, ta model, o katerem pač danes govoriva je vseeno precej drugačen kot tisto, kar smo imeli tukaj pač govorimo v bistvu o, ja, nekem skupnostnem momentu in o vzpostavljanju stanovanj, ki ne bodo podvržene, podvržena špekulativnim ravnanjem na trgu, ampak se želijo trajno ohranjati kot najemna stanovanja in kot dostopna stanovanja, pri čemer pač je v Stanovanjski zadrugi hkrati postavljeno v ta položaj, da si hkrati najemnik in lastnik, ker skupaj z vsemi ostalimi, ki stanuje tam notri, si pa tudi lastnik in zato pač imaš dosti večjo besedo, a ne, tudi pri tem, kako se bo tam živelo, pa veš, da nobene spremembe se ne morejo zgoditi na hitro, brez da bi za to vedel, no in znotraj tega smo potem tudi gledali tipologije drugje in tudi tiplologije stanovanj in recimo v krajih, kjer pač je zadružništvo že bolje vzpostavljeno, so se tudi kot izredno dobra praksa vzpostavlja ta skupnostna stanovanja in pri teh stanovanjih gre pa po navadi za to, da imaš ti lastno sobo in kopalnico, to se nam zdi minimum, po možnosti pa tudi neki manjši dnevni kotiček ali pa čajno kuhinjo, medtem ko si potem večjo dnevno sobo in pa kuhinjo, jedilnico deliš recimo še s tremi, štirimi drugimi stostanovalci in tukaj, ja, je tudi v bistvu velik interes s strani starejših, da bi šli pa kaj takega.
V Sloveniji poznamo le nekaj bivalnih skupnosti, kakšne so izkušnje s tem recimo pri nas, kako uspešne so tudi tiste, ki jih poznamo recimo?
Zdaj ena od prvih oziroma mogoče celo prva, ki se je vzpostavila in dobro zaživela, je skupnost na Davči, kjer je v bistvu lastnik, predhodno je bilo to turistično kmetija, v resnici se s turizmom ukvarjal, kar pomeni, da je že infrastruktura ponujala sobe s kopalnicami in se torej lastnik in upravnik Peter Prezelj odločil, da to raje ponudi v bistvu za bivanje starejših. Do danes se je v bistvu.. so vse kapacitete polne in se je vzpostavlla skupnost, ki v resnici zelo dobro funkcionira; mislim, saj nekaj stanovalcev se je že zamenjalo in tako dalje, ampak načeloma so ljudje zelo zadovoljni tam in je tudi je zelo lep kraj in ponuja več različnih aktivnosti, kar se tiče, ne vem, dela okrog hiše, na vrtu, z živalmi in tako dalje, in načeloma se mi zdi, da je vsak od stanovalcev tam našel neke svoje opravke, naloge, ki pač jim polnijo čas in tudi bogatijo.
Maša Havlina iz Zadrugatorja o bivalnih skupnostih in pilotnem projektu 'Stanovalnica', hvala lepa za pogovor in veliko uspeha pri organizaciji takšne bivalne skupnosti tudi v bodoče in da bi bilo veliko posluha seveda tudi na strani tistih akterjev, ki so pomembni, da kaj takega živi.
Hvala, me je veselilo.
-
Daljšemu pogovoru o bivalnih skupnostih lahko plrisluhnete tudi v podcastu na straneh Euraneta in v našem Green Deal podcastu na portalu MMC.

Ivo Kores, Radio Slovenia International; projekt Euranet Plus – Boljše razumevanje Evrope