Podnebne spremembe postajajo vsako leto večji izziv, tudi za življenje v mestih. Kako se spoprijeti s toplotnimi valovi v mestih? Kateri so ključni izzivi za trajnostni urbani razvoj v prihodnjih desetletjih? Kako pomembne so za mesta t.i. zelene strehe in zasaditev dreves? Kakšna naj bi bila mesta v prihodnosti? Krajinska arhitektka z Inštituta politike prostora, ki se ukvarja z urejanjem zelenih površin, dr. Majo Simoneti pravi, da toplotni valovi nagovarjajo mesta k nekaterim spremembam oz. k skrbi za tiste vidike življenja v mestu, ki prispevajo k blaženju teh problemov.

»Glavna dva nosilca teh blažilnih ukrepov sta javni prostor in javne institucije. Se pravi, neke vrste družbena infrastruktura je tista, ki pomaga vsem ljudem bolje živeti. To niso stanovanja, same stavbe, ampak prav družbena infrastruktura, kjer je javni prostor odprt prostor na prvem mestu, se pravi, zelene površine, parki, ulice, vrtovi, trgi in po drugi strani stavbe javnih institucij, kot so šole, vrtci, knjižnice, zdravstveni domovi, domovi za starejše – prostori, kjer smo pravzaprav vsi povabljeni, da tja pridemo.. brez razlik, kako smo ekonomsko, socialno, etnično ali osebno zaznamovani, živimo skupaj. Tretji vidik tega spoprijemanja smo seveda ljudje. In kako se s tem spoprijemamo? Tako, da pravzaprav po eni strani načrtujemo to infrastrukturo, socialno infrastrukturo v prostoru mesta, po drugi strani pa tudi skrbimo za tisto, ki seveda že obstaja. Se pravi, dobro vzdržujemo in skrbimo, da služi ljudem.«

Kaj je torej urbanistično načrtovanje in zakaj je urbanizem rešitev za trajnostno družbo? Dr. Maja Simoneti:

»To je politika urejanja mest, kjer govorimo o tem, da gradimo nova stanovanja skupaj z novimi javnimi odprtimi površinami, zelenimi površinami, z novimi vrtci, šolami, knjižnicami in drugimi ustanovami, ki bodo lahko gostile storitve, ki jih ljudje potrebujemo. In to mora biti dovolj blizu.. torej, najbolj pomembne so razdalje. Kar naenkrat so postale zelo pomembne razdalje. V veliki vročini, v tej stiski, so razdalje postale pomembne. Krajše kot so razdalje, večja je možnost, da bomo v te prostore tudi prišli in da bomo prišli peš. Peš, brez tega, da povečujemo oz. prispevamo k podnebnim spremembam, se pravi, da ustvarjamo podnebne spremembe s prometom.. če lahko pridemo peš, smo seveda na dobri strani tega, da prispevamo k blaženju negativnih vplivov. To je največji izziv urbanistov, ker pomeni, da moramo pravi čas zagotoviti dovolj prostora. Šli smo skozi izkušnjo, da smo dovolj prostora namenjali novim gradnjam, novim stanovanjem, hitro pa se zanemari ustvarjanje socialne infrastrukture, ki je nujna za to, da se ustvari kakovost bivanja za vse. To so velike, nove naloge, ki niso samo naloge za urbanizem, ampak so predvsem naloge političnega konsenza, soglasja ljudi in družbe.«

Dr. Maja Simoneti še pravi, da so vizija prihodnosti mesta, v katerih se pričakuje, da bo ravno zaradi pritiska podnebja prišlo do več potovanj, ki bodo potekala brez avtomobila, na krajših razdaljah, kjer bomo hodili in kolesarili in kjer bomo na teh kratkih poteh lahko opravili več stvari. Se pravi, se preskrbeli s hrano, si zagotovili osnovno zdravstveno pomoč, šli v šolo, vrtec in opravili dnevne obveznosti.

»Ta mesta bodo tudi bistveno bolj ozelenjena.. tukaj niso samo zelene strehe, tukaj ni samo saditev dreves, danes je nova paradigma, ki govori o sajenju manjših skupin dreves, ki skušajo biti podobne gozdu, ki imajo še večjo moč, kot samo drevo v tlaku. Moč v smislu tega, kako hladijo, kako vlažijo, kako zadržujejo vodo in kako nam ponujajo senco ter druge koristi. Podoba mest prihodnosti postaja v teh vizijah bistveno bolj zelena. Po drugi strani pa govorimo o zelo posebnih okoliščinah, v katerih bodo mesta nastajala.. v smislu načrtovanja. Kdo bo odločal, kako bomo odločali, koliko besede bo imela znanost, kako blizu bo prišla odločitvam v kontekstu podnebnih sprememb in trajnostnega razvoja. Vidimo, da so spoznanja znanosti zgodnja, medtem, ko je odziv družbe zelo počasen. Še posebej ta razviti svet, naš svet se obotavljivo podaja na pot sprememb, nekih ustaljenih navad.«

Družba torej okleva da bi dejansko stopila na pot sprememb, pravi dr. Maja Simoneti, časa pa je, žal, čedalje manj.

Nataša Godec, Radio Slovenija International / Projekt Euranet Plus – boljše razumevanje Evrope
#euranetplus