Kaj sploh je okoljski kriminal?

Po besedah Europola obsega številne aktivnosti, ki kršijo okoljsko zakonodajo ter povzročajo znatno škodo ali tveganje za okolje, zdravje ljudi ali oboje. Med drugim so izpostavili nepravilno zbiranje, prevoz in predelavo odpadkov, nezakonite obrate za shranjevanje nevarnih snovi, uničenje posesti, trgovino z zaščitenimi živalskimi in rastlinskimi vrstami ter proizvodnjo snovi, ki tanjšajo ozonski plašč.

Glavni izzivi so po navedbah Europola pravne neskladnosti med članicami in nizka stopnja odkritja kaznivih dejanj. Po besedah Europolove izvršne direktorice Catherine de Bolle gre pri okoljskem kriminalu "večinoma za organiziran kriminal, ki pa se pogosto skriva za zakonitimi poslovnimi praksami."

Senka Šifkovič, okoljska pravnica, ki dela za okoljske nevladne organizacije pove, da imamo v Sloveniji pravico do zdravega življenjskega okolja že zapisano v ustavi. "Urejajo jo številni predpisi. Glavna sta zakon o varstvu okolja, ohranjanju narave, o vodah in številni drugi."

Doda, da je varovanje pravice do zdravega življenjskega okolja težko, saj je ureditev varstva okolja in narave izjemno kompleksno tako na nacionalni kot evropski in mednarodni ravni, zato ne moremo od posameznika pričakovati, da to obvlada. »Ravno iz razloga te kompleksnosti ljudje večinoma verjamejo, da bo država poskrbela za njihove interese do zdravega življenjskega okolja, ampak pri tem moramo vedeti, da je na oblasti politika, ki je voljena za 4 leta, kar pomeni, da sledi večinoma kratkoročnim interesom in težje se ukvarja z dolgoročnejšimi interesi oz. je tako ukvarjanje tudi dejansko nehvaležno. Hkrati je v dvojni vlogi – na eni strani varuje okolje, na drugi pa tudi sama odloča o tem, kaj se sme v okolju narediti in kaj ne in ko odloča v konkretnih zadevah, je pogosto pod velikim pritiskom gospodarstva, kapitalskih interesov in takrat se zna zgoditi, da okolje stopi v ozadje. In okolje, narava pa seveda nima svojega glasu.«

Na Evropski ravni in v evropskem prostoru pa imamo med drugim tudi posebno konvencijo, ki se ji reče Arhuška konvencija. Ta »državljanom daje nekaj moči v roke, zato da sodelujejo pri okolijskih odločitvah in ob tem državi pomagajo, hkrati pa ji gledajo tudi pod prste, kaj se dogaja in s tem tudi uresničujejo to svojo pravico, da vplivajo na odločitve, kakšno bodo njihovo okolje.« Arhuška konvencija tako vsem prizadetim »omogoča in daje pravico, da zahtevajo ustrezno sodno varstvo, če kdo nezakonito posega v okolje, pa tudi če država dela to s svojimi morebiti nezakonitimi odločitvami. In iz tega izhajajo ti sodni postopki, ki so v večkrat v medijih bolj odmevni.«

Glede na poročilo Londonske šole za ekonomske in politične vede iz leta 2021 se je na svetovni ravni kumulativno število primerov tožb zaradi podnebnih sprememb od leta 2015 več kot podvojilo, pri čemer je bilo v zadnjih šestih letih vloženih več kot 1000 tožb.

Kako pa sploh pride prizadeti posameznik na sodišče glede na prej omenjeno kompleksnost predpisov?

Okoljska pravnica pove, da je to zelo težko, a da »je vsakomur na voljo brezplačna zelena svetovalnica, ki jo vodi PIC – pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja, in se najprej tja obrne in dobi nasvet, kako se obrne v svoji zadevi, potem pa lahko seveda dobi tudi odvetnike.« Vlogo aktivnega državljana po njenih besedah vsakdo lahko izpolnjuje delno že s tem, da je pri volitvah pozoren na to, da politiki, ki jih voli, zagovarjajo interese okolja. Vsakdo sicer lahko prispeva s potrošniškimi izbirami, seveda pa morajo biti rešitve sistemske, za te pa mora poskrbeti država.

Na koga pa se lahko posameznik obrne, da poveča pritisk na politiko z namenom blaženja podnebnih sprememb in prilagajanja nanje?

»Posameznik se lahko obrne tudi na nevladne organizacije in ravno te so v družbi tiste, ki pogosto v širšem družbenem interesu nastopajo za varstvo okolja. Zakaj? Zato, ker so se zato specializirale, ker imajo strokovno znanje, sledijo procese, ki so v teku, priprave programov, predpisov, poznajo stanje okolja in tudi, kot kažejo ankete, zaupajo veliko zaupanje javnosti.« Ob tem doda, da ne smemo pozabiti, »da ima v Sloveniji oblast ljudstvo in imamo tudi oblike neposredne demokracije – tako na lokalni kot nacionalni ravni. Najbolj znana je referendum. Tak je bil recimo referendum o vodah, ki so ga pravzaprav sprožile nevladne organizacije, civilna družba. Imamo pa še tudi druge oblike, določeno število državljanov lahko poda predlog zakona, na lokalni ravni lahko predlog predpisa ali razveljavitev določenega razpisa, na lokalni ravni tudi lahko daje pobudo za sklic zbora občanov.«

Po njenih besedah se moramo za svoje življenjsko okolje angažirati prav vsi.

»Ne moremo biti več apatični in brezbrižni do tega in računati, da bo poskrbljeno, ker dosedanji način, ko je država poskrbela za nas, je dejansko privedel do prekomernega poškodovanja zemeljskih ekosistemov, katerih del smo in smo tudi od njih odvisni.«

Tatjana Milovanović, Radio Slovenia International; projekt Euranet Plus - Boljše razumevanje Evrope