V Berlinu so pred kratkim podnebni aktivisti skupine Zadnja generacija z oranžno barvo poškropili vseh šest stebrov Brandenburških vrat in nemško vlado pozvali k opustitvi fosilnih goriv ter večjemu ukrepanju na področju podnebnih sprememb.
To je samo en primer, od številnih zadnje čase, kjer aktivizem dobiva nove dimenzije. Sicer je v različnih oblikah in funkcijah znan že stoletja, a številni muzeji in galerije širom po Evropi so lokacije propagandnih akcij, kjer je umetniško delo zgolj orodje za pritegnitev pozornosti.
Zgodovinarka, dr. Aleksandra Berberih Slana, nekdanja predsednica skupnosti slovenskih muzejev je z nami spregovorila o začetkih radikalnega aktivizma in o svojih izkušnjah z njim. Povedala nam je, da pri nas takšnih primerov uničevanja umetnin ni zasledila, o začetkih te oblike 'demonstriranja' pa je povedala:
Začelo se je z Mona Liso, ki je ena najbolj znanih slik na svetu, čeprav so mnogi presenečeni, ko j vidijo v živo, ker je zelo majhna, in na srečo tudi zaščitena, kajti eden od teh aktivistov je najprej poskušal zlomiti steklo, ki jo ščiti, ko pa mu to ni uspelo, je v steklo vrgel torto – in to je bil prvi takšen primer. Pozneje se je pojavilo še nekaj primerov, ko so umetnine zalivali z juho. Šlo je za zaščitene umetnine, kar pa je v naših muzejih prava redkost, kajti zaupamo obiskovalcu, da umetnin ne bo poškodoval, ampak če se bo to razvijalo naprej, bomo tudi mi morali razmišljati v tej smeri.

A so po vašem mnenju aktivisti zgolj protestniki, ki nečemu nasprotujejo (kar je pogost očitek), ali ponujajo tudi konkretne rešitve?
Na žalost jaz nekih konkretnih rešitev nisem zasledila. Dejansko gre za protest, ki je po mojem mnenju popolnoma napačno usmerjen, kajti umetnine dejansko nimajo veze s tem, proti čemu protestirajo - večinoma so to protesti proti fosilnim gorivom. Res pa je, da obstajajo tudi protesti, da se galerije in muzeji posvetu – ne pa pri nas – da podjetja, ki financirajo fosilna goriva, sponzorirajo velike muzeje in galerije – v teh primerih bi lahko bilo povezano. A v primerih, o katerih govoriva, ni šlo za to. Tako da, nekih konkretnih rešitev nikoli niso ponudili, dejansko je tudi vprašanje, če jih sploh imajo. Moje osebno mnenje je, da je to popolnoma napačen način, in nesprejemljiv način protestov, sploh glede na to, da sedaj muzeji in galerije niso več povezani z uničevanjem okolja, ker tudi sredstva, ki jih uporabljajo restavratorji in konzervatorji, po novih uredbah niso več škodljiva za okolje. Tako da se s takšnim načinom protesta osebno popolnoma ne strinjam.

Je takšen način protestiranja kot je radikalni aktivizem sploh efektiven?
Ne. V bistvu bi morali vedeti ti, ki na tak način protestirajo, da dejansko javno mnenje obračajo proti sebi. Res pa je, po mnenju mnogih muzealcev, da gre za ravnanje v stiski, ko se zatekajo k mediju – kajti muzej je medij – ki ima največ zaupanja med splošno javnostjo, kar dokazujejo številne ankete po svetu, v katerih je muzej na prvem mestu med mediji, ki jim ljudje zaupajo. Očitno so tudi zaradi tega izbrali muzeje kot neke tarče, vendar pa s tem obračajo javnost proti sebi, in to za njihovo agendo – s katero se resnično strinjam – to zagotovo ni dobro.

Kaj menite, kako daleč, do kakšnih posledic za zgodovinske spomenike, se lahko radikalni aktivizem še razvije?
Ko že govoriva o tem, bi predvsem opozorila na en zanimiv razkorak med tem, kako je svet obsojal uničevanje umetnin v vojni v Siriji in še kje, kako zgroženi smo skupaj z okoljskimi aktivisti ko se kaj takšnega dogaja, nato pa ti isti ljudje uničujejo, kar so naši predniki ustvarili. Torej, umetnost ki določa ali pa pripoveduje o tem, kaj smo nekoč bili in sodobna umetnost, ki pripoveduje o tem, klaj danes smo. Če ne bi bilo umetnosti, če ne bi bilo tega, kar človek ustvarja, bi bili le malo boljši od živali. Bojim se, da bi se v prihodnje lahko uničevalo še v večji meri. Žalostno je to tudi zaradi tega, ker bodo morali muzeji še bolj ščititi umetnine, predmete ki jih hranijo, kar pomeni da bo stik med predmetom in ljudmi, kar je bistvo muzeja, vedno bolj problematičen. Ko postavimo vmes še eno steklo, in še eno vitrino, potem se ta stik med enim in drugim izgublja. Mislim da prognoze niso ravno dobre.

Samo letos so okoljski aktivisti uničili veliko umetnin. Poleti so člani skupine Just Stop Oil, ki zahtevajo opustitev porabe nafte, z razpršilom popisali stene galerije Kelvingrove v Glasgowu, nato pa sta se dva z lepilom prilepila na okvir ene od razstavljenih slik. V Italiji so podobno akcijo protestniki izvedli v galeriji Ufizzi, in skrunili številne arhitekturne posebnosti Italije.
Okoljski aktivisti skupine Extinction Rebellion so v Španiji maja poškodovali deset igrišč za golf, saj bogataši in njihove dopustniške dejavnosti med novo hudo sušo na Pirenejskem polotoku zapravljajo dragoceno vodo. In še bi lahko naštevali. V Sloveniji podobnih primerov radikalnega aktivizma praktično ne najdemo.

Vesna Danilovič Novak – Radio Slovenia International / Projekt Euranet Plus – boljše razumevanje Evrope